Vrnile so se po uspehu knjižne in filmske Gomore in se hotele vnovič razpisati o brezizhodnosti. A prebivalci nočejo, da o njih piše le črna kronika. Močnejša manjšina zato, ker hoče nemoteno poslovati na trgu nezakonite ekonomije, šibkejša večina zato, ker si le želi mirno vsakdanje življenje. Koga sploh zanima ponesrečeno zasnovana Scampia, kadar ni medijskega tam-tama?

Socialno odlagališče

Italijanski povojni urbanizem je pozabil na izročilo svojih prednikov, ki so se pri načrtovanju mest ozirali na človeka in njegove potrebe. Zasnoval je brezosebna naselja postrojenih stolpnic s pomanjkljivo infrastrukturo. Betonski rajoni so se "naslanjali" na bližnja stara mestna jedra, bistvena tudi za njihov zgodovinski spomin.

Zgodovinski spomin Scampie je prostrana neobdelana planjava. Izbrisal jo je urbanistični zakon št. 167, dolgo časa tudi ime za ta predel, kar je zvenelo precej zaporniško. Po odloku iz šestdesetih let so morale občine z več kot 50.000 prebivalci oziroma glavna mesta regij plansko poiskati zazidljive površine za gradnjo socialnih stanovanj. Zakon je hotel razbremeniti mesto in rešiti problem stanovanjske stiske. Vendar ta zaradi neobstoječih razvojnih načrtov še vedno ostaja nerešen.

Scampijska širjava je arhitekte navdihnila k načrtovanju megalomanskih stolpnic, gradbena podjetja k navdušeni zazidavi, urbanisti pa se nikoli niso priglasili k besedi. Zraslo je spalno naselje iz armiranega betona, kamor so v začetku sedemdesetih let odrinili "moteče" družbene sloje - delavski razred in lumpenproletariat. Za tisoče ljudi, navajenih na največ tri nadstropja, ki so omogočala komunikacijo tudi s sosedi čez ulico, je bila selitev šok. Visoki betonski bloki so jih odtujili, vzpodbujali vandalizem. Ljudje so se počutili ogoljufane, zažigali so dvigala, jih spremenili v stranišča. Premajhna stanovanja so bila kot kletke. Večina pritličnih lokalov, v katerih naj bi zaživeli trgovine, bari, lekarne, ima še danes spuščene rolete.

V Scampii z 90.000 prebivalci je okoli 40 trgovin. Prostore so kmalu zasedli camorrini trgovci z drogami. Nefunkcionalno okolje je bilo idealno za strankam prijazno razpečevanje in camorra se je tu razvila v resno firmo. Z več kot 50-odstotno brezposelnostjo je z lahkoto rekrutirala delovno silo, ki je servisirala trume odvisnikov in razpečevalcev. Scampia se je razvila v največji "trgovski center" z drogo v Evropi. Ob neobstoječi alternativi za mnoge takšno delo ostaja edina možnost.

Politika poloma

Italija ima do svojega juga od nekdaj dvojni odnos. Tok državnega financiranja se je v devetdesetih letih ustavil, sredstva evropskih strukturnih skladov, namenjena manj razvitim regijam, je Berlusconijeva vlada v letu 1994/95 preusmerila na po njenem prepričanju "ekonomsko depresivni" sever. Praznine vizij neenotna in skorumpirana lokalna oblast ni znala zapolniti, zato jo je zapolnila podjetna camorra, ki se je razcvetela v osemdesetih letih, ko je izkoristila državni denar za popotresno gradnjo. Ponekod je postala edini delodajalec.

Država poseže le občasno, da upraviči svoj obstoj. Kaj zgradi, slovesno odpre, prepusti "nevidnim rokam" in odide. Denimo vrtce brez opreme, v katerih so namesto otroških iger prirejali pasje boje. Pa hotelirsko šolo, kjer dijaki s ščepcem domišljije pripravljajo jedi, ker so pozabili zgraditi kuhinjo. Srednjo kemijsko šolo brez laboratorijev. Scampia premore eno pošto. Bankomatov ni.

"Neapeljčani državi ne zaupajo več, predolgo je eksperimentirala na njihovih hrbtih," pravi pisatelj Maurizio Braucci, oster in pronicljiv opazovalec dinamik neapeljskega teritorija. "Kjer ni ničesar ali zelo malo, je ljudi težko vzpodbuditi k akciji. In če si v takšnih okoljih dejaven, moraš zelo paziti, da ne postaneš žrtev samega sebe in obupa, ki tod domuje." In nadaljuje po dolgem premolku: "Včasih sem mislil, da gre za gluhost s strani institucij. Da bi lahko kaj spremenil, če bi le zakričal: 'Poglejte, problem je očiten! Se vam zdi normalno, da ljudje prosijo dilerje za dovoljenje za vstop v stanovanje? Da otroci sanjajo zadrogirane zombije?' Ne gre za gluhost. Enostavno jih ne briga."

Jadra

Scampia je zadnja postaja proge 1. Ob zaviranju metroja se izza kvadratnih stolpnic, na katerih plapola perilo, prikažejo trikotne konice Vel, Jader, ki v javnosti veljajo za simbol neuspeha. Do njih vodi pot mimo odvisnika pred postajo, ki ponuja rabljene, a še vedno uporabne vozovnice. Mimo prodajalca iz Ukrajine prešvercanih cigaret (slab tobak!). Mimo kaotičnega parkirišča. Skozi "hodnik" novih blokov belo-modre barve, ki spominjajo na obmorske apartmaje. Med arkadami je nekaj trgovinic, v baru streže nekdanji karabinjer, ki pozna kranjskogorske igralnice in gostilne. Ogromnim jadrom podobne stavbe so na drugi strani prometne ceste, obrobljene z neodvoženimi smetmi.

Franco Maiello, upokojeni učitelj tehnične vzgoje, je predstavnik intelektualne Scampie. V člankih je spremljal nastanek in zdajšnje propadanje razvpitih štirinajstnadstropnih trikotnikov. "Videl sem njihove predhodnice na Azurni obali, zgrajene po načrtih Le Corbusierja," pripoveduje. A prve štiri različice v Scampii nikdar niso imele ne vrtov na terasah ne trgovin v pritličju. In ker so zgrajene preblizu, v spodnja nadstropja nikoli ne posije sonce. Skozi pretanke vlažne stene premajhnih stanovanj so vsi lahko slišali vse. Iz počenih vodovodnih cevi prši že desetletja.

"V take razmere so preselili ljudi iz starega mestnega jedra. Načrtovalci Vel so ustvarili labirint hodnikov in stopnic, pogojev za ekonomski razvoj pa ne," pripoveduje Maiello. Tu in tam je kdo kaj malega zaslužil s kuho drobovine na črno, a ko je zmanjkalo soli, je bil v zadregi, saj je daleč naokoli nisi mogel kupiti. In se je nekdo znašel in jo začel prodajati. Toda s cigaretami se je dalo zaslužiti bolje. Še bolje z mamili.

Življenje v Velah je postalo še bolj neznosno po potresu leta 1980, ko je na tisoče ljudi čez noč ostalo brez strehe nad glavo in so jih tam namestili, kot so rekli, le začasno. Posamezni bloki, zgradili so še tri, načrtovani za okoli 700 ljudi, so jih nenadoma gostili tisoč. Karabinerji, njihova postaja je le lučaj stran, so redkokdaj posegli v kaos. Izvidniki v višjih nadstropjih Vel so kričali "Maria" ali "Carmela", ko so jih videli prihajati. Načrtno demolirana stopnišča so zavirala njihove redke zasledovalne akcije.

Kmalu po zazidavi Scampie so razne študije iskale vzroke za nemogoče življenjske razmere. Osredotočale so se predvsem na Vele. Jih podreti ali ne? Poseben odbor pod vodstvom Vittoria Passeggia, stanovalca Vel, je po dolgoletnem boju dosegel gradnjo novih stanovanj in večina ljudi se je končno preselila. Da bi preprečila nove prihode, je občina dala zazidati nekaj vrat in oken, odklopila plin in elektriko. Tri stavbe so podrli, tam naj bi nekoč zrasla medicinska fakulteta. '

"Naj vendar podrejo vse," pravi gospod Maiello. "Javnost bi se končno lahko ukvarjala s pozitivno platjo našega kvarta. Nehajte študirati, sem vzkliknil na nekem posvetu. Raje pridite in pišite o našem kulturnem preporodu!" Recimo o Literarni kavarni, kjer debatirajo o tekstih, kot je Hvalnica norosti. Medtem pa v Jadrih še naprej prši. V lužah se odžejajo potepuški psi in utapljajo podgane. Vsepovsod smeti, plenice, žimnice. V betonski azbestni slum prihajajo novi brezdomci in Passeggio, njihov "general", se bori za nova stanovanja. Pred časom je od izčrpanosti in groženj zbolel. Dve leti ni stopil na ulico. Če se tu ukvarjaš s politiko, se ti lahko resno zmeša, pravijo posamezniki iz društev, ki s svojimi dejavnostmi namesto države skrbijo za ljudi in so nekakšen protistrup njihovi jezi in razočaranosti.

Nevarnost praznine

V Scampii včasih zazveni po realsocialistično: Bulevar upora, Trg aktivnih meščanov, Park radosti. Spomenikov sicer ni, vodnjakov tudi ne, zato pa 800.000 kvadratnih metrov velik park, eden največjih v Evropi, ki je večinoma neobiskan. Redki starši se žogajo s svojimi malčki. Uničenih igral nihče ne popravi in tudi rastlin nihče ne zaliva. Scampia je najbolj zelen predel Neaplja, sedem kvadratnih metrov na prebivalca, ki pa z zelenjem ne najde stika. Na sprehodu človek začuti preganjavico. Toliko ljudi, a nikjer žive duše. Tu in tam kakšna gospodinja, ki izobesi perilo ali kuka skozi okno. V določenih okoljih obstaja nevidna kontrola.

Betonska ploščad sredi Scampie se je pred obiskom Janeza Pavla II. imenovala Trg velikih dogodkov. Toda velikih dogodkov tam nikoli ni bilo. Ogromen trg je brez klopic, dreves in obiskovalcev. Na robu ploščadi, pod 30 metrov visoko kolonado, se zadnji dve leti vendarle nekaj dogaja. Tam deluje območni center Mamut, živahno središče otrok in mladih. Urijo se v risanju stripov, breakdanceu, gledališču.

Psihologinja Chiara Ciccarelli, "oporni steber" centra, razloži, da se njihove dejavnosti osredotočajo na ustvarjalne želje otrok. Scampia beleži najvišji odstotek predčasno zaključenega šolanja v Italiji in klasična didaktika se očitno ne obnese. Zato Mamut šola kreativno. Center že vrsto let izvaja projekt Hodnik, ki mladim ponuja izobraževalna potovanja. Večina se jih zaradi domotožja vrne predčasno. Družinske vezi so zelo močne in osamosvojitev je skoraj nemogoča.

Izbira dela

Nedaleč od Mamuta je eden od morda petih barov v kvartu, kjer lahko fantje odigrajo partijo biljarda in zavrtijo ročni nogomet. Deklet ni. Doma so, čuvajo otroke. Tam se spoznam z Mimmom. Ima jih nekaj čez 30 in je že štiri leta "čist". Državo globoko prezira, ker s svojo nedejavnostjo mladim jemlje prihodnost. Sredi bara izbruha svoj gnev: "Politiki pravite, da ne smemo kršiti zakonov. Toda v kriminalce nas vzgajate vi, ker nam ne daste priložnosti. Vi ustvarjate okoliščine, da nas potem lahko obmetavate z drekom!" Mimmo prekine izbruh, nekdo mu naroči neko malenkost. Pospremim ga k stolpnicam, ki jih vse dni v letu stražijo "vojaki" Sistema, kot pravijo camorri. Mimmo jih pozdravi, prijatelji so še iz otroštva.

Posel z drogami zahteva celega človeka in mnogi so že ves dan na nogah. Večer je, živčni so, novi tovor zamuja. Izvidniki se s klici iz vseh smeri obveščajo o stanju. Na notranjem dvorišču se pred zaprtimi vrati vijejo dolge kolone kot na razprodaji. V eni lahko plačajo za marihuano in hašiš, v drugi za heroin, kokain, cobret. Nekdo prinese pico in fantje si jo tovariško razdelijo. Nekateri imajo naivne otroške obraze, a ko rečejo, da delajo za preživetje, zvenijo odraslo. Roba končno prispe in zdaj se vse odvija zelo hitro. Urne roke skozi razbitino v neprozornem steklu vrat jemljejo in dajejo.

Komu ustreza takšna Scampia, sprašujem Maurizia Brauccija, ki z odgovori vedno nekoliko počaka. "Marsikomu. Neizobraženi ljudje prinašajo glasove na volitvah. Revščina se izplača, z njo zaslužijo mnogi. Neapelj ima vse značilnosti juga: na eni strani pokvarjeno prepotentnost, na drugi veliko poštenje. A takšna poštenost je drugačna od tiste na severu, ki je del vzgoje. Tu je stvar zavestne izbire, zato je močnejša. Lahko bi si služil kruh z nezakonitimi posli, s kriminalom, a se odločiš drugače. Ko sem se pogovarjal s stanovalci Vel, sem jim rekel: Navsezadnje ste bili prisiljeni v razpečevanje, sicer ne bi preživeli. Kakšen je odgovoril, da ni nikoli prodajal drog. Raje je stradal. Nekdo iz Torina v enaki stiski ne bi niti znal dilati. Tile tu znajo. A se odločijo, da ne bodo."

Karneval

Enkrat letno Scampio predramijo bobni karnevala, največjega dogodka leta. Socialno angažiran pustni sprevod organizira Skupina za prebujanje iz sna, Gridas. Skriti za maskami si lahko stari in mladi dajo duška in mirno pljunejo politiki v obraz. Karneval se ustavi v tako imenovanih "no-go" predelih. Pokazati hoče, da ljudje tam niso pozabljeni. Sprevod, ki se je letos "znesel" nad vladnim rezanjem sredstev, postane tudi v odseku P, znanem kot Casa dei puffi, Smrkčeva hiša. Je eden izmed svojčas štirinajstih centrov z drogo v Scampii. Pritlična gradnja, lep dovoz in notranja dvorišča zagotavljajo varnost ponudnikom in kupcem. S kapucami zakriti stražniki, ki budno in nervozno opazujejo rajon, se tisti dan umaknejo v ozadje.

A biznis ne zastaja. Za bloki še naprej prihajajo in odhajajo odvisniki, ki se kot pari držijo pod roko. Nekateri se za hip priključijo povorki. Zgodilo se je že, da so otroci vanje metali kamenje. Zanje so simbol poraza. Oni v življenju želijo denar, moč. Vsaj za kratek čas, preden jih zaprejo, tako kot njihove starše.

Kompanija

Karnevalski sprevod se zaključi v romskem barakarskem naselju pod avtocestnim mostom, kjer iz transparentov zakurijo velik kres. V lopah pod mostom živi okoli tisoč predvsem srbskih Romov. Pred štiridesetimi leti so prišli prvi, vojna je prignala nove. Naselje je zgrajeno na črno, večina prebivalcev nima dokumentov. Toda barake imajo hišne številke, med njimi stoji bar, mestna komunala občasno odvozi gomile smeti, ki jih tja odlagajo tudi Italijani. Romom se toži po Jugoslaviji, kjer so še imeli pravice. Zase pravijo, da so Jugoslovani. Jugoslovanke so ponosne na svoje lepe hčere, ki jih pri štirinajstih izpišejo iz šole, ker so godne za poroko in morajo v zakon vstopiti kot "velike devojke". Moški posedajo pred lopami in se pomenkujejo, preden se odpravijo delat.

Sredi barak je prav tako na črno zrasla hišica društva Chi rom e ... chi no (Kdor je Rom in ... kdor ni). Organizira dejavnosti za otroke, mnoge Romkinje pa je vključilo v projekt Kumpania, kjer skupaj z Italijankami kuhajo sarme in pečejo pice. Nezaposlenost žensk v Scampii je več kot sedemdesetodstotna, načrtov za njihovo zaposlovanje ni, zato so takšna druženja, ki prispevajo h kulturni in strokovni emancipaciji, več kot dobrodošla. Na predstavitev projekta lani je v naselje prišel celo neapeljski prefekt. Kot se večkrat zgodi, sta tisti večer zavestno sobivala zakonitost in njeno nasprotje.

Novi prostori

Zožene možnosti širijo nove generacije, ki so sprožile pravi kulturni preporod. Na primer Rosario Esposito La Russa, pri svojih dvaindvajsetih avtor treh uspešnih romanov, vodja založbe in gledališke skupine. Ponosno pove, da je njegova generacija prva, ki se čuti pripadno Scampii.

"Je predel z najmlajšim prebivalstvom v Italiji in predstavlja prihodnost Neaplja. Če bodo mladi stopili na stran camorre, se bo zgodila nacionalna tragedija. Država bi morala denar namesto dobrodelnim organizacijam nameniti odpiranju zadrug, novim delovnim mestom."

Ljudem iz Scampie pa je svoje življenje posvetil judoist Gianni Maddaloni, ki je s sinom Pinom osvojil olimpijsko zlato v Sydneyju 2002, vzgojil večino italijanske reprezentance in premagal mnoge slovenske športnike. Skozi njegovo telovadnico gre na stotine otrok, ki z judom spoznavajo življenjska pravila in vrednote. Maestro Maddaloni ne zaračuna ničesar, tudi staršem ne, ki telovadijo, ko njihovi otroci trenirajo. Zanj je pomemben mehanizem družinske kulture, kajti "le pravi vzorci lahko prehitijo camorro". Dodana vrednost športnega centra so brezplačni zdravstveni pregledi, na kar je mojster Gianni še posebej ponosen.

Povsem drugačen prostor odpira prvi spletni časopis Fuoricentro Scampia (Scampia zunaj centra), posvečen humanistiki, kulturi in umetnosti, predvsem pa daje možnost izražanja in aktivnega vključevanja. Podobno center Hurtado, ki ga upravljajo jezuiti. V njihovih prostorih so šivalnica, mizarska delavnica, prva in edina knjižnica za odrasle in otroke, ki nestrpno čakajo četrti del Harryja Potterja.

Sprte družine so si v mafijski vojni pred leti razdelile teritorij, policija je uspešno zamejila trgovino z drogo in ob zaslužek spravila množico ljudi. Kaj počnejo zdaj? "Sanjajo," pravi Maurizio Braucci. "Upajo. Depresivni so. Država ni poskrbela za alternativo. Zato je upanje v posameznikih, ki tam delajo. Občasno se oglasi kakšen tujec, kajti Scampia daje snov za samopremislek: kar je oddaljeno, večkrat služi temu, da lahko razumeš sebe in svojo okolico."