Treba bo odgovoriti na marsikatero vprašanje in razkriti marsikaj, kar se je doslej spretno pometalo pod preprogo in skrivalo pred javnostjo. Zadnje polemike zadevajo posodobitev blokov 4 in 5 in izdelavo novega investicijskega programa. Pri slednjem se močno zapleta. Na kratko gre za to, da dobimo novo krvno sliko projekta po uveljavljenih ekonomskih merilih in ne po merilih, ki si jih v HSE postavljajo sami. Le tako bo zagotovljena njegova ekonomska uspešnost. Izogibanje realnosti ne pride več v poštev. Kot pa vidimo, se njeni uslužbenci - uprava HSE - spet postavljajo nad delodajalca in lastnika (to je nad vlado in državo). Drug način izogibanja realnosti, ki ga prakticirajo v HSE, je zapiranje javnega dostopa do študij, na katere se sami tako radi sklicujejo, hkrati pa javnosti onemogočajo spoznati njihovo neokrnjeno vsebino. Zadnji primer je mednarodna študija firme Evonic o posodobitvi blokov 4 in 5. O tem več kasneje. Za začetek pa si osvežimo bistvo spora glede projekta TEŠ6.

TEŠ 6 se bo financiral iz previsoke cene elektrike

Kot rečeno, se dogajanje vse bolj približuje točki, ko bo treba zapreti finančno konstrukcijo projekta z upoštevanjem vseh stroškovnih postavk. Prihaja celo do absurda: za TEŠ6 stroške nižajo, pri projektu posodobitve blokov pa počnejo ravno obratno, stroške višajo, da bi jih prikazali čim več. Pristransko in tendenciozno želijo projekt TEŠ6 "izboljšati", alternativni predlog pa diskvalificirati in izločiti. Tovrstno naprezanje HSE ter v njegov voz vprežene in kupljene stroke je sicer razumljivo, ni pa korektno, pošteno in dopustno.

Čeprav je že nekoliko pozno, je morebitno neekonomičnost projekta treba potrditi ali ovreči. Bolje pozno kot nikoli. Torej zdaj in ne post festum, kajti zaustavitev projekta TEŠ6 je še vedno možna. Neverjetno pa je, da projekt ni vsaj začasno zamrznjen. Vse kaže, da v državi ni junaka, ki bi imel moč in bi zmogel potegniti zasilno zavoro. To je minimum: zamrznitev, dokler se ponovno ne preverijo dejstva in dokler parlament ne bo odločal o garancijah za posojila. Ponovni finančni pregled projekta naj postavi pravo diagnozo po strogih objektivnih merilih. Kajti projekt TEŠ6 je nacionalnega pomena in ne stvar šaleškega lobija, je dolgoročen, saj bo za dolga leta opredelil oziroma zacementiral našo energetsko in okoljsko prihodnost.

V TEŠ in HSE se silno radi sklicujejo na strokovnost, nasprotnike pa zmerjajo s samooklicanimi strokovnjaki in amaterji. Zato nekaj pojasnil o tem. Da se človek dokoplje do ugotovitev o spornosti projekta TEŠ6, seveda ni treba, da je inženir, niti ekonomist, magister ali profesor. Potrebno je le nekaj zdrave pameti in običajne sposobnosti za uporabo računstva, kakršnega so nas učili v osnovni šoli. In treba je znati ločiti zrnje od plev ter razlikovati med relevantnimi in nerelevantnimi dejstvi in olepševalnimi piarovskimi informacijami, s katerimi nas tako radodarno zasipavajo predstavniki TEŠ, HSE in njihovi zagovorniki. To je vse, prav nobenega zakona termodinamike ni treba poznati. Mnogo več "strokovnosti" in spretnosti, predvsem pa zvijačnosti, zahteva prikrivanje slabih dejstev in dolgoročne nevzdržnosti projekta. V teh primerih pa so tudi profesorski, akademski in doktorski naslovi nezadostni.

V tem kontekstu bi bilo prav blagodejno, ko bi koga od naših vodilnih "javnomnenjskih ekonomistov", specialistov za javnofinančne agregate, kdaj zaskrbelo tudi kaj bolj konkretnega. Na primer vprašanje, kako se oblikuje cena elektrike v TEŠ. Še bolje bi bilo, ko bi kdo od teh pogledal kakšno bilanco. Dejstvo je, da je bila cena elektrike iz TEŠ v letu 2009 za skoraj 8 evrov na MWh previsoka. Za leto 2010 bomo rezultate še objavili.

Očitno je, da prozaične banalnosti, kot je struktura stroškovne cene elektrike, gospodov ne zanimajo, pač pa nekatere moti, če kdo to sploh omenja. Osem evrov za MWh pomeni letno 29 milijonov evrov prikritih stroškov. Kar je zelo velika vsota, sploh če jo pomnožimo s 40 in več leti tovrstnega "kreativnega", da ne rečem umnega gospodarjenja. Je pa umestno in pomembno vprašanje, ali niso ti skriti milijoni pravzaprav vir financiranja v sistem vgrajene korupcije, ki ostaja nepojasnjena in nerazkrita. V situaciji, ko je nadzor popolnoma odpovedal in se nadzorne institucije izgovarjajo na nepristojnost, to niti ni čudno. Čudno je le, kako očitne anomalije postajajo samoumevne in nihče ne ukrepa. Računsko sodišče si bo vsekakor tudi v tem primeru umilo roke in se razglasilo za nepristojno.

Končni rezultat tovrstnega pilatovstva pa v našem primeru pomeni tudi ničelni izplen za državo, davkoplačevalce in gospodarstvo. Številke so zgovorne: ob tem, da imajo v Dravskih elektrarnah ob pol nižji proizvodni ceni 28 milijonov evrov dobička, ima TEŠ ob še enkrat višji ceni le borih 0,54 milijona evrov, torej 50-krat manj dobička.

Ti podatki pa so zgovorni še v drugem smislu, saj demantirajo "ugotovitve", češ da se bo TEŠ6 odplačeval sam, s proizvedeno elektriko. Seveda se bo, vendar z neupravičeno visoko ceno, kot se to nevidno dogaja že zdaj.

Vendar je račun iz Šaleške doline previsok, da bi ga mirno in solidarnostno pokrivali vsi. V tem je bistvo problema in upravičenost zahteve, da se izdela nov investicijski program na realističnih ekonomskih osnovah, brez uporabe metod "kreativnega" računovodstva. Samo upamo lahko, da bo ministrstvo pri tej zahtevi vztrajalo do konca. Trditve, da je projekt že predaleč in ga zato ni več mogoče ustaviti, ne moremo sprejeti, kajti že zdavnaj smo opozarjali, da ga je treba zamrzniti. To seveda ni več vprašanje pameti, ampak volje in poguma za tako odločitev. Morda pa bo vsesplošno pomanjkanje denarja končno le pripeljalo do tega.

Zakaj zapiranje pred javnostjo?

Upamo torej, da bo novi investicijski program dostopen javnosti v neokrnjeni obliki in ne bo proglašen za javno tajno - poslovno skrivnost. "Čuvanje poslovnih skrivnosti" se je tudi sicer hudo razpaslo. Po vsej Sloveniji, Šaleški dolini, še posebej pa v HSE in TEŠ. Najnovejša tovrstna "poslovna skrivnost" je že omenjena študija nemške firme Evonic o posodobitvi obstoječih blokov 4 in 5.

Bitka za dostop do te študije še ni končana, čeprav so nekatere njene sporne točke znane. Te tudi kažejo na to, zakaj uprava HSE dostop do nje zapira. Študija namreč temelji na strokovno povsem nekredibilnem zahtevku s strani naročnika, katerega cilj ni bila optimizacija stroškov, pač pa čim višja končna cena posodobitve. Rezultat je cena, ki presega vsako razumno mero. Poglejmo na kratko le nekaj njenih strokovnih "presežkov". Do podatkov smo prišli posredno in neuradno.

Po kateri logiki in kakšni metodologiji je v investicijsko ceno posodobitve dopustno prišteti stroške vzdrževanja, vedo samo umetniki iz HSE. Ta strošek je lahko samo ničla, v študiji pa znaša skupaj okoli 90 milijonov evrov. Nadalje so obratovalne ure brez potrebe in v nasprotju s prejšnjimi načrti razpotegnjene na 150.000 obratovalnih ur namesto brez velikih investicij dosegljivih 80.000 ur. To seveda povzroči povsem nepotrebno eskalacijo stroškov in precej večji obseg zamenjav visokotemperaturne opreme. Posodobitev naj bi zagotovila obratovanje do leta 2023 oziroma do leta 2028, to je do izteka amortizacijske dobe, ne pa do leta 2040 in še dlje. Pomembna postavka stroška posodobitve je tudi za lase privlečena enoletna prekinitev proizvodnje elektrike. Ta bi smela trajati največ deset tednov (v JEK traja zamenjava uparjalnika osem tednov, v nemški elektrarni Farge je prekinitev trajala šest tednov), ob rednem remontu pa je ta čas lahko še krajši.

Vse to skupaj in še nekatere druge nedopustne "strokovne malomarnosti" imajo seveda en sam namen: da se posodobitev izkaže kot povsem nekonkurenčna alternativa TEŠ6. Kot vidimo, so se v HSE takšne "strokovnosti" celo sami ustrašili, zato so študijo zaprli pred javnostjo. Končni rezultat teh naprezanj je stroškovna cena 430 milijonov evrov. Vendar so iz HSE že prišla opozorila, da to še niso vsi stroški in da se bo končna cena povzpela nad pol milijarde evrov.

V strokovni skupini civilne iniciative (CI DavkoPlacevalciSeNeDamo) dokazujemo ravno nasprotno, da je namreč realna in poštena cena skoraj triinpolkrat nižja. Znesek temelji na evropskih cenah, izračunan pa je po formuli oziroma metodologiji, na katero tudi iz TEŠ še ni bilo argumentiranih pripomb.

Se pa zato zdaj oglašajo energetski "ekologi", češ da je posodobitev blokov ekološko sporna. Več o tem v nadaljevanju, na kratko le tole: tudi nevzdržna ekonomika projekta TEŠ6 je ekološki problem. Da ne bi ekologija potegnila krajšega konca, smo v predlogu to upoštevali in posodobitev razdelili na energetski in ekološki del. Vendar energetska posodobitev skupaj z nujno ekološko sanacijo v nobenem primeru ne preseže cene 130 milijonov evrov.

Ekologija je v našem predlogu še kako zastopana s tem, da se v drugem desetletju, to je od leta 2020 do 2030, bloka postopno zapreta. Tako bi se sedanji izpusti v TEŠ v prvi fazi zmanjšali za polovico, po zaprtju bloka 5 pa v celoti. Kar seveda ne pomeni ukinitve TEŠ, pač pa le prenehanje proizvodnje elektrike na sedanji način. Scenariji o prehodu v nizkoogljično družbo pa bi tako postali tudi v Sloveniji realno dosegljivi.

"Sve će to narod pozlatit"

Kot vidimo, TEŠ proizvaja predrago elektriko že danes. To kažejo številke. V TEŠ in HSE se sicer zanašajo in se bodo seveda zelo priročno "vlekli ven" s povišano ceno elektrike, ki na koncu vedno pokrije vse stroške, odjemalci in gospodarstvo pa plačajo mnogo preveč. Tudi elektrika iz novega objekta TEŠ6 bo predraga in preplačana. To kažejo projekcije stroškov, ki upoštevajo slabšanje kurilnosti premoga in višanje cene izpustov.

Nekoč s(m)o veselo govorili "sve će to narod pozlatit" - in dobili smo Obrovac, Feni in Smederevo, EKK Velenje itd. In je narod resnično vse pozlatil, do te mere, da smo imeli na koncu tudi zaradi takih projektov 1400-odstotno inflacijo, tako rekoč inflacijo na uro, ko se je devizni tečaj spreminjal dvakrat dnevno. Končali pa smo tam, kamor nas tudi danes skušajo speljati v TEŠ in HSE - v bankrotu. Zgodovina propadlih projektov, vključno z EKK Velenje, je lahko učiteljica za tiste, ki gospodarijo z lastnim denarjem. Odtujeni centri moči, ki so se povzpeli celo nad politiko in "gospodarijo" s tujim denarjem, denarjem davkoplačevalcev, pa se v sedanjem "solidarnostnem" sistemu na tovrstne izkušnje seveda požvižgajo. Uspehe - delovne zmage - bodo proslavljali sami, izgube bomo plačevali drugi.

Zato je nov investicijski program ključna točka nadaljevanja projekta. Obstoječi program (iz oktobra 2009) si ne zasluži niti prehodne ocene. Finančna konstrukcija projekta še do danes ni zaprta. Neupoštevanih je še najmanj šest pomembnih stroškovnih postavk. O tem bomo še govorili. Upoštevanje teh postavk bo investicijsko ceno dvignilo na blizu 1,5 milijarde evrov. Vlada zdaj zahteva 9-odstotno donosnost in diskontno stopnjo, kar je ob tako rizičnem projektu nujno. Projekt TEŠ6 ob pošteni kalkulaciji tega seveda ne more zdržati in ne bo prestal preizkusa. Kaj šele "stresnega testa", to je več kot 10-odstotnega povišanja stroškov vhodne cene lignita (iznad rudarsko-ekonomske fikcije 2,25 evra za gigajoul) ter več kot 10-odstotnega povišanja cen izpustov do leta 2020 in po njem. Da o povečanih stroških zapiranja rudnika zaradi novih odkopnih kompleksov po letu 2028 niti ne govorimo. Pravljično slikanje projekta ne pride več v poštev. Kajti naslikanega kruha ne moreš pojesti. Tu ne pomaga noben slikar, nobena spretnost niti slovenska akademska stroka.

Ob aktualni temi posodobitve blokov 4 in 5 ter primerjavah s TEŠ6 je pomembno vedeti, kako se temu streže v tujini. Vpogled je dostopen na spletni strani https://sites.google.com/site/davkoplacevalcisenedamo/. Gre za odličen primer iz Nemčije "Študija o elektrarni Farge", z enako opremo, kot jo ima TEŠ, a z drugačnim energentom. Primer pa je očitno zelo moteč za našo energetsko stroko, ki se ga zelo trudi minimizirati, namesto da bi se iz njega kaj naučila in skušala na podoben način prispevati k cenovno optimalni rešitvi.

Glede ekološke (ne)sprejemljivosti posodobitve blokov 4 in 5 naj še enkrat ponovimo: ekološka sanacija, ki jo predlagamo, zagotavlja nujno okoljsko sprejemljivost, še pomembnejša pa je ta rešitev na dolgi rok. Pomeni predvsem to, da se blok 4 ugasne do leta 2023 (ali že prej) in s tem avtomatično zmanjšajo izpusti za polovico. Po letu 2028 (ali prej) pa še blok 5. Tako ne bomo štirideset let ujetniki novega, za Slovenijo megalomanskega fosilnega projekta. V tem je, poleg jasnih ekonomskih razlogov, zaobjeta vsa ekologija in smiselnost oziroma upravičenost posodobitve in neupravičenost nadaljevanja projekta TEŠ6.

Elektrika je izreden, tako rekoč zlati produkt (vsi jo porabljamo in je bomo še več) in v ceno se na videz in zlahka skrije vse. Dokler se ne vprašamo, ali ne bi vendarle naredili drugače, in se potipamo po denarnici. Tu se na srečo tudi ljudska naivnost neha. Ljudje to vedo, noče pa tega vedeti odločujoči del politike, predvsem v največji vladni stranki, ki je v projekt vpeta od glave do pete. Predsednik vlade mrzlično išče in strga denar po vseh kotih državne blagajne, le tam, kjer ga je največ, ga noče videti. Absurdno pa je, da ni denarja za druge razen za nedonosne projekte.

Konec ugrabljanja države?

Problem TEŠ6 je vsekakor političen. Je pa tudi socialni eksperiment in obenem nekakšen lakmusov papir obnašanja politikov in njihove dejanske, ne le verbalne pripravljenosti za uvajanje sprememb. Pa tudi lakmusov papir obnašanja civilne sfere. Zato ni odveč poudariti, čeprav to politiki sami dobro vedo, da je najpomembnejši pogoj za oživitev gospodarstva in sanacijo države osamosvojitev politike od kapitalsko-političnih centrov moči. Le pod tem pogojem bo možna vzpostavitev nadzora in preglednega gospodarjenja v paradržavnem delu gospodarstva.

Za davkoplačevalce pa velja, da si moramo ponovno izboriti "pravico vedeti", namesto da nam lobiji velevajo "dolžnost verjeti". Današnje stanje sicer ne more dolgo trajati, saj pomeni tudi ekonomsko izčrpavanje še delujočega dela gospodarstva. V energetiki lahko to ilustriramo z metaforo: Drava se je začela zlivati v Pako, pa ne le Drava, tudi Sava in druge slovenske reke, ki tečejo bolj ali manj v prazno, neizkoriščene. V Šoštanju pa veselo gradijo. Tudi zato se zaostajanje Slovenije za Evropo spet povečuje in se bo ob politiki, ki to dopušča oziroma spodbuja, še povečevalo.

Za spremembo v smeri nizkoogljične energetike bi bila poleg razuma potrebna resna in zavezujeoča nadstrankarska "koalicija voljnih", do katere pa bo seveda zelo težko prišlo. Ali se bo uresničila ali ne, je v prvi vrsti odvisno od (raz)umnosti politike. Pa tudi od pritiska in pobud civilnih iniciativ in nevladnih organizacij. Kajti zgodba TEŠ6 še ni končana.

Zaupanje ne spada med obnovljive vire!

Verjetno je res, kar pravi dr. Bučar, da spremembe pridejo, šele ko jih izsili nuja. Obenem pa ugotavlja, da imamo do te nuje še nekaj rezerv, ki jih še nismo pokurili. Čimprejšnje bo spoznanje te nuje, tem nižja bo cena sprememb.

V mandatu te vlade smo doživeli prelom z naivnim verovanjem v resnost obljub o prehodu v nizkoogljično družbo. O nujni demokratični nacionalni energetski razpravi, ki je bila lani večkrat napovedana z najvišjega vrha države, ni bilo ne duha ne sluha. Sestajal se ni niti strateški svet za energetiko pri predsedniku vlade. Zato je zaupanje padlo praktično na ničlo in bo težko obnovljivo. Zaupanje ne spada med obnovljive vire energije.

Tako pridemo do začetka, do vprašanja, ki se ob problemu TEŠ6 in tudi sicer vse pogosteje zastavlja. Namreč: Kdo vlada, če ne vlada vlada? Naj politika končno prevzame odgovornost - ne za odločitve drugih, pač pa za svoje lastne odločitve in izpolnjevanje lastnih obljub. To bo pogoj za podporo javnosti nosilcem sprememb, ki jih vsi obljubljajo. V energetiki pa poleg sprememb v tem trenutku potrebujemo predvsem ukrepanje.

Imamo formalno demokratično ureditev, dejansko pa smo v ogromnem demokratičnem deficitu, saj sta nedotakljivost nekaterih posameznikov in nespoštovanje prava in pravil s strani tistih, ki bi morali biti za zgled, načela družbeno kohezijo in zaupanje. Sprememba takšnega stanja je eden prvih pogojev za druge spremembe.

Potrebno bo torej več in ne manj demokracije. Povratka skozi preteklost v prihodnost, na starih "praporih napredka", pa ne moremo sprejeti. Tako kot ne moremo sprejeti previsokega računa, ki nam ga že in bi ga še naprej in v nedogled izstavljali energetski "vizionarji" iz Ljudske republike Šaleška dolina.

Za konec samo še aktualna, nujna opomba. Na naslovni strani sobotnega Dela (4. junija 2011) beremo: "V HSE zdaj neuradno priznavajo, da je bil od začetka TEŠ zamišljen kot največja elektrarna v državi, delali bi tako šesti kot peti in začasno tudi četrti blok. Šele po opozorilih okoljevarstvenikov je šesti blok postal nadomestni, ki znižuje emisije."

Ta stavek si velja večkrat prebrati in si ga zapomniti. In ga kdaj drugič analizirati tudi v luči informacij, da ta ideja ostaja in pravzaprav nikoli ni bila opuščena. Nekatera dejanja šaleškega lobija in njegovih eksponentov v Ljubljani že kažejo na to. Čeprav iz drugih razlogov, nekateri že zagovarjajo uporabo črnega premoga. Ali je to le uvod v začetek uresničevanja šoštanjske ambicije o največji elektrarni v državi, bomo šele videli. Kaj je na tem in kakšne posledice bi to imelo za Slovenijo, zahteva javno razpravo in jasne odgovore. Vsekakor preden bo parlament jeseni glasoval o jamstvih za posojila za projekt TEŠ6. Javnost mora izvedeti še marsikaj.