V New Yorku je bil tega dne čudovit poletni dan. Bilo je tri dni po tistem, ko so na širokem območju največjega mravljišča na svetu vpeljali zakon, ki prepoveduje kajenje na javnih prostorih pod odprtim nebom. V parkih, na plažah, območjih, rezerviranih za pešce, in tudi na ploščadi pred muzejem sodobne umetnosti MoMA, da se razumemo. Soseda, ki je tam zaposlena, trdi, da morajo uslužbenci zdaj prečkati cesto in kaditi na pločniku nasproti muzeja.

Nat Sherman je azil za kadilce. Ustanovili so ga leta 1930, med prvo gospodarsko krizo. Zdaj ko smo sredi nove, tretje svetovne gospodarske krize, Nat Sherman cveti kot nikoli prej. "Hvala, da ste poklicali. Za nas je kajenje umetnost, pri nas spoštujemo in zagotavljamo svoboščino, ki vam jo kot kadilcu pogosto odrekajo," vas nagovori telefonsko sporočilo, ko pokličete njihovo trgovino na vogalu 42. ceste in Pete avenije. Druga generacija družine Sherman, vodi jo Joel, je pred nekaj leti kupila zgradbo, v kateri ni mogoče zgolj kaditi, temveč tudi organizirati konference, posvetovanja, zabave. Tudi tovarno visokokvalitetnih in ekskluzivnih cigar, cigaret in tobaka za pipe so zaradi širitve proizvodnje z Manhattna preselili v Georgio. Joel noče govoriti o poslovnem uspehu, toda očitno je, da dolgoletna kampanja za omejitev kajenja Nat Shermanu ne škoduje. Nasprotno, zdi se, da gre posel še bolje. Družinsko podjetje ima danes v ZDA na desetine velikoprodajnih poslovalnic, cigarete, cigare in tobak znamke Nat Sherman se prodajajo v 40 državah sveta. Kljub temu da trdi, da se mora izražati previdno, Joel govori kot odprta knjiga. "Trdijo, da zaradi kajenja vsako leto v ZDA umre 480.000 ljudi. Le kje so dobili te številke?" pripomni sarkastično in pojasni, da raziskovalni inštituti z bojem proti kajenju služijo mastne denarce. Tudi farmacevtska industrija s svojimi obliži in žvečilkami za odvajanje od kajenja ni od muh. Njihovih izredno dragih izdelkov v ZDA začuda ni mogoče dobiti na zdravniški recept. "Zakaj?" se čudi Joel, ki meni, da je pritisk na kadilce postal ideološki. "Poleg napihnjenih podatkov o vsakoletnih žrtvah nikotina statistike lažejo tudi s podatki o nekadilcih. V ZDA, kjer je kajenje že dolgo družbeno nesprejemljivo početje, je večini Američanov nerodno priznati, da uživajo v kajenju," na osnovi lastnih izkušenj pojasnjuje Joel. Kadilcev je veliko več, kot bi si mislili. Toda ne gre za verižne kadilce. Potrošniki Nat Shermana so ljudje, ki uživajo v dobrem tobaku, cigari in cigaretah, v katerih ni škodljivih substanc. Joel meni, da je na kvaliteto ameriške tobačne industrije vplival embargo Kube v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. "Vse se je spremenilo. Prisiljeni smo bili začeti ustvarjati nove proizvode, dolgoročna posledica te spremembe pa je, da ljudje iščejo naše izdelke zaradi njihovega okusa, ne pa zaradi navade ali nikotinske zasvojenosti." Tako nekako kot vrhunsko meditacijsko vino, vleče primerjavo Joel.

New York, mesto brez nikotina

Istega dne, ko sem pogovarjal z Joelom, je novinar New York Timesa vkorakal v Bryant Park, na drugi strani Pete avenije, in si tam prižgal cigareto. Park, oaza med visokimi modernimi stolpnicami, je z arhitekturnega vidika organski del monumentalne knjižnice (New York Public Library), ki letos praznuje stoletnico. Po nekajmesečni obnovi drenaže in travnih površin (stroške vzdrževanja plačuje konzorcij korporacij z razgledom na park) so park ponovno odprli. Vhode parka zdaj krasijo napisi "Smell Flowers Not Smoke", ki opozarjajo na novi zakon. Novinar NYT je v parku nemoteno kadil uro in pol. Krožil je po parku in namenoma motil obiskovalce pri opoldanskem počitku. Kljub njegovi nadležnosti se razen dveh prijaznih opozoril in kratkega opomina policista, češ da se bo v bodoče moral odreči kajenju v parku, novinarju ni zgodilo nič. Če že kaj, potem novi zakon ljudem ponuja možnost, da motečega kadilca opozorijo na nova pravila igre, je sklenil novinar v svojem članku. To pa je še zelo daleč od vpitja, kaj šele streljanja.

Na prvi dan nove prepovedi kajenja sem tudi sam hotel preveriti razpoloženje Newyorčanov. S kolesom sem prevozil vse, tudi najbolj oddaljene kotičke Centralnega parka. Gledal sem za grmičevjem, iskal sem oddaljene klopi, ob jezerih ali sprehajalnih poteh, globoko v notranjosti parka in daleč od indiskretnih oči policistov. Bil sem edini karabinjer situacije. Nikomur razen meni ni bilo mar, kaj počnejo ljudje v parku. Počivajo, se sprehajajo, berejo, klepetajo ali tvitajo. Mnogi na klopeh uživajo svoj obrok hrane ali pa preprosto gledajo v daljavo. Kadijo?

Po treh urah česanja po Centralnem parku mi je postalo zoprno, da bi še naprej buljil v roke in kretnje mimoidočih. Uplen je bil minimalen. Prvi je bil temnopolti tehnolog za pljučne bolezni, ki je med hojo po parku skrivoma vlekel svojo cigaro. "Država naj se ne bi vmešavala v zasebno početje državljanov," mi je odgovoril 51-letni Tony. Ko sem mu rekel, da prepoved prihaja od župana, ki ga skrbi zdravje njegovih someščanov, je zgolj odmahnil z roko, obraz pa se mu je spremenil v čudno grimaso. Med kršilci seveda niso mogli manjkati Italijani. Gianfranco, upokojeni pilot Alitalie, je na klopi močno vlekel svojo toskanko in dejal, da prepoved ne omenja cigar. Gloria, gostujoča profesorica na newyorški univerzi, z dvema predšolskima otrokoma, pa je cigareto takoj ugasnila in me prosila, naj ne objavim njenega imena. Dva mlada turška delavca sta bila prepričana, da bi jima uspelo policista prepričati, da jima ne zaračuna kazni.

Prva kršitev nove prepovedi stane 50 dolarjev. V prvem tednu veljavnosti prepovedi kazni niso zaračunali nikomur. Michael Bloomberg, župan New Yorka, je skesani kadilec, mi je prišepnil Joel Sherman. Toda formalni razlog, zaradi katerega je mestni svet razširil prepoved, so posledice pasivnega kajenja. Po podatkih združenja, ki si prizadeva, da bi New York postal mesto brez nikotina, se v krvi 57 odstotkov newyorških nekadilcev nahaja nikotin. Da je sprejel nov restriktivni ukrep, župan ni iskal neomajnih znanstvenih dokazov. Dovolj je bilo, da ga je formuliral kot pobudo za zaščito zdravja svojih meščanov. Po drugi strani pa si je Bloomberg pred nekaj dnevi premislil in se v interesu lobija mestnega prometa odločil, da bo Centralni park ponovno odprl za avtomobilski promet.

Z obraza Mika Derosa so tekle potne kaplje. Svoje kolo je parkiral na ovinku ceste, ki jo bodo kmalu ponovno zasedli drveči avtomobilisti. Trenutno jo zasedajo pešci, kolesarji, tekači in nekaj konjskih vpreg. Mike je vlekel iz svoje cigarete. Vsako zjutraj iz West Villagea na dnu Manhattna odrine s svojim kolesom v deset milj oddaljeni Queens, kjer opravlja službo tehnika v podjetju za avdio in video tehnologijo. Vsak dan 40 minut gor in štirideset minut dol. "Kadil sem 30 let, prekinil za 12, zdaj spet kadim že dve leti. V tem mestu se najde za vsakogar nekaj. Ne mislim, da je zakon slab, toda tudi Bloomberg si je očitno našel svoj hobi," pravi Mike in še enkrat povleče. Pri 59 kot orel preži na cesto, po kateri upa, da bo pripeljala ženska, ki jo je spoznal pred nekaj dnevi. "Običajno se ob tej uri pripelje tukaj mimo," še pove Mike, medtem ko vleče nikotinski opoj american spirit.

V utrdbi upornikov

Prepoved kajenja na odprtih javnih prostorih zaenkrat ni zanetila velikih polemik. Newyorčani v glavnem menijo, da prepoved ne škodi, na implementacijo pa gledajo s skepso. Menijo, da bo njene razsežnosti mogoče oceniti šele čez nekaj tednov, ko bodo ljudje začeli obiskovati plaže na Long Islandu.

Toda tendenca prepovedi se širi. Prepovedi kajenja v barih in restavracijah pred leti je sledila prepoved kajenja v parkih in na plažah. Dan kasneje se je prepoved kajenja razširila tudi na zasebna stanovanja. Zbor stanovalcev nove stolpnice luksuznih stanovanj na vogalu Broadwaya in 99. ceste je namreč izglasoval prepoved kajenja v vseh 68 petičnih stanovanjih stolpnice. Odločitev zbora stanovalcev, ki odpira pot v smeri totalne denikotinizacije Manhattna, se ni ozirala na svoboščine treh stanovalcev, ki so za svoja stanovanja odšteli skoraj dva milijona dolarjev, zdaj pa ne smejo kaditi niti na lastni straniščni školjki. Odločitvi zbora se morajo podrediti, kazni pa so, v nasprotju globami za kajenje v parku, astronomske. Zanimivo je, da se je večina stanovalcev za prepoved odločila, ker menijo, da bodo z grožnjo denarne kazni od kajenja lažje odvrnili lastne, mladoletne otroke...

Paley Park meri vsega skupaj 400 kvadratnih metrov. Na prvi dan prepovedi se je v njem zbralo kakšnih petdeset ljudi, prepričanih, da so začeli novo revolucijo. Vsi od prvega do zadnjega so vneti kadilci cigar. In premožni. Župan Bloomberg ni njihov največji sovražnik. "Širjenje prepovedi kajenja je zgolj časopisni naslov, ki bo zelo hitro zbledel," trdi J. Glynn Loope, vodja združenja z imenom Cigar Rights of America. Združenje se razpreda po Ameriki, njegov cilj pa je ukiniti davke, s katerimi je predsednik Obama obdavčil tobačno industrijo. "Industriji, ki daje 250.000 delovnih mest, je vzel milijardo dolarjev. Hočemo jih nazaj in prav nič nas ne briga, če bo moral Obama zaradi tega zapustiti Belo hišo," je dejal Loope. Gostitelj cigarskih protestnikov je bil Bill P. Paley, 62-letni sin slovitega Williama Samuela Paleyja, ustanovitelja in lastnika CBS Network. Park, iz katerega se v smeri Bele hiše vije še ena strupena kača, je mestu podaril Billov oče. Bivši družabni prostor, v katerega je zdaj mogoče vstopiti zgolj s potrdilom o nakupu tobačnih izdelkov, ni zdaj nič drugega kot uporniška utrdba. Ko sem jih vprašal, kaj imajo rajši, čaj ali cigare, so se vsi zarežali.