S prvimi večstrankarskimi volitvami spomladi 1990 in s plebiscitom se je Slovenija odločila za lastno pot zunaj takratne jugoslovanske federacije. S tem se je začelo tudi vojaško osamosvajanje Slovenije. Sporno pa je bilo pošiljanje slovenskih vojakov nabornikov na služenje vojaškega roka v takratno JLA in s tem v druge republike nekdanje federacije.
Odločilno potezo je sprejel že na novo oblikovan slovenski parlament 7. marca 1991, ko je razglasil moratorij na služenje slovenskih fantov v jugoslovanski vojski. Pred tem je kontingent slovenskih mladeničev že dobil vpoklice na služenje vojaškega roka, zato so te vpoklice glede na odločitev zakonodajnega telesa upravni organi pobrali nazaj in nabornike obvestili, da jim ni treba odslužiti vojaške obveznosti v JLA. Teritorialna obramba (TO) je po teh odločitvah začela razvijati lasten koncept usposabljanja vojakov nabornikov.
Poleg tega se je na razpis za inštruktorje v prvih dveh učnih centrih TO prijavilo veliko kandidatov. Več kot 50 izbranih pa je 15. aprila 1991 začelo v Obrambnem centru za usposabljanje v Poljčah obiskovati enomesečni tečaj za vojaške inštruktorje. Oblikovana sta bila dva učna centra: 510. učni center Ig, kateremu je poveljeval stotnik prve stopnje Bojan Šuligoj, in 710. učni center v Pekrah, kateremu je poveljeval major Andrej Kocbek. V centra so bili 15. maja 1991 na usposabljanje vpoklicani prvi vojaki naborniki prihodnje slovenske države: v prvega jih je prišlo približno 180, v Pekre pa približno 120.
Prvi slovenski vojaki naborniki so slavnostno prisegli 2. junija 1991. Nagovoril jih je tudi tedanji predsednik Predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan, pesnik Janez Menart pa jim je namenil posebno pesem.
Od naborniškega popolnjevanja vojske se je Slovenija dokončno poslovila leta 2003 ter prešla na poklicno sestavo vojske.
