Zadeva je lahko tako stresna, da nekateri utrpijo celo živčni zlom. Pariz sicer vsako leto obišče kakšen milijon japonskih turistov.
Veliko obiskovalcev pride v Pariz z zelo romantično predstavo o tem mestu – tlakovane uličice kot v filmu Amelie, lepota Parižank ter visoka kultura in umetnost v Louvru. Realnost ni ravno takšna, kar mnoge šokira.
Srečanje z nesramnim taksistom ali pariškim natakarjem, ki vpije na stranke, ki ne znajo govoriti tekoče francoščine – temu se obiskovalci z drugih zahodnih držav morda le nasmejijo. Toda Japonci, vajeni bolj vljudne in ustrežljive družbe, v kateri le redko kdo povzdigne glas, lahko ob obisku dotlej sanjskega mesta hitro padejo v nočno moro.
Samo v letošnjem letu je morala japonska ambasada v Parizu pomagati štirim turistom, da so preživeli šok, poroča BBC. Trpeli so za "pariškim sindromom", ki ga je pred približno dvajsetimi leti prvi identificiral japonski psihiater z delovnim mestom v Parizu.
V povprečju temu sindromu letno podleže kakšnih 12 turistov, pretežno ženske v svojih 30. letih, ki veliko pričakujejo od (po možnosti prvega) potovanja v tujino. Japonska ambasada v francoski prestolnici ima 24 ur na dan odprto telefonsko linijo za pomoč tistim, ki doživijo hud kulturni šok, vsakomur, ki to potrebuje, pa nudijo tudi zdravstveno oskrbo.
Jeruzalemski sindrom
Morda je od pariškega nekoliko bolj znan t.i. jeruzalemski sindrom. Gre za skupino pojavov v človeški duševnosti - turisti, ki obiščejo Sveto mesto, dobijo versko obarvane obsesivne ideje, blodnje in psihozam podobne izkušnje. To se ne dogaja le pripadnikom določene religije, saj so temu podlegali tako židje kot tudi kristjani in muslimani.
Najbolj znana oblika jeruzalemskega sindroma je pojav pri osebah, ki predhodno niso imele duševnih težav, ob prihodu v Jeruzalem pa postanejo psihotične. Navadno si osebe popolnoma opomorejo kak teden ali dva po odhodu iz Jeruzalema.
Stendhalov sindrom
Za italijanske Firence pa je značilen Stendhalov sindrom - gre za psihosomatsko bolezen, ki povzroči hitro bitje srca, omotico, omedlevico, zbeganost in celo halucinacije posameznika, ki je izpostavljen umetnosti - navadno je ta umetnost izjemno lepa oz. je veliko število umetniških del na enem mestu. Ta izraz sicer uporabljajo tudi v povezavi s podobno reakcijo ob kakšnih drugih stvareh, denimo prelepim prizorom v naravi.
