Vse odkar je bil v vojaškem udaru leta 2006 (kar je bil osemnajsti - uspeli ali neuspeli - puč po letu 1930 v državi) odstavljen bivši premier in telekomunikacijski tajkun Taksin Šinavat, tajsko družbo zaznamuje globok razcep. Pragmatični in ideološko neobremenjeni premier je k partnerstvu prvič v zgodovini kraljevine povabil večinski, tradicionalno zapostavljen revni sloj državljanov. Pretežno ruralnemu prebivalstvu s poljedelskega severa je s preprostimi dekreti zagotovil boljši življenjski standard, hkrati pa se je okoli premiera oblikovala nova poslovna in birokratska srenja, ki je začela ogrožati dotlej nesporni primat ter privilegije starih monarhičnih elit. S tem je zamajal rigidno hierarhično strukturo tajske družbe, zato mu je kraljeva armada, ki je na Tajskem edina dejansko dominantna sila, pokazala vrata. Toda bivši premier si je v času svoje vladavine ustvaril nesmrten politični kapital, ko je na svojo stran pridobil, kakor se zdi, večno in neuničljivo podporo tajskega volilnega telesa.

Despotska ustava

Oblastni režim, ki ga je po puču nastavila vojska, je Taksina obsodil korupcije in ga prisilil v izgnanstvo, hkrati pa s sprejetjem nove, despotske ustave poteptal prejšnjo demokratično. Ko so leta 2007 na Tajskem ponovno izvedli svobodne parlamentarne volitve, je na njih zmagala stranka Taksinovih političnih naslednikov, ki je napovedala rehabilitacijo in vrnitev starega premierja. Stare elite so odgovorile z organizacijo množičnega gibanja "rumenih srajc" z zavajajočim uradnim imenom Ljudska zveza za demokracijo. Rumenosrajčniki - rumena barva oblačil v tajski družbi tradicionalno zaznamuje izkaz naklonjenosti kralju in monarhiji - namreč gojijo prepričanje, da so preproste kmečke množice preneumne za odgovorno nalogo izpolnitve volilnega lističa, in se zavzemajo za neposredno imenovanje sedemdesetih odstotkov članov parlamenta. Demonstracije rumenih srajc so z blokado in zaprtjem mednarodnih letališč v prestolnici ohromile državo.

Kljub temu je represivni aparat z rumenosrajčnimi protestniki ravnal v rokavicah, svojo naklonjenost pa jim je - v državi, kjer je dotlej sveto veljalo, da se dvor (vsaj javno) ne vmešava v politične zadeve - odkrito izkazovala celo kraljica. Rumene srajce so najprej izsilile sodno diskvalifikacijo novega premierja, prvaka zmagovite Taksinove stranke, sodna veja oblasti pa je v nadaljevanju poskrbela še za ukinitev stranke Taksinovih političnih naslednikov. Vse na podlagi določil nove, despotske ustave izpod peresa pučističnih generalov.

Sledil je dogodek, ki se mu v tajskem parlamentarnem žargonu - po ljudski pripovedki o kmetu, ki je zaupal izdajalski in smrtonosni kači - reče incident kobra. Stare elite z vojsko na čelu so z zastraševanjem in podkupovanjem dosegle prestop dela parlamenta v nasprotni tabor in ustoličena je bila vlada tradicionalnih volilnih poražencev, Demokratske stranke, s premierjem Abisitom Vedžadživo v sedlu.

Tokrat je prekipelo tako imenovanim rdečim srajcam, Gibanju za demokracijo proti diktaturi, katerih pripadniki so postavili barikade v poslovnem središču Bangkoka in zahtevali nepreklicni odstop marionetne vlade v službi vojske in oligarhije. Rdeče srajce so ohlapna zveza različnih skupin, med katerimi dominira struja podpornikov in sodelavcev bivšega premierja Taksina, skupno pa jim je zavzemanje za politično in kulturno modernizacijo tajske družbe.

Krvava kopel na usodnem križišču Radžaprasong, ko je Tajska kraljeva armada obračunala s protestniki, je po mnenju levice znotraj gibanja rdečih srajc zadosten razlog, da jutrišnjih volitev ni mogoče zvesti le na ponoven plebiscit o Taksinovi vrnitvi. Šlo naj bi pravzaprav za referendum o ukinitvi vladavine vojske v tajski družbi, bolj radikalni pogledi govorijo celo o tem, da bi tokratne volitve utegnile biti odraz ljudskega mnenja o tajskem dvoru in razmerjih, ki vladajo v kraljevi palači ter njihovem vplivu na usode navadnih državljanov. O doslej praktično nedotakljivi temi, na Tajskem namreč še vedno velja drakonski zakon lese majeste, ki za razžalitev kralja in njegovih ožjih sorodnikov predpisuje do 15 let strogega zapora.

Burne Wikileaksove dvorne skrivnosti

Čeprav na Tajskem vlada močna cenzura medijev in svetovnega spleta, duhove javnosti burijo nedavne Wikileaksove objave diplomatskih depeš, ki so večinoma insajderske izpovedi ameriškega veleposlaništva v Bangkoku o škandalih in skrivnostih, ki pretresajo tajski dvor. Močno poenostavljen povzetek vsebine "diplomatskih klevet" tajsko politično krizo osmišlja kot boj kraljice in bivšega premierja Taksina za nadzor in vpliv na prestolonaslednika, princa Vadžiralongkorna, pri čemer naj bi vsi trije vsaj v očeh ameriških diplomatskih predstavnikov obveljali za precejšnje negativce.

Utelešenje tajske enotnosti, priljubljeni kralj Pumipon, pri triinosemdesetih najdlje vladajoči ter najbogatejši monarh na svetu, naj bi bil šibak kot še nikoli. Že nekaj let je hospitaliziran. Trpel naj bi za parkinsonovo boleznijo, kroničnimi bolečinami v hrbtenici in depresijo, v katero naj bi zapadel zaradi razočaranja ob globoki razcepljenosti tajske družbe in slabih obetih za prihodnost monarhije.

Prestolonaslednik, princ Vadžiralongkorn, ki naj bi bolehal za smrtno nevarno krvno boleznijo (nemara naj bi imel celo HIV), je med ljudstvom izredno nepriljubljen. Eden izmed razlogov je denimo obscena vsebina videoposnetka praznovanja rojstnega dneva prestolonaslednikovega pudlja Fufuja, ki je zaokrožil v javnosti, v katerem nastopa zgolj v tangice oblečena bodoča kraljica Šrirašmi.

Pa vendar Wikileaksova niso prispevala kaj bistveno novega k že tako negativni podobi bivšega premierja Taksina. Nagnjen je k nepotizmu, klientelizmu in skorumpiran vsaj v enaki meri kot stare tajske oblastne strukture. Pod njegovo vladavino so se dogajale hude kršitve človekovih pravic z zunajsodnimi poboji v tako imenovani vojni proti drogam ter na upornem jugu, kjer živi malajsko govoreča muslimanska manjšina.

Gibanje rdečih srajc, ki vključuje celo marksistične skupine in republikance, je skorajda popolnoma v Taksinovem žepu. Zastopalo naj bi prizadevanja za dobrobit tajskih množic, toda v njegovi službi istočasno nastopajo globalistični lobisti, kot je na primer Robert Amsterdam, član "mračnega kluba" Chatham House in zagovornik ruskega tajkuna Mihaila Hodorovskega. Hkrati je v preteklosti sodeloval z ekskluzivnim krožkom Council for Foreign Relations, ki naj bi imel odločilno besedo v zunanji politiki ZDA, bil pa je tudi svetovalec zloglasne Carlyle Group. V primeru Taksinove vrnitve obstajajo strahovi pred popolno liberalizacijo tajskega trga in razprodajo tajskega premoženja mednarodnim korporacijam. Kritiki gibanja rdečih srajc govorijo o popolni zlorabi sentimenta opeharjenih ljudskih množic za sebične Taksinove tajkunske cilje.

Predvolilne javnomnenjske raziskave kažejo na nedvomno vodstvo Taksinovih političnih naslednikov, stranke Puea Thai, ki ji načeluje Taksinova sestra Jinglak. Kljub temu ji verjetno ne bo uspelo dobiti absolutne večine. Ker pa si je težko predstavljati, da bi vojska dopustila prihod Taksinovega ožjega sorodstva na čelo nove vlade, kar ne bi vodilo le v rehabilitacijo in vrnitev bivšega premierja, pač pa bi za seboj potegnilo tudi morebitno sojenje generalom, ki so odgovorni za pokol na križišču Radžaprasong, se na obzorju spet kažejo podobe kače. Najbolj verjeten recept je vnovičen "kobrin učinek" v tajskem parlamentu. Ugrabitev zmage Taksinove stranke in oblikovanje koalicijske vlade pod taktirko Demokratske stranke. Temu pa bi najbrž sledili še bolj besni protesti še enkrat več prevarane demokratične večine rdečih srajc in nov, še brutalnejši odgovor Tajske kraljeve armade.

Zakaj se torej zdi, da smo enkrat že doživeli izid in posledice tajskih volitev? Ker se vedno znova ponavlja stara, ena in ista maksima: zmagovalcem volitev ni usojeno vladati, vladarji pa niso sposobni zmagati na volitvah.