To bi bile uresničene sanje malega človeka: privoščljivo nasmihanje tistim, ki se stiskajo pod dežniki, mencajo na mestu in pri sebi preklinjajo tistega, ki je spet zamočil z izbiro lokacije ali izbiro dneva. Mi ponosni državljani bi še enkrat triumfirali nad našimi upravljalci. Prvič smo jim dali vetra s pokončnim NE na referendumih, zdaj jih še zijamo skozi očesa kamere kot pohlevno združbo mokrih... (prepuščeno posameznikovi domišljiji).

Drugi se bodo obračali v nebo z molitvijo, da se nekje od zgoraj med nas spusti rešitelj, ki bo ob praznovanju dvajsetletnice prekinil agonijo prostega pada vsega, kar predstavlja ta mlada država.

Če ste zadnje mesece buljili le v ekrane, potem se čudite, da ste še živi. Toliko katastrofičnih napovedi, toliko zlite gnojnice, toliko sovraštva, toliko nasilja, toliko pogroma nad drugačnimi, toliko netolerantnosti do vseh okoli ne preživi nobena normalna država. Kaj šele naša žepna podmornica, ki se dvajset let skuša obdržati na površju v enem in istem vrtincu in se ne upa spustiti v globine. Ja, točno to je najhitrejša diagnoza trenutnega stanja. Vse ostaja na površini na ogled vsem in v razpravo vsakemu, ki ima sekundo časa. Pod krinko, da morajo teve ekrani vse pokazati, vse razkriti, vse popljuvati, se v bistvu ne zgodi nič. Le neskončno vrtenje v krogu, ki ga dvajset let poganja ena in ista paradigma: očitanje grehov za nazaj. Ter iskanje sovražnikov za naprej.

In katere grehe so v dveh desetletjih zakrivile televizije? Najprej se je jasno slavilo. Slavilo odpiranje prostora, ki ga je dolga leta zasedala le ena televizija, ena podoba in ena resnica. Nacionalka je dobila konkurenco. Najprej v povsem enakovredni Pop TV, kasneje v številnih nišnih, specializiranih in tudi ambicij polnih programih. Izbire je bilo naenkrat preveč. Gumbov na daljincu nešteto. Borba za našo pozornost in naklonjenost neizprosna. In tu se začne izvirni greh. Začelo se je meriti le še našo zasvojenost. Za vsako ceno. Ne glede na vsebino, ne glede na prihodnost, ne glede na prizadejane škode. Pomembni so postali spektakelski učinki, v prve vrste so se prerinili vsi, ki znajo brez zavor tolči po vsem. Ti dvigovalci rejtingov so postali zaščitena vrsta. Bolj ko so bili provokativni, bolj ko so bili nesramni, bolj ko so bili žaljivi in cinični, bolj so bili cenjeni njihovi prihodi na televizijske odre. Nikogar ni več zanimalo, kaj pametnega nam lahko nekdo pove, ampak le še to, koliko nespametnih lahko strese na časovno enoto.

Nenadoma so vsi verjeli, da so rejtingi pokazatelj stanja duha. Tako kot referendumi. Če si ljudstvo to želi, potem je pač treba upoštevati njegovo odločitev in želje. S tem smo padli v drugi krog pekla s preprostim imenom: zniževanje kriterijev in razcvet turbo harmonikarskega folk duha. Televizijske zabavne oddaje na nacionalki so zdrsele v najnižjo možno klet banalnega humorja in gostilniškega rajanja. Pod krinko preproste zabave se je na sceno pririnilo tisto, kar je lahko za tujca eksotika, za nas pa velik korak nazaj. Začelo se je verjeti, da je to naša bit, naš koren in počelo. Neka obča samoumevnost in naravnost, ki kosi vse ostalo. Naravni zakoni, mnogokrat razumljeni kot božji zakoni, so začeli uravnavati naš vsakdan. V imenu tega poziva iz dneva v dan iz slovenskega raja izganjamo vse, ki narobe dišijo, narobe govorijo, narobe razumejo ljubezen in si nasploh upajo vzdigniti glas proti samoumevni naravnosti.

Da so vsi ti dobili krila in prostor na soncu, pa je kriv tretji greh: znamenita uravnoteženost televizijskega časa. Maksima, da morajo za vsako stvar na nacionalki nujno soočiti obe strani, je pripeljala do popolnega razvrednotenja kredibilnosti posameznih oddaj in prispevkov. Na ekranih so se začeli pojavljati ti uravnoteženi osebki za vsako ceno, ki niso sejali le neskončnih bedarij, ampak največkrat pozivali na splošen linč.

Ko je v nedeljo zvečer eden od žirantov v polnih Stožicah dejal, da "so danes dovoljene sanje", je jasno ponovil znamenite besede prvega slovenskega predsednika izpred dvajsetih let. Takrat se najverjetneje ni nikomur sanjalo, da bo le dve desetletji kasneje absolutni zmagovalec televizijskih programov resničnostni šov Slovenija ima talent. Da bo Slovenija padla v evforijo, ko bo na odru zašprudlalo štirideset harmonikarjev, in potem še bolj, ko bo zmago odnesla amaterska operna pevka. Tista, ki ponazarja točno to, kar se zdaj dogaja z nami: ena nesreča za drugo. Vsaka še hujša, vključno s smrtjo najdražje osebe. Upam, da se tudi nam obeta nekje na koncu črnega scenarija razočaranj srečen konec. Naj se nebo odpre...