Ta je v sedemdesetih letih, ko so Kitajci v goste povabili ameriške in druge igralce namiznega tenisa, kar je bil začetek odpiranja svetu, v goste pa je potem prišel še Richard Nixon, predstavljala precej prelomno reč. Za Obamov tokratni obisk stare celine tega ne bi mogli ravno trditi. Je poln koreografije, a brez grandioznih zamisli ali predlogov. Razen okoli aktualnih vprašanj, ki se jim ni mogoče izogniti, in spremljevalnih dogodkov, ki so tokrat opazno zasenčili vsebino, se vse pretežno vrti okoli ene velike točke - sporočanja, da je čezatlantsko zavezništvo živo in zdravo, ugibanja o njegovem zatonu pa prerana in sploh napačna.

Bela hiša ve, kaj si mislijo v Evropi. V zadnjem času ni bilo malo zapisov o tem, da se stara celina počuti zapostavljeno zaradi vtisa o ameriški osredotočenosti na Azijo in sploh na druge dele sveta. "Bistvo tega obiska je poudarjanje transatlantske skupnosti in trajne vezi med Združenimi državami in Evropo. Obstaja zaskrbljenost, da Obamova administracija zanemarja pomen te povezave," je obisk ocenil Charles A. Kupchan iz najuglednejše ameriške nevladne organizacije s področja zunanje politike, Council on Foreign Relations (CFR). "Obama je verjetno predsednik, ki je od vseh največ potoval v Evropo," na trditve o občutku zapostavljenosti odgovarjajo v Beli hiši in zavračajo razmišljanja o načetih posebnih transatlantskih povezavah. Obama je v Evropi devetič v času svojega predsedovanja (Bush je bil v približno enakem obdobju sedemkrat). To je njegova druga evropska turneja, medtem ko je bilo sedem obiskov bolj ali manj vezanih na en sam dogodek ali državo (sprejem Nobelove nagrade za mir na Norveškem, lobiranje za chicaško kandidaturo za olimpijske igre na Danskem, G8 v Italiji, podnebni vrh na Danskem, obletnica izkrcanja v Normandiji v Nemčiji in Franciji, vrh Nata na Portugalskem in podpis sporazuma Start na Češkem). Številkam pa gre dodati še kaj. Denimo lansko nepričakovano odpoved Obamovega obiska vrha EU-ZDA v Madridu, za katero so v Evropi bojda izvedeli iz časnikov. Pa drobne poteze, ki lahko pošljejo napačen signal - zavrnitev večerje s Sarkozyjem, umik doprsnega kipa Churchilla iz Ovalne pisarne, zavračanje prošenj Merklove za obisk. Pa resnejše zaušnice, kot so na Poljskem in Češkem razumeli preklic gradnje protiraketnega ščita, v katerega so tamkajšnji voditelji vložili ogromno političnega kapitala. Nastala sta vtis vzvišenosti in občutek zmedenosti: s prejšnjim predsednikom se dobršen del Evrope sicer ni razumel, je pa bolj ali manj vedel, pri čem je. Novega je večina že vnaprej podpirala in pričakovala preobrat, ki ga je sprva dobila, vsaj na retorični in formalni ravni. Nato pa je bilo naenkrat videti, kot da deli tihe klofute.

Zahod je mrtev, naj živi Zahod

Obamov odnos do Evrope sta po prihodu na položaj sprva oblikovala vprašanje Afganistana in reševanje finančne krize. Ne pri prvem ne pri drugem ni s staro celino našel skupnega jezika. Že v predvolilni kampanji je povedal, da bo izpeljal umik iz Iraka in pozornost preusmeril na državo, kjer se je enajstega septembra bojda skrival Osama bin Laden. Obamova ključna želja med prvim obiskom Evrope spomladi 2009 je bila, naj zaveznice prispevajo več bojnih enot za Afganistan. Potreboval jih je za uresničitev svoje strategije in računal na pomoč. Nenazadnje, kot novi predsednik, ki so mu peli hvalnice in ki je prinašal drugačen pristop, je pričakoval vsaj začetno podporo. Ki je ni dobil. Nemčija, Francija in večina drugih držav so zaradi nasprotovanja domačih javnosti ponudile omejeno pomoč za civilno prebivalstvo in nekaj vojske za urjenje afganistanskih vojakov in policistov, ne pa bojnih enot. Nemška kanclerka Angela Merkel je tedaj komentirala, da "je zunanja politika, ob vsem prijateljstvu in skupnem nastopanju, pač vedno zagovarjanje interesov lastne države". Ko se je ameriški predsednik kasneje odločil, da ne gre na omenjeni vrh v Madrid, je Charles Grant, direktor londonskega Centra za evropske reforme, ocenil, da je Obama besede Merklove utelesil po svoje. "Nihče ne bo hodil v Evropo zato, ker je to lepa zamisel. Morajo nekaj pokazati. Obama vidi Evropo kot pomembnega zaveznika, toda nanjo ni čustveno navezan. Na zaveznike in partnerje gleda hladno in analitično."

No, v tej analizi je zdaj očitno prišel čas za potrditev sporočila, da so odnosi z obeh strani Atlantika močni, kar Kupchan pripisuje potrebi po reševanju nakopičenih aktualnih tem, od Libije in arabske pomladi nasploh do Afganistana in gospodarstva. "Administracija se je zavedela, da je treba najprej v Evropo, kadar želimo kaj storiti. Obisk tokrat ni namenjen posebnim političnim iniciativam, ampak temu, da se večkrat ponovi, da so čezatlantski odnosi živi in zdravi, potem pa iz tega izpelje sporočilo o konkretnejših vprašanjih, kot sta Libija ali Bližnji vzhod," je v pogovoru za spletno stran CFR ocenil Kupchan. Obama je o tej temi - trdnosti transatlantskih odnosov - spregovoril v svojem najpomembnejšem govoru med turnejo pred člani obeh domov britanskega parlamenta: "Ponekod je postalo moderno spraševanje, ali vzpon držav (kot so Kitajska, Indija in Brazilija, op.p.) spremlja zaton ameriškega in evropskega vpliva v svetu. Morda, se ugiba, je čas našega vodstva minil in te države predstavljajo prihodnost. Ti argumenti pa so napačni. Čas za naše vodenje je zdaj."

"Zahod je mrtev, živel Zahod - tako bi lahko povzeli sporočilo dosedanjega Obamovega potovanja po Evropi," mu je v prispevku odgovoril profesor evropskih študij na Oxfordu Timothy Garton Ash. "Ob sedanjih trendih bo svet 21. stoletja vse bolj post-zahoden. Kitajska, Indija in Brazilija bodo slej ko prej pomembnejše od Združenih držav, Velike Britanije, Francije in Nemčije. Naloga za ameriške in evropske državnike je, da vgradijo ponovno oživljen, povečan stari Zahod v širši okvir mednarodnega reda," ocenjuje Ash in vrh držav skupine G8 (ZDA, Kanada, Japonska, Rusija, Nemčija, Francija, Velika Britanija, Italija) označuje za "velikansko metanje časa in denarja skozi okno". Skupino kaže razpustiti, pravi, in namesto nje okrepiti širšo skupino G20, ki je zaživela po finančni krizi in kjer poleg držav G8 sedi še dvanajst velikih ali vse močnejših svetovnih gospodarstev.

Težava je tudi ta, da Evropa navzven ne govori v en glas - težava tako za staro celino in njen globalni vpliv kot za ameriško stran. Stara misel Henryja Kissingerja, da ne ve, koga poklicati, če želi govoriti z Evropo, kraljuje še naprej, skupna zunanja politika pa ostaja eno nedosegljivih področij evropskega združevanja. To je bilo letos jasno v primeru Libije, ko se je Nemčija v varnostnem svetu vzdržala pri glasovanju o resoluciji, ki je odobrila mednarodno posredovanje za zaščito civilistov. Enako so storile še Kitajska, Indija, Brazilija in Rusija - torej države, ki sodijo v skupino BRIC (po angleških začetnicah), s katero označujejo najmočnejše ali najresnejše porajajoče se gospodarske sile zunaj skupine G8. Medtem ko sta Francija in Velika Britanija najbolj glasno od vseh pozivali k posredovanju, se je Berlin torej znašel ob boku Kitajski in Rusiji, ki sta zadržani do posega od zunaj (zato tudi nova resolucija, ki bi razširila posredovanje proti Gadafiju, ne pride v poštev). Merklova je zadržana tudi do posega v Afganistanu in ima od evropskih voditeljev najbolj izpričano drugačno mnenje od Washingtona pri načinu reševanja finančne krize, med kritiki pa velja tudi za političarko brez široke globalne vizije, ki zunanjo politiko pretirano gleda skozi prizmo notranjih dogodkov. No, razpoloženje v odnosih je, če drugega ne, še vedno zelo daleč od tistega v času kanclerja Gerharda Schröderja, ki je vojno v Iraku in kritiko Busha izkoristil za zmago na parlamentarnih volitvah.

Razhajanja

Med konkretnejšimi vprašanji so nekatera med obiskom Obame vljudno potisnjena ob stran - denimo neuspešno zapiranje Guantanama. V ospredju so Libija, kjer skušata London in Pariz Obamo prepričati k aktivnejšemu sodelovanju v vojaškem posegu (glede na dogajanje v letih 2002 in 2003 pred napadom na Irak gre za kanček ironije, vsaj kar se tiče Francije), dogajanje v arabskem svetu, Afganistanu in gospodarska kriza. Glede Afganistana obstajajo razhajanja o hitrosti končanja Natove operacije, ki si jo v Evropi želijo končati čim prej, sploh po uboju bin Ladna. Francija napoveduje pospešen umik, Velika Britanija ne, naj bi pa letos domov poslala vsaj štiristo od svojih 10.000 vojakov, ob tem da je Cameron skušal Obamo prepričati, naj vendarle razmisli o pogajanjih s talibani. Obama je pred časom napovedal, da bo letos začel z umikom, če bodo to dovoljevale okoliščine, in da bo ta končan leta 2014.

Arabskemu svetu so "zahodnjaki" sporočili, da pripravljajo "velikodušno" finančno pomoč, o kateri je Obama že govoril (zlasti za Tunizijo in Egipt). Z njo bi skušali izboljšati življenjske razmere in vzeti veter iz jader radikalnemu islamu, ko se bodo volilci teh držav odpravili oddat svoj glas. Finančna kriza je kljub temu, da je šlo le za srečanje skupine G8 in ne G20, pokazala na znana razhajanja. Američani Evropejce zdaj opozarjajo, naj ne dovolijo prevelikega padca evra, ki bi povzročil težave ameriškim izvoznikom. Evropa je po drugi strani pozvala ZDA, naj skrbi za javne finance in se ne zadolžuje prekomerno. Več o tem bodo rekli na srečanju G20, ki bo letos tudi v Franciji in ki od G8 prevzema vajeti prvega globalnega foruma za gospodarska vprašanja, medtem ko se skupina G8 na svojih srečanjih začenja bolj posvečati političnim temam. Ena od teh je bližnjevzhodni mirovni proces. Pred obiskom je Obama približal stališče Evropi z napovedjo, naj bodo osnova za določitev meje med Izraelom in bodočo palestinsko državo meje iz leta 1967, torej pred šestdnevno vojno. Judovska država to zavrača in premier Benjamin Netanjahu je v ameriškem kongresu predlog sesul s topovskim govorom. No, Obama je skorajda v isti sapi povedal, da nasprotuje enostranski razglasitvi palestinske države v generalni skupščini OZN, ki so ji v Evropi bolj naklonjeni in kar za letos obeta zanimivo dogajanje v New Yorku.

Protiraketno žalost bi utopili v odpravi vizumov

Obisk Poljske oziroma vzhoda Evrope je bil za ameriške predsednike vedno najbolj hvaležen del poti. Bush je v času, ko so ga drugod po Evropi pričakali tisoči protestnikov, tam požel aplavze. Kar se tiče odziva javnosti, se bo to bržkone ponovilo, Obami pa obisk koristi tudi zato, ker se bližajo volitve, doma pa ima deset milijonov Američanov, ki se izrekajo za ameriške Poljake. Manj so v Varšavi in drugod navdušeni politiki. Napoved ZDA o resetiranju odnosov z Moskvo z začetka Obamovega predsedovanja so razumeli kot popuščanje Rusiji na njihov račun. To se je konkretno pokazalo z ameriškim preklicem gradnje protiraketnega ščita v prvotni obliki, ki je predvidevala namestitev stacionarnih prestreznih izstrelkov in radarja na Poljskem oziroma Češkem. Poljaki se zdaj dogovarjajo o namestitvi ameriških bojnih letal F-17 in mobilnih prestreznih izstrelkov na poljskih tleh v okviru spremenjenega protiraketnega ščita. Gostiti ameriško vojsko je kljub pomislekom dela javnosti želja poljskega vodstva, ker to razume kot varnostno zagotovilo pred Moskvo, pa čeprav z gostitvijo mobilnih elementov protiraketnega ščita ne bodo tako zadovoljni, kot bi bili s stacionarnimi (kot koncesijo za svoje razočaranje bi še najraje videli odpravo vizumov za vstop v ZDA, ki jih imajo še edini v tem delu Evrope).

Rusije sicer ni med državami, ki jih Obama obiskuje, a se je z Medvedjevom sestal v Franciji. Nedavna govorica ruskega predsednika o obujanju duha hladne vojne, če na Zahodu ne bodo upoštevali predlogov in pomislekov Moskve pri protiraketnem ščitu, je precej odmevala in je kazala na neuspeh obljubljenega resetiranja odnosov. Deloma je bila izjava sicer namenjena napenjanju mišic na domačem terenu, sploh če pride do političnega spopada s premierjem Vladimirjem Putinom. Bilo pa je to tudi opozorilo Natu, saj je znano, da Rusi idejo o protiraketnem ščitu ne glede na njegovo domnevno omejeno zmogljivost sovražijo in ocenjujejo, da bi lahko porušila strateško ravnotežje. Zaradi tega je Medvedjev omenjal morebitni odstop od novega sporazuma o omejevanju strateškega jedrskega orožja, ki ga je z Obamo podpisal lani v Pragi in je začel veljati februarja letos.