A še posebej so take zgodbe boleče za otroke. Ker, treba je povedati, takoj ko se njihova zgodba in zgodba njihove družine znajde na straneh časopisja ali pa na televizijskih zaslonih, postanejo pogosto tarča zasmehovanja, postanejo drugačni od sošolcev, prijateljev, na žalost postanejo, v očeh svojih vrstnikov, pogosto manjvredni. Tako je to! Otroci že sami nagonsko vidijo in čutijo svojo drugačnost. Ker nimajo vsega tistega, kar imajo sošolci, ker nimajo novih čevljev, novih hlač, novih vetrovk, ker nimajo računalnikov, da bi lažje sledili šolskim obveznostim, in ker nimajo vsega tistega, kar naj bi jim pripadalo. Ne krivi ne dolžni. A tako je in take razmere v otroštvu jih lahko zaznamujejo za vse življenje.

Tudi pri Petričevih v Spodnji Slivnici je tako. Devetletni Nejc je komajda pristal na sliko za časopis, pa še to s hrbtne strani. Stvari so boleče. A Iskrica je tu, da pomaga, poskuša pomagati predvsem otrokom, da bi imeli lepšo mladost in da bi jim omogočila vsaj nekaj radosti v življenju. To je Nejc potem razumel. Živahen fant, športnik, priden v šoli. "Sem prej treniral judo, zdaj pa bi rad treniral nogomet. Tu v Grosupljem, če bosta oči in mama lahko plačala članarino in vadnino. Moj sorodnik je tudi Simon Hočevar," se končno odpre v pogovoru.

Petričevi živijo v starejši hiši na klancu nedaleč od vaške cerkve. Strmo je pri njih, mimo vrat vodi ozka cesta, na njej se niti ne da obrniti. Oče je bil tisto popoldne v službi, dela pri Sintalu, tako nam je povedala oseminštiridesetletna Nejčeva mama Vida Petrič, ki se je sem v Spodnjo Slivnico priselila. Tako kot se to pač pogosto zgodi. "Tu smo skupaj zdaj že trideset let, tu je moževa domačija. Z nama je še devetletni Nejc, starejša, tridesetletna hčerka pa se je že poročila in se odselila k svojemu možu. Hiša, v kateri živimo, je že močno dotrajana, po drugi vojni so jo zgradili moževi starši, potrebna je korenite obnove. In marsikaj bi bilo potrebno obnoviti, pa ni denarja. Veste, v zadnjih letih smo finančno močno zabredli, pa se ne moremo spraviti na zeleno vejo," pripoveduje Vida, ki jo občasno premaga hlipanje. Tudi zanjo ni preprosto svoje zgodbe povedati drugim.

Zima na mrazu

"Jaz sem po poklicu prodajalka, prej sem bila v službi. Potem so bile take razmere, da sem ostala brez službe in zdaj dve leti ne delam. Ko se mi je pokazala nova priložnost, sem lani hudo zbolela, morala sem na operacijo. Zdaj spet iščem službo, a kje naj jo najdem. Povsod, kjer povprašaš, te presodijo po letih in potem si, kjer si. Pravijo, da naj bi bili dobri za delo do petinšestdesetega leta, pa te nihče še pred petdesetim noče. Le kako potem, naj mi kdo razloži."

Petričevi so se, kot mnoge družine v naši deželici, zaradi spleta različnih okoliščin znašli v težkih razmerah, na meji preživetja. "Težko živimo, kaj naj rečem. Lani smo velik del zime preživeli v mrazu, potem smo dobili manjši električni radiator, pa nam je šlo toliko elektrike, da je niti nismo mogli poplačati. Pravzaprav imamo narejeno centralno kurjavo na plin, ampak plina nismo mogli kupiti, ker ni bilo denarja. Samo mož je v službi, dobi okrog petsto do šeststo evrov, jaz nič - in ni zneslo. Še za življenje to ni dovolj. Pa smo malo na staro, dotrajano krušno peč kurili, a je nevarno, lahko zagori. Nismo imeli niti vode niti elektrike. Pri slednji so nam pomagali, tako da vsaj imamo električno energijo. Brez elektrike smo bili več kot dva meseca, vode tudi dalj časa nismo imeli. Ampak so nam pri obeh težavah dobri ljudje pomagali, da smo nekako uredili, nekaj malega je še dolga, a bomo verjetno le zmogli."

Hlače je naredila soseda zastonj

Če bo šlo z vodo in elektriko, bo težje poplačati stare dolgove in hipoteko na hišo. "Imamo nekaj dolgov od prej, vzeli smo hipoteko na hišo, ki jo moramo odplačevati vse do leta 2017, malo manj kot dvesto evrov, za druge kredite pa tudi kar precej. Jaz imam še za okrog tri tisoč evrov dolgov. In tako kakšen mesec plačamo obroke, drugega spet ne. Za oblačila in obutev nam ne ostane nič. Nejca so lani in letos oblekli sorodniki, meni pa je tele hlače soseda naredila zastonj. Mož? Ja, mož pa obleče uniformo in gre na delo, tako je to. Veste, dolgo časa nismo hoteli nikomur povedati, da smo v težkih razmerah, to ni prijetno, ni preprosto. Pa je to zvedel moj brat Jože, nam pomaga, pa obe moževi sestri sta priskočili na pomoč, celo ena teta iz Grosupljega."

Nejc se ves ta čas preganja s kolesom, kupila ga je bratova sestra, po klancu pred hišo. "Veste, mi smo skromni ljudje. Tudi s tem majhnim denarjem bi verjetno nekako zmogli, saj veliko ne potrebujemo, samo če ne bi bilo hipoteke in kreditov. Potem bi se kar dalo. Hrana je morda še najmanjši problem, težava so položnice in odplačevanje zaostalih kreditov. Če imaš vsaj osnovo, potem je vse lažje, ni težko živeti, vsaj da imaš kosilo za otroka, ko pride domov, da imaš kosilo za moža, ko pride z dela, da imaš elektriko, da jima lahko opereš."

In kaj ostane za Nejca? Bolj malo. Fant gre na morje s sorodniki, s sestrično, pravi, da gre. Pozimi je bil z njimi na Bledu. Letos bo šel s teto v Barbarigo. Drugače pa svoje mlado življenje preživlja na teh klancih nad Grosupljem in čaka, da bo nekoč bolje. "Ko bi imel tisto igračo 'blejblej', kakršno imajo vsi drugi. In da bi lahko igral nogomet. Mi pa oči in mami dasta vse, kar moreta in zmoreta."

Zdaj pa poglejmo, kakšno je kaj stanje na iskričinem računu. Maja 2011 je bilo stanje na računu 42.657,58 evra. V tem mesecu je 87 darovalcev zbralo 3.232,94 evra in v tem obdobju smo iskričinim družinam namenili za 6.780,15 evra pomoči. Štiri evre je prispevala Barbara Remic iz Kranja, pet Breda Jezeršek, 7,65 evra pa Silvo Belak iz Kalobja. Po deset evrov so darovali Ivana Kobal iz Ajdovščine, Aleš Navotnik iz Dravograda, Slavi Peršič iz Hrastnika, Irena Kosmina iz Izole, Silvo Belak iz Kalobja, Terezija Kozlar iz Križevcev, Ivan Volk iz Ljubljane, Verica Mesesnel iz Medvod, David Turk iz Medvod, Marija Kozelj iz Portoroža, Marko Fučka iz Šempasa, Irma Golja iz Tolmina, Marjana Rudolf iz Velenja ter Marinka Šešet z Vrhnike.

14,60 evra je prispeval Dominvest d.o.o. z Jesenic, po petnajst pa Olga Črmelj iz Gorenje vasi, Roža in Franci Grah z Jesenic, Vida Zver iz Murske Sobote, Robert Kozel s Ptuja, Vesna Piršič z Roba, ter Ana Hostnik iz Škofje Loke. 16,69 evra je na račun Iskrice dodala Jelka Blaznik iz Dravograda, po 20 pa Janja Sinkovič z Bleda, Jože Divjak iz Brestanice, Francka Novak iz Brezovice, Jožica Povše iz Čemšenika, Erna Osojnik iz Črne, Edvard Škof iz Črnomlja, Dragica Korošec iz Domžal, Nevenka Zrnec iz Grosupljega, Ana in Jože Čepon iz Hotedršice, Emilija Glavina iz Kopra v spomin na Tatjano Cechetto, Anže Voh Boštic iz Križ, Rudolf Vugrinec iz Lendave, Martina Pibernik iz Šentvida pri Ljubljani, Miodrag Vujovič iz Ljubljane, Jožica Prelec iz Ljubljane, Lilijana Marolt iz Ljubljane, Marija Jakša iz Lukovice, Vida Ravnohrib z Otočca, Tatjana Vrhovec iz Portoroža, Viljem Garmuš iz Postojne, Doroteja Janc iz Radovljice, Slavka Hladnik iz Šentjurja, Marjan Tržan iz Štor, ter Ciril Bačer iz Vipave. Po 25 evrov so darovali Janez Orehek iz Domžal, Barbara Kranjec iz Ljubljane ter Marjana Predikaka iz Slovenj Gradca.

Po 30 evrov so prispevali Jožica in Avgust Ilič iz Ljubljane, Juras Paško iz Ljubljane ter Marta Kos z Vranskega. Po 35 evrov so darovali Roman Marčun s.p. iz Domžal, Elizabeta Pokorn iz Izlak, Anton Korošec iz Ljubljane ter družina Peček iz Murske Sobote. Po 40 evrov so dodali Ohra Jože Križaj s.p. z Golnika, Franc Polanec iz Kranja, Francka Novak iz Brezovice, Martin Kuralt iz Kranja, Ana Marija Muster iz Ljubljane ter Matej Vozel iz Višnje Gore. 45 evrov je prispeval Franc Rojnik iz Laškega, po 50 evrov pa družina Bizjak z Jesenic, Peter Kotar iz Ljubljane, Ana Kordež s Prevalj ter F. S. iz Sevnice.

Po 60 evrov so podarili Mojca Trtnik iz Polja pri Ljubljani, Ivica Žitnik iz Ljubljane, ter Petra Windschnurer iz Logatca, 65 N. N. z Gorenjske, po 100 evrov pa družina Kapele iz Ljubljane ter klub Inner Wheel iz Ljubljane. 200 evrov je podaril N. N. iz Kopra, 300 Mihaela Odar iz Bohinjske Bistrice, 500 pa Karmen Potočnik iz Domžal.

Posameznim družinam pa so bralci denar namenili takole; družini Cigut je 30 evrov podaril Janko Erjavec iz Ljubljane, 50 pa Vesna Brezavšček iz Nove Gorice. Družini Čupič je 20 evrov podarila Beti Jarnovič iz Novega mesta, 40 družina Pirc iz Ljubljane, 100 evrov pa Jože Jensterle z Bleda.