V knjigi akademik Antoine Bueno razlaga, kako so navidez prijateljsko razpoložena modra bitja, ki živijo v idilični skupnosti, pravzaprav predstavniki rasistične propagande, njihovo življenje pa je "utelešenje totalitarne utopije, napolnjene s stalinizmom in nacizmom“.

Strip o (simpatičnih?) Smrkcih je ustvaril belgijski avtor Peyo, prvič pa je bil objavljen leta 1958 v belgijskem časopisu. Dve leti kasneje so ga začeli izdajati samostojno, leta 1981 pa je animatorski dvojec Hanna-Barbera ustvaril slavno serijo risank.

Gargamel Žid, Smrketa poosebljenje arijske vzvišenosti

"Prvi strip z naslovom "Črni Smrkci“ se je ukvarjal z nečim, kar bi lahko kvalificirali kot rasno grožnjo. V njem so bili bolni, ko pa zbolijo, ne postanejo vijolični ali rdeči, temveč črni. Ko počrnijo, pa izgubijo vsakršen drobec inteligence ter postanejo pravi debili. Sploh ne morejo govoriti, oglašajo se izključno z glasovi 'njap, njap, njap',“ je sociolog Bueno pojasnil svoje trditve.

Ata Smrka, Smrketo in njune sovaščane Bueno opisuje kot rasistične, seksistične in antisemitske, saj naj bi bil Gargamel "več kot očitno Žid“, Smrketa pa poosebljenje arijske popolnosti in vzvišenosti.

Francozi ga imajo za idiota

Njegove trditve pa ljubitelji stripov in risank niso najbolje sprejeli, saj Francoza označujejo za idiota.

Letos v svetovne kinodvorane prihaja delno animirani film o Smrkcih in glede na to, da se je malim modrim bitjem več kot 50 let uspelo boriti (in preživeti) proti najhujšemu sovražniku Gargamelu, jim verjetno tudi malo kritike o politični korektnosti ne bo škodovalo pri preživetju.