A muhe enodnevnice ji niso zadostovale in kaj kmalu se ji je zahotelo spoprijeti se z domišljijo: od leta 1997, ko je objavila svoj literarni prvenec, zbirko kratkih ljubezenskih zgodb Baba, nemoj ništa da me pitaš, je objavila trinajst knjig; Dnevnik srbske gospodinje (Dnevnik srpske domaćice, 2000) pa je njen prvi in tudi edini roman, ki je preveden v slovenščino in je pri založbi Sanje izšel pred dvema letoma. A naj vas naslov romana, ki napeljuje na srbsko različico Dnevnika Bridget Jones, ne zavede, saj gre v pričujočem romanu za pretresljivo pripoved o zablodah celotnega srbskega naroda in posameznikov ter o njihovi dolgi in mučni streznitvi, pri tem pa avtorica slovenskim bralcem, ki so odraščali v Titovi Jugoslaviji, na humoren način razkriva paleto že skoraj pozabljenih podob, zvokov, vonjev in okusov.

»Te zgodbe nisem napisala zato, da bi prejela nagrado ali se komur koli prikupila. To, kar je doživel srbski narod, doživlja tudi marsikateri narod danes, a ne toliko v smislu prestajanja vojne kot spraševanja, kdo smo in kam gremo,« pripoveduje avtorica prodajne uspešnice Dnevnik srbske gospodinje. Pred kratkim je pisateljica obiskala Ljubljano, ob tej priložnosti pa smo z njo rade volje poklepetali.

V romanu Dnevnik srbske gospodinje se skozi lik Anđelke ukvarjate s fenomeni celotnega srbskega naroda. Kako ste vlekli vzporednice med njeno družino in družbo, v kateri Anđelka odrašča?
Tako kot se zaradi osebnih in tudi ideoloških nesoglasij krhajo odnosi v družini, tako se na podoben način dogaja tudi v državi. Anđelka je prispodoba za milijone Srbov, ki so si zatiskali oči pred grozotami, ki so se dogajale pri nas. Ona je Srbija, z vso svojo ranljivostjo, čutenjem, bolečino, grozotami in neumnostmi, ki jih počne. In temu primerno je tudi odraščanje junakinje: iz naivnosti preide v uporništvo, nato v stanje brezbrižnosti in očiščenja, na koncu pa se je vendarle poloti novo upanje. Za vsem tem torej stoji predvsem drama o človeških usodah in družinah, ki so živele v času, ko so vsakogar etiketirali ter ko so se dnevi začeli in končali s političnim nesoglasjem.

Čeprav se da skozi roman razbrati poudarjen politični in sociološki kontekst, je družbenokritična ost ovita v humor, pripoved pa se kljub grenkobam vsakdanjega življenja konča optimistično…
Vse moje zgodbe se končajo na srečen način, saj vidim prav v tem poslanstvo literature. Ljudi mora s tovrstnimi zaključki prepričati o tem, da lahko srečno zaživijo tudi v realnem življenju. In ljudem, ki veliko berejo, se to tudi zgodi, saj jim ob priložnostih, ko potrebujejo kanček upanja, iz glave skočijo vsi ti liki in tako lažje prebrodijo vihar. Pisatelj ima moč, da ustvari svet, kot si ga sam želi. In prav ta sled upanja, ki ga pri bralcih pusti »happy end«, je tisto, zaradi česar je vredno ustvarjati. Vsakršno umetniško delo, ki človeka pušča ravnodušnega, je nepopolno, kajti pomembno je, da se s svojo vsebino človeka dotakne, da se ob njem zjoče, bodisi od veselja bodisi od žalosti, in da si potem posameznik želi sprejeti odločitev, da bo v svojem življenju nekaj spremenil. Temu bi moralo služiti vsakršno umetniško delo in samo po tem bi se morala meriti njegova ustvarjalna in umetniška vrednost.

Se morda skriva kaj Mirjane v Anđelki?
Je del moje avtobiografije v najširšem smislu, se pravi tega, kar smo doživeli v Srbiji pred razpadom in po razpadu Jugoslavije. To, kar je moje in tudi vaše, je otroštvo Anđelke. Gre za nekakšno kolektivno avtobiografijo, ki govori o tem, kako smo živeli. Tako je recimo njena mama zrcalna podoba naših mam; tistih, ki nas niso nikoli hvalile in so nas samo kritizirale oziroma so nas hvalile in ljubile samo, kadar smo spali. V tej družinski drami nihče ne išče resnice do konca, razen Anđelke, ki tudi sicer doživi na koncu katarzo. Podobno se dogaja danes, ko nam pred vrati leži Evropa, vsaka naklonjenost Evropi pa se v Srbiji pozdravi z največjim aplavzom, kar mene kot individualista nepopisno razburja. Vsi se sprašujejo, ali bomo šli v Evropo ali ne, jaz pa jim odgovorim le to, da bomo deportirani v Evropo – in takrat vse spreleti srh. Najbolj zastrašujoče se mi zdi tudi to, da so se nekdaj srbski in tudi slovenski intelektualci uprli tovrstnim ideologijam. Danes tega ni. Demokracija je le še privid in čudim se, da ljudje tega ne opazijo. Če bi nam jutri rekli, da moramo vsak dan popiti dva litra kokakole na dan, ker je to zdravo, bi to vsi brez spraševanja naredili. Zaradi tega sem pretresena in pogosto sama v svojem razmišljanju, a imam vsaj to zadovoljstvo. Jugoslavija je naplavljena, sedaj je Evropa nova Jugoslavija, mi pa vztrajno živimo v iluzijah, da nam bo bolje. Nihče se na primer ne sprašuje, zakaj se delavnik spreminja. Zakaj? Da ljudje ne bi bili s svojimi družinami, da so večino časa sami in ne pri svojih družinah, kajti ravno takrat so ljudje najbolj podvrženi manipulaciji. Moje knjige pa so vse proti temu, tako da poskušam vzdrževati vsaj malo zdrave pameti.

Torej, o čem najraje pišete?
Že ko sem pisala prvo knjigo, zbirko kratkih zgodb Baba, nemoj ništa, da me pitaš (1997), sem se začela poigravati z idejo pisanja o ljubezni, saj je bila ljubezen v srbski literaturi precej časa tabu oziroma je bila dovoljena samo v povezavi z mamo, sestro, partijo in domovino. Vse ostale ljubezni so se v literaturi pojmovale kot tretjerazredne. Moji romani govorijo o sodobnih ženskah in moških, ki si želijo pobegniti od melanholije in osamljenosti ter so se pripravljeni soočiti s strahom, ki jim preprečuje nadaljnje korake v življenju. Moji junaki življenjsko srečo vneto iščejo in jo pogosto najdejo v knjižnicah ob branju knjig, mnogi pa začnejo kar sami pisati, saj verjamem, da se da med ljudmi, ki radi berejo, najti kar precej potencialnih pisateljev.

Po izobrazbi ste novinarka, sicer pa ste doslej izdali že trinajst knjig (devet romanov, dve drami in dve knjigi kolumn). Kaj vas je spodbudilo k temu, da ste začeli pisati literaturo?
Želela sem si izboljšati življenje, saj mi opravljanje poklica časopisne novinarke ni zadostovalo, poleg tega pa sem se želela osredotočiti na nekaj, kar bi trajalo dlje od novinarskega besedila. Lahko bi rekla, da je šlo za neke vrste eskapizem (nagnjenje k begu pred težavami, op. p.), zaradi česar sem si želela s pomočjo domišljije ustvariti neki drugi svet, s pomočjo katerega bi pobegnila stran od vsakdanjega življenja, prežetega s politiko in melanholijo, ki se me je vneto lotevala.

Knjiga Dnevnik srbske gospodinje je velika prodajna uspešnica: v Srbiji je doživela 55 ponatisov, roman pa je bil preveden tudi v francoščino in italijanščino. Nam zaupate vaš recept za »zgodbo o uspehu«?
Človek mora sanjati in pri tem nikoli obupati ali komur koli drugemu dopustiti, da bi mu preprečil sanjati. Tudi sama sem se na začetku soočala s težavami, navsezadnje sem vse knjige izdala v samozaložbi, jih sama promovirala in raznašala po beograjskih knjigarnah. Še dobro se spominjam, kako sem bila pred enajstimi leti (ko je izšla knjiga) brez prebite pare in vlačila v kovčku na kolesih knjige v knjigarne ter pobirala denar od že prodanih izvodov, pri tem pa hčerko puščala v stari katrci, da je ne bi odpeljal pajek. No, sedaj imam distributerja, ki to počne namesto mene. Verjeti morate v to, kar počnete, in se ves čas veseliti. Vsak korak je pomemben, je pa res, da prvi korak naredi čas, kot pravi španski pregovor.

Kako se je vaše življenje spremenilo, odkar ste avtorica prodajne uspešnice?
Prelepo, prelepo… kajti ob izidu Dnevnika srbske gospodinje nisem prejemala plače skoraj osem mesecev, dolgovom pa ni bilo videti ne konca ne kraja. Ob promociji te knjige si nisem mogla privoščiti niti nogavic, tako da sem tja odhitela kar bosa. Tam je bila skoraj polovica Beograda (Bregovi, Kusturica…) in nikomur se ni niti sanjalo, da sem brez prebite pare; celo hčerka mi je tam pomagala prodajati knjige, vsa situacija me je nekako spominjala na prizor iz filma. No, ko sem prestala ta izpit, je bog očitno le popustil in mi dal zeleno luč za sprostitev. V naslednjih treh mesecih sem prodala 7000 izvodov, poplačala vse dolgove, si kupila avto, poslala hčerko v Francijo… – in vse od prodaje te knjige! Zavedam se, da lahko služi moja zgodba kot navdih mnogim ljudem, ki se znajdejo v podobni situacij in si ne želijo, da jim življenje usmerja »veliki brat«. Sem živi dokaz za to, da vam ni treba biti v stranki ali kateri koli organizaciji, da bi živeli svoje sanje. Poleg tega tudi nimam svojih recenzentov, saj se mi zdi sramotno, da nekoga vlečem za roko in prosim, da naj mojo literaturo na moj račun in za moj denar hvali in povzdiguje v višave. Mislim, da je moje občinstvo dovolj pametno, da to samo ugotovi. (smeh) Se pa vedno udeležim vseh srečanj, na katerih promovirajo mojo literaturo, kar vsekakor daje rezultate. Širim dobroto – kar je najbolj pomembno!

Na začetku knjige je napisan tudi vaš moto: »Ni pomembno, da imaš prav, pomembno je, da si srečen.« Kakšna izkušnja stoji za temi besedami?
V življenju sem veliko preveč časa porabila za to, da sem sebi in drugim poskušala dokazati, da imam prav, kar je popolna izguba časa. Ko si mlad, si na vsak način prizadevaš uveljaviti svoj prav, kasneje ni pravzaprav nič bolje, si pa lahko modrejši ob spoznanju, da si neumen kot noč! (smeh) Veliko bolj kot to, ali imaš prav ali ne, je pomembno, da znaš ločiti zrnje od plev – in to je bila prva stopnička na poti iskanja moje sreče. Nič ni narobe s tem, če se človek kdaj zmoti, navsezadnje je zmagati ali izgubiti nekaj povsem relativnega: v življenju moramo občutiti oboje. Zato tudi rada pišem o tem, saj se na napakah navsezadnje učimo. Najbolj pomembno je, da si srečen, čar sreče pa se pogosto skriva v tem, da si sam sposoben reči nekomu drugemu, da ima prav.