Vem, takoj ste pomislili na balkanske narode, mala nesrečna bitja, ki so v dreku že več sto let, tako dolgo, da so se na življenje v dreku že davno navadili. Vendar nisem mislil na Hrvate, Srbe, Bošnjake in Albance. Obstaja še manjše, še bolj nevidno in še bolj preprosto bitje: ni večje od tisočinke milimetra, a se zaradi njega te dni trese vsa močna, stara Evropa. Imenuje se Escherichia coli, za prijatelje samo E.coli.

Obstaja dvainštirideset vrst bakterij E.coli, z njimi živimo v mirnem sožitju, odkar vemo zase in zanjo. Vsak od nas jo ima, vsak dan, ko odidete na stranišče in potegnete vodo, ste se poslovili od deset tisoč milijard svojih malih črevesnih prijateljev. Oni pa se nam maščujejo s fermentacijo laktoze v črevesju pri 35 stopinjah Celzija, kar najpogosteje počnejo v najbolj neprimernem trenutku, ko ste sredi sestanka uprave ali z družbo v restavraciji: to je tedaj, ko vi zardite in si želite, da bi vas zemlja pogoltnila, šefi v konferenčni dvorani delajo grimase, si brišejo solze in mahajo z robci pred nosom, milijarde malih Escherichia coli pa v vašem črevesju cvili od smeha in meša dušik, ogljikov dioksid, metan in vodikov sulfid v izdajalski flatusni veter.

Kot pri ljudeh je tudi večina bakterij E.coli dobrodušnih, pridnih malih organizmov, obstajajo pa tudi tiste hudobne. Prav takšna družina hudobnih Escherichia, agresivna enterohemoralgična mutacija naše dobre črevesne bakterije, je s španskimi kumaricami pripotovala v Nemčijo in začela pobijati ljudi. Panika je zavladala v Nemčiji, panika je zavladala v sosednjih državah, panika je zavladala po vsej Evropi. Špansko kmetijstvo je na kolenih, nihče na svetu noče več iz Španije uvoziti niti olive, kaj šele paradižnika ali - bognedaj - kumarice, Evropa pa umira od strahu ob spominu na neki drugi mali stvor iz Španije, virus H1N1, ki je spomladi davnega leta 1918 po svetu razširil strašno špansko gripo in v dveh letih okužil tretjino prebivalcev Zemlje ter pokosil petdeset do sto milijonov ljudi. Na svetu obstaja dvainštirideset vrst bakterije Echerichia coli, zdaj pa smo, tako se zdi, spoznali še triinštirideseto.

Mali bakteriji, ki ni večja od tisočinke milimetra, je tako uspelo tisto, kar ni uspelo vsem krizam in nacionalizmom, vsem skeptikom in separatistom stare celine: zapreti notranje meje Evrope. V združeni Evropi, v Evropi brez mej, potnih listov in nacionalnih valut - v kateri denar in dobiček nimata narodnosti ne državljanstva - je tako paradoksalno narodnost in državljanstvo dobila navadna zelena kumarica.

Španska kumarica je postala nekaj takega kot moderni Jud, krivec za vse, obtožena, da nosi seme zla, zloglasno mutacijo Escherichia coli. Ne dovolijo ji preko meje, lovijo jo in zapirajo, iščejo jo po trgovinah in policah supermarketov, jo odstranjujejo in uničujejo. Na koncu se je izkazalo, kot se vedno izkaže, da nesrečna španska kumarica ni nič kriva in da nima zveze z Escherichijinim mutantom, toda bilo je prepozno: že mesec dni nihče več ne je kumaric, Španija pa je ostala brez najmanj dvesto milijonov evrov dobička, tistega, ki nima ne narodnosti ne državljanstva.

Celotni koncept Evropske unije je tako padel v vodo, vse, kar so evropski zanesenjaki in pretkani bankirji gradili šestdeset let, je porušila ena navadna bakterija, ki Evropo sili, da iz zaprašenih hangarjev in skladišč ponovno vleče na dan tiste že davno zavržene rdeče-bele zapornice in policijske hišice, na zemljevidu s flomastrom spet riše državne meje in vpoklicuje iz pokoja stroge carinike in mejne policiste, da bi po prtljažnikih, tovornjakih hladilnikih in tovornih vagonih iskali sumljive španske kumarice s španskim potnim listom.

Samo milijarde bilijonov majhnih Escherichia coli cvili od smeha in meša dušik, ogljikov dioksid, metan in vodikov sulfid v izdajalske smrdljive pline - nove vetrove, ki pihajo po združeni Evropi.

Seveda ne gre za kumarice iz sončne Andaluzije, niti za agresivno, smrtonosno bakterijo. Danes je to španska kumarica ali paradižnik iz Italije, ni pomembno, včeraj je bilo to piščančje meso z virusom ptičje gripe iz Romunije ali britanska govedina z virusom norih krav, ravno tako, kakor je to bolni, kužni evro iz Grčije ali Portugalske ali kakor bo jutri evro iz Poljske ali Irske.

Koncept Evropske unije je, saj ste razumeli, da dobiček nima ne narodnosti ne državljanstva, ga pa ima izguba. Zato bodo veliki uvozniki in trgovci, ki račune za svoje izgube izstavljajo tuji, prezirani in nečisti španski kumarici, kakor tudi španski kmetje in izvozniki, ki svoje izgube izstavljajo nemški oziroma protišpanski propagandi, jutri rodili nacionaliste, ki bodo ščitili genetsko čistost svojih kumaric na zgodovinsko smešen, a v bistvu enak način, kakor se rojevajo tisti človeški, veliki evropski nacionalizmi.

To je zanimiv proces in zanimivo bo spremljati, kam vodi. Katera bakterija bo prva napisala svoj Mein Kampf in uničila pol Evrope, medtem ko se bodo tista velika, smešna dvonoga bitja prepirala o tem, od kod je prišla kumarica. Kdo si torej briše solzne oči in maha z robčki in kdo je prdnil.

Samo milijarde bilijonov majhnih Escherichia coli bo cvililo od smeha.

One so, kot vemo, navajene živeti v dreku.