Vse pogosteje prihajajo iz Slovenije novice o dolgovih in bankrotu: kaže, da se je najboljši učenki iz razpadlega razreda, imenovanega Jugoslavija, na koncu zgodilo to, kar se je nam, slabšim, zgodilo že na začetku. Vztrajanje pri stališču, da država ostane lastnik najpomembnejših podjetij in da jih vodijo "naši in preverjeni" kadri, se je sesulo kot hišica iz kart. Ker v današnjem svetu, v katerem je Kapital edini Bog, ni niti enega misijonarja ali tako imenovanega prenašalca vere, ki bi v imenu nečesa višjega žrtvoval lastni dobiček in imetje. In v tem pogledu ni niti najmanj pomembno, ali se imenuje Boško Šrot, Igor Bavčar, Ivan Zidar, Ivo Sanader, Edhem Bičakčić… Seznam omenja samo tiste, ki so tako ali drugače v postopku, lahko pa bi bilo na njem tudi več sto drugih imen, samo iz držav nekdanje Jugoslavije.

Naj sosedu crkne krava

Moj stari je, to še v tistih časih, ko sem razstavil kakšno igračko, da je nihče več ni mogel sestaviti, ali ko bi mu kdo v popravilo pripeljal avto, ki mu je crknil akumulator ali kakšen drug pomemben del, ki ga ni imel na zalogi, vedno povedal en in isti stavek: "E, zdaj pa lahko poješ borbene!"

"Petje borbenih" je v slengu Sarajeva vedno pomenilo, da so ljudje ali pač neka stvar v situaciji, ki meji na brezizhodno. Da je stvar zajebana in da se ne da kaj dosti narediti. Da je ostalo malo možnosti. Kot partizani, ki v filmu obkoljeni ostanejo brez streliva in lahko prestrašijo Švabe le še tako, da zapojejo "Padaj silo i nepravdo" ter na ta način in sebi in njim še zadnjič pokažejo, da so živi.

Naš svet zna biti škodoželjen in se rad veseli "tuje" nesreče. Ker gre zadnje čase v Sloveniji vse navzdol, druga za drugo se lomijo gospodarske veje, in končno je propadla še pokojninska reforma, se tu in tam najde kakšna takšna neumna zloba, ki pravi: "Eto, prošlo i njihovo. E, neka im, vala. Nema više bosanskog tržišta za prodaju proizvoda Gorenja i Fructala, a nisu nam vratili ni pare od Ljubljanske banke. Mercator iznosi milijarde, Coloseum milione... Dobili su što su zaslužili."

"Ram" za Guernico

Morda bi bilo celo nekaj pravice v tem, če bi bilo tako, pa ni! Slovenci - in tako bi moralo biti tudi z nami ostalimi, če bi imeli srečo in nekaj pameti in solidarnosti - so zapustili Jugoslavijo 23. decembra 1990. Mi v Bosni smo si še leto in pol zatiskali oči (ali pa si nismo niti upali pomisliti, kaj se nam ima zgoditi), govorili, "da sta za vojno potrebna dva", "da je nemogoče, da poči v Sarajevu"… Naši politiki, najprej Nijaz Duraković, zadnji rdeči šef, potem pa še Alija Izetbegović, mož z najmanj dvema obrazoma, niso mogli najti formule izognitve vojni ali drugačnega vodenja vojaškega spopada.

Bosna je vojno krvavo plačala in vsi smo izgubili. Slovenija se je bolj ali manj elegantno izvlekla iz vsega tega in je dolgo veljala za odličnjaka med zaostalimi, za državo, ki jo je treba imeti za zgled na poti k Evropi. Z veseljem, pa tudi z malce ljubosumja, sem spremljal najprej od znotraj, potem pa iz relativne bližine, kako Slovenija gradi samo sebe: civilna družba, demokratizacija inštitucij, avtonomnost Univerze, izboljševanje življenjskega standarda… V tem času je Bosna in Hercegovina s težkimi koraki, eden naprej, dva nazaj, kot pravi bizarni refren pop hita, v glavnem živela posledice katastrofe. Sloveniji je alpski vetrc vdihnil zrak, Bosno je načrt, poimenovan "Ram", uokviril v Guernico novega časa, apokaliptično sliko razpada dotedanjih vrednot, ki so se zadušile v krvi.

Tisti, ki so se imeli česa spominjati, so vedno stvari primerjali s SFRJ, in te primerjave so se večinoma nagibale v škodo novonastalih držav. Objokovanje Jugoslavije je bilo v mojem primeru pravzaprav nostalgija za atmosfero: neskončna letovanja na Jadranu, potovanja na koncerte v Pionir ali Križanke, spremljanje kulturne scene in rezultatov reprezentance, košarkarske, nogometne in rokometne. V nekem bolj globalnem pogledu je imelo žalovanje za Jugoslavijo povsem praktično plat: brezplačen zdravnik ob vsaki uri dneva, deset dni letovanja, deset dni zimskih počitnic, sindikalne darilne košarice, darila za 8. marec. Nobene velike filozofije.

Morda bi morali prisluhniti tistim pametnim - ampak jih, roko na srce, ni bilo toliko, kot bi se jih rado danes prikazalo -, ki so opozarjali, da je vse skupaj le provizorij, "ekonomija" in "politika", ki bosta trajali le, dokler bo trajal detant med Varšavskim sporazumom in Zahodom.

Iskra in prezebli partizan

Samo v tem razmerju velesil je bilo prostora za državo nasprotij, državo skrajnosti, znotraj katere je bilo mogoče, da obstajata Maribor, mesto, ki je urbanistično zgleden primerek Srednje Evrope, in Tetovo, ki dominantno ponuja vonj po Aziji.

V tej državi so istočasno uspešno poslovali pro(to)kapitalistični koncerni - Iskra, Coning, Energoinvest - in svetovno priznane firme. In dogajali so se tudi neverjetni kiksi: investiralo se je v tovarne, do katerih so morale priti surovine stotine kilometrov daleč, brez vsakega načrta so se gradila betonska predmestja, ogromna siva spalna naselja za prihajajočo novo delovno silo bodisi z vasi ali z juga, saj je vseeno. Dovčerajšnje vasi in polja so preplavila umetna jezera in po nepotrebnem uničevala rečna korita.

Jugoslavija je telo brez kosti/ Jugoslavija je simbol miru/ in zato se je ne da zlomiti/ zato so njeni ljudje navajeni trpeti/ zato so njeni ljudje pripravljeni umreti/ Jugoslavija je bleda slika prezeblega partizana.

Te stihe je v začetku osemdesetih za svojo punk skupino Via Ofenziva napisal kolega in prijatelj Esad Babačić, ljubljanski pesnik in novinar, svojevrsten notranji korektiv in zunanji simbol ljubljanske kulturne scene. In skoraj povsem drži tudi tisto, kar je o Jugoslaviji napisal pop zvezda filozofije Slavoj Žižek: "Prava resnica o njej je klanje, ki je nastalo po njenem razpadu." Ampak to ni edini obraz Jugoslavije. Ona je pokopana, zasluži pa si, da damo v njen kovček tudi tiste dobre stvari, ki jih je živela v svojem ne ravno dolgem in srečnem življenju.

Štiri življenja

Po razpadu Jugoslavije sem živel v treh državah, o katerih je tu mogoče govoriti: Republiki Hrvaški, Republiki Sloveniji ter Bosni in Hercegovini. Prvo življenje je bilo, kot rečeno, brezskrbno in brez misli na posledice. Drugega, ob izbruhu vojn v devetdesetih na Hrvaškem, ne bi mogel ravno imenovati življenje. Tretje, v Sloveniji, ni bilo ravno lahko, a je bilo tudi lepo, begunca so sprejeli kot gosta, mu dali delo in mu vrnili upanje v človeka dostojno življenje. V četrtem, ah, v četrtem sem bil Nekdo, ki se je vrnil na mesto zločina, ki ga ni storil. Neki Tretji človek.

Zato se vedno nekako kislo nasmehnem, ko preberem, da so pokojninske in socialne reforme padle v vodo in da gre Slovenija namesto proti osi Berlin-Pariz, ki naj bi utrdila evro, v smeri Grčije, Islandije in Portugalske in da bo bankrotirala. Ali ko se pojavi povsem utemeljen argument, da je Hrvaška s svojim zunanjim dolgom že prebila vse kreditne limite in da jo čaka težka usoda. O BiH v ekonomskem smislu skoraj ni kaj razmišljati. Edine "uspešne" firme tukaj so pod klobukom državne administracije. Vzeli smo kredit pri Mednarodnem denarnem skladu in ga porabili za plače državnih uslužbencev. Sanje vsakega mladega človeka, ki si ne želi oditi - takih pa je glede na ankete manj kot 30 odstotkov -, so, da se zaposli v državnem podjetju. Kajti praksa nam govori, da je največ, kar lahko dosežeš v življenju, mesto poslanca v enem od trinajstih parlamentov.

Zdi se, da je prišel čas, kot je pravil moj stari, da zapojemo borbene. Ker najlepše borbene pesmi so vendarle napisali Slovenci. Dobro, res, da jih je večina uglasbenih po ruskih baladah, a ne bodimo malenkostni. Za moj okus je najlepša Bilećanka. Napisal jo je učitelj iz Celja, Milan Apih-Jure, ko je leta 1940 sedel v kehi za komunistične zapornike v nekem mestu v vzhodni Hercegovini. Pravijo, da kri ni voda. Gre pa takole: "Sredi pušk in bajonetov/ sredi mrkih straž/ se pomika naša četa/ v hercegovski kras…" Če vam je mar težka usoda rudarjev, obstaja tudi takšna in tudi ta zaseda visoko mesto na večni listi proletarskih hitov. Gre seveda za pesem Konjuh planinom, ki jo je navdihnil rudarski upor v Husinu, potem ko je hotela diktatura razdvojiti domače in tuje rudarje, v glavnem Slovence, in jih tako prisiliti, da bi delali za manj denarja v slabših razmerah.

Podobno je, a ne? Kapitalizem, vsaj ta divji, ki smo ga mi okusili, pozna samo en aksiom. Prisiliti človeka, da dela čim več za čim manj denarja in s čim manj stroški. Pa tudi tako se ne da izogniti bankrotu. Vse ideologije, kot tudi vse pesmi, imajo svoj rok trajanja. In ne glede na to, kako se zdi današnja situacija v luči strahu za eksistenco in pred bankrotom morda brezupna, bi se lahko spomnili, da nismo rojeni kot matične številke in številke računa, da se morda nekje po naših žilah pretakajo rdeča (in bela) krvna telesca husinskih rudarjev ali bilečanskih zapornikov. Da ves ta svet le ni šel v tri krasne in da vsaj nekje, v odlagališču sanj, obstaja džuboks z borbenimi pesmimi, ki jih bo nekoč nekdo zapel, potem ko bomo iskreno, brez napihovanja proračunov in lažnih obljub, razglasili bankrot. Ko bomo pošteno povedali, da smo zajebali. In priznali, da smo najebali.

Perspektive in refleksije (Življenje na dotik), EPK Maribor 2012