Kot navajajo na Statističnem uradu RS, je bilo leta 2009 v Sloveniji 170 takih organizacij, kar deset manj kot leto pred tem. Med njimi je bilo 49 muzejev, 29 muzejskih zbirk, štirje posebni muzeji za likovno dediščino, 55 likovnih razstavišč in galerij ter 33 drugih vrst muzejev in razstavišč. Obiskalo jih je 2,6 milijona ljudi, približno tretjina med njimi je bila tujcev. A dobra novica je - ni regije v Sloveniji, ki ne bi imela kakovostnega regionalnega muzeja, pravi predsednica Skupnosti muzejev Slovenije Metka Fujs. Torej se da vsak košček Slovenije spoznati tudi skozi tamkajšnje muzeje.

Z obiskanostjo muzejev pri nas je Fujsova razmeroma zadovoljna. Mnogi stalne zbirke obiščejo tudi večkrat. Najpogosteje so to skupine - na primer šolske, upokojenske. Drugače je z občasnimi razstavami, ki imajo, kot ugotavlja, prav posebno publiko - običajno so to ljudje, ki nasploh pogosto obiskujejo kulturne prireditve, kot so otvoritve, koncerti, gledališke predstave in podobno.

A obiska bi bilo lahko tudi več, če bi muzeje bolj dosledno vključevali v turistično ponudbo, meni Fujsova in upa na tesnejše povezovanje kulturnega in gospodarskega ministrstva. Med najbolj priljubljene tako sodijo muzeji v turistično najbolj obleganih krajih: zbirka na blejskem gradu, Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, idrijski muzej, kobariški, Mestni muzej Ljubljana in podobni.

Podobno, opozarja Fujsova, je tudi v tujini. Medtem ko ljudje pred bolj znanimi in oglaševanimi muzeji stojijo tudi po nekaj ur, da bi si jih lahko ogledali, enako zanimive zbirke, ki so manj znane, lahko le na drugem koncu trga, samevajo. Sicer pa Slovenci muzeje v tujini radi obiščemo, a se od tujcev razlikujemo. Ti so za občasne razstave pripravljeni plačati precej, da si jih lahko ogledajo, med Slovenci pa je po izkušnjah Fujsove malokdo tak, ki bi bil pripravljen plačati več od običajne vstopnine, da bi videl neko zbirko.

Katere ustanove bi moral vsaj enkrat obiskati vsak Slovenec? "Zagotovo nove razstave s kompleksnimi zbirkami, ki smo jih odprli v zadnjem času," meni Fujsova. Na primer Dolenjski muzej v Novem mestu in Slovenski planinski muzej. Pa mednarodno nagrajene zbirke v Kobaridu, Idriji, Pokrajinski muzej Murska Sobota, Muzej premogovništva Slovenije v Velenju. Poznati pa bi morali tudi slovenske nacionalne muzeje, na primer Slovenski etnografski muzej.

Leta 2009 so bile med različnimi zbirkami po podatkih statističnega urada najštevilnejše likovne; teh je bilo 76 (45 odstotkov) - pri teh gre predvsem za galerijsko dejavnost. Naslednja najštevilnejša skupina organizacij s to dejavnostjo so bili muzeji oziroma muzejske zbirke ali druge podobne organizacije, v katerih prevladujejo etnološke zbirke; takih je bilo 28 ali okoli 16 odstotkov. Približno toliko je bilo tudi ustanov s prevladujočimi zgodovinskimi zbirkami, 27. Poleg teh je bilo v tem letu še devet tehniških, osem arheoloških in pet umetnostnozgodovinskih ter drugih zbirk, ki jih ne moremo uvrstiti v nobeno od prej naštetih kategorij.

Med muzejskimi predmeti je bilo največ zgodovinskih, skoraj 27 odstotkov. Približno četrtina je bila arheoloških, skoraj 14 odstotkov likovnih, dobrih 11 odstotkov umetnostnozgodovinskih, dobrih 10 odstotkov etnoloških in prav toliko naravoslovnih. Najmanj je bilo tehniških oziroma znanstvenih predmetov, le dobra dva odstotka, pravijo na statističnem uradu.

So predmeti v zbirkah dovolj zanimivi za obiskovalce? "Trudimo se, da bi se v muzejih vzpostavilo neko pristno življenje. Da bi se obiskovalcem omogočilo, da se dotaknejo predmetov, tistih, za katere ni nujno, da so zavarovani. Obstajajo namreč predmeti iz kulturne dediščine, ki so jih ljudje stoletja uporabljali, in če so to počeli toliko časa, bi se jih moralo biti dovoljeno dotakniti tudi zdaj," pravi Metka Fujs. Drugače je na primer z dokumenti, papirji, ki morajo biti zavarovani. "Dober muzej je tisti, ki omogoči eno in drugo, ki ponuja neko izvirno doživetje."

Sicer pa se Slovenci po njenem mnenju znamo ustrezno obnašati v muzeju. To ne pomeni, da moramo biti tiho. "Ni res, da se v muzeju ne sme govoriti. Treba je le imeti spoštljiv odnos do dediščine," pravi. To Slovenci imamo. Nanj včasih pozabijo le skupine odraslih izletnikov, katerih pot je kulturno-zabavna in je bila zabava, zabeljena z alkoholom, časovno umeščena pred kulturo, pripoveduje Fujsova.