Omer Duga in njegova družina si je že pred časom pridobila stanovanje v večnadstropni stari hiši z dvema vhodoma, ki bi ji po novem lahko rekli blok. A hišo so zgradili že skoraj pred sto leti, kar se dobro pozna na njenem pročelju, na velikem peščenem notranjem dvorišču, obdanem s starimi lesenimi napol shrambami, napol drvarnicami. Nekaj že dokaj dotrajanih avtomobilov je na njem. Nič otrok, nobenega živžava.

Ostaja jim predvsem volja

Dugovi živijo povsem na vrhu, pod streho, v tretjem nadstropju. Po starih, kamnitih in močno zlizanih stopnicah se z Jakom povzpneva proti vrhu, kar ni povsem brez nevarnosti, saj skozi majhna okna na stopnišče prodira le malo dnevne svetlobe in nepremišljen korak utegne biti celo nevaren. Ampak pustimo to. Omer Duga se zdi živahen, zgovoren možak, ki pa mu je boj za preživetje družine očitno pobral mnoge kilograme, tako da deluje že nekoliko srhljivo shujšan. Utrujeni videz dopolnjuje redka, ščetinasta bradica in ozek, podolgovat obraz. A to je le zunanji videz, med pogovorom z njim je čutiti drugačnega človeka. Možaka, ki je še poln načrtov in volje, da bi svojo številčno družino uspel preživeti in jo pripeljati do samostojnega življenja.

"Štiriinštirideset let sem star, žena je devet let mlajša. Jaz sem bil rojen v Celju, mama je Slovenka, pokojni oče je prišel s Kosova in je tu delal. S Fikrije imava sedem otrok, sedem deklet," začne pripoved Omer in našteje po vrsti svoje palčice. Najstarejša Drita je pri šestnajstih letih, Albina ima leto manj, trinajst jih šteje Albulena, dvanajst Flora, Luiza jih ima devet, osem mala Fikrije, ta je ime dobila po mami, nazadnje je največja razvajenka, štiriletna Agnesa. Ves čas se vrti naokoli, niti trenutka ne najde miru, pravijo, da je zaspana, ker pogosto noč zamenja z dnevom in ponoči ne spi. Potem je pa to, kar doživljajo tudi sami.

Oba starša sta brez službe

"Jaz sem pred časom ostal brez službe in sem prijavljen na zavodu, z ženo pa dobivava socialno podporo in otroške dodatke. Če človek pogleda številke, se celo nekaj nabere, a ko vse skupaj razdeliš na devet ljudi, potem komajda preživimo iz meseca v mesec," pripoveduje Omer. Po izobrazbi je sicer monter centralne kurjave. Delal je še pred štirimi leti, a ne kot monter, ampak kot zidarski pomočnik. Treba je bilo zagrabiti tisto, ker je bilo na voljo. V teh časih kajpada kakšne izbire ni.

"Žena ni v službi. Pred nekaj leti je hudo zbolela in od leta 2008 se zdravi proti depresiji. Zdaj se zdi, da je nekoliko bolje, ampak še vedno se mora intenzivno zdraviti, brez nadzora ne more biti tako rekoč nikoli, na vsake tri mesece ima pa še vedno preglede. Ko bi bilo vsaj z menoj v redu, a ni. Imam težave s hudo migreno, še huje pa je zaradi obrabe kolkov in posedanja vretenc. A za zdaj zdravniki pravijo, da operacija ne bi kaj veliko izboljšala." Dugovi so stanovanje na Kovinarski kupili pred davnimi leti, menda je bilo zelo poceni, takrat so bili tudi za Omerja in njegove boljši časi, saj si je nekaj prislužil z delom v Nemčiji in skupaj s krediti mu je uspelo priti do stanovanja. Tudi kredite je uspel odplačati. Potem so se časi spremenili, prišli so otroci, nakopali so si bolezni in se znašli v težkih razmerah.

Morda bo pa jutri bolje

Šest deklet hodi v šolo, od tretjega do devetega razreda. Najstarejša Drita, ki je nekako tudi staršema v največjo pomoč, ko je treba urejati domače zadeve in krotiti mlajše, zaključuje osnovno šolanje in vidi svojo prihodnost v zdravstvu. "Nekako si želim, da bi šla v zdravstveno šolo, da bi ljudem pomagala. Posebno tistim, ki so se znašli v socialni stiski. Ne vem, morda me je o tem prepričalo tudi to, ko vidim, kako sami živimo in kako se prebijamo skozi življenje. Pa saj pri nas oče in mama nekako le poskrbita, da nismo lačni in da smo za silo oblečeni." Za to starša kar skrbita. "Otrokom vendarle kupiva vsaj tisto osnovno, oblačila in hrano, lačni pa tudi niso. Morda dobimo kaj od Karitasa, posebno hrano, morda kdaj še kaj od občine. A vendar je težko. Za plačilo hrane otrokom v šoli sem še vedno dolžan nekaj več kot petsto evrov, vendar za zdaj nima tega denarja, a bo treba plačati. Predvsem se trudim, da sproti plačamo elektriko, plin in druge položnice, da nam ne izklopijo in da nam ne grozijo s kakšnimi drugimi sankcijami. Saj veste, grozijo pa zelo hitro."

Ko se pogovarjava, Fikrije in otroci sedijo na pogrnjenih tleh, tako so navajeni, pravijo. Stanovanje ni majhno, staro, a dovolj veliko za tako številčno družino. In glede tega je Omer kar zadovoljen. Živeli bi kar lepo, če... "Če bi lahko, bi delal, dokler si živ. Misliti moraš na kaj boljšega in se za to bojevati. Potem še ženina bolezen. Kaj pa jaz vem, kar čez noč je prišla ta depresija. Lani sem moral biti ves čas z njo, ni bila sposobna sama iti nikamor, zaradi vsega tega bi lahko kjerkoli omedlela, lahko bi se ji ustavilo dihanje. Strahove ima in podobne stvari. Imela je tudi privide, zdravnik je rekel, da so to žive sanje. A brez nadzora in brez zdravil tudi zdaj ne more, ne more niti brez pomoči drugih in mene. Zato tudi večino stvari postorim jaz. Imam deset let star avto, da sploh lahko kam gremo, da otroke razvozim v šolo in vrtec. A do kdaj bo zdržal, tega nihče ne ve."

Ampak če česa Dugovim ne manjka, potem ne manjka dela doma in nikoli ni dolgčas. Kako le pri sedmih puncah, pri vsej njihovi živahnosti, predvsem mlajših članic številčne družine. Oče je ponosen nanje. "Vesel sem, da so vsaj one zdrave in da se dobro učijo. Veste, jaz sem rojen tu, a sem se šolal na Kosovu, ker sta se starša takrat preselila tja. Otroci govorijo lepo, čisto slovenščino, znajo seveda tudi albansko in dobro nemško, saj se je učijo v šoli. Kar dobro jim gre od rok šolanje."

Drita je padla skozi okno

Če je že šolanje brez težav, je večji zalogaj, kako mladino spraviti na počitnice, kam in s čim. "Skupaj ne moremo iti nikoli, kje pa, nas je preveč in je predrago. Kadar gredo, gredo s šolo ali z zvezo prijateljev mladine. Najmanjša Agnesa je bila enkrat samkrat na morju za dva dni z menoj. Tudi žena je bila samo enkrat. Letos bodo dekleta šla s pomočjo zveze prijateljev mladine, občine in s pomočjo Mikove akcije. Starejše gredo včasih na Kosovo, kjer je ženina mama, to je vse. Tu na dvorišču se nimajo kje igrati, na drugi strani je takoj cesta. V hiši so tudi starejši ljudje, ki otroškega kričanja ne prenašajo."

Čeprav zdaj Omer potrka ob les, ko govori o zdravju otrok, je pred leti družina skoraj ostala brez Drite. "Prej smo bili na drugi strani te hiše, Drita je padla skozi okno osem metrov globoko. Bilo je pred petimi leti. Na srečo se je nekoliko ujela za stranico, da ni padla na glavo, ker potem ne bi preživela. Si je pa zlomila rebro in podlahtnico tako močno, da so zdravniki mislili, da bo dekle ostalo brez roke. A so jo uspeli pozdraviti in za to sem jim neskončno hvaležen."

Tako bi Omer z družino uspel nekako preživljati iz dneva v dan, če ga ne bi mučila posebna težava. Še ena! "Streha je stara, zamenjati jo moram, nujno, ker ponekod že pušča, mi smo pa tik pod njo. Tukaj je bila inšpekcija in rekli so, da moramo zamenjati. Kje naj dobim denar? Kreditov ne moremo vzeti, drugega pa nimamo. Samo da bi uspeli streho popraviti, vse drugo bi še šlo, saj smo skromni," pripoveduje Omer, medtem ko smo se že spustili na staro dvorišče. Preden se poslovimo, se še enkrat ozrem proti vrhu stare hiše. Tik pod streho, skozi mala podstrešna okenca se gnetejo male otroške radovedne glavice. Šest od sedmih Omerjevih palčic!