Prejšnji teden je končal v zaporu šef Mednarodnega denarnega sklada, medtem ko v arabskem svetu potekajo revolucije, v Evropi pa je monetarna unija v globoki krizi. Amerika je prebila najvišji dovoljeni strop dolga. Kako iz sveta podjetništva gledate na ta kaos?
Nenadni politični dogodki so vedno neukročeni jokerji. Zanje so značilni visoka nepredvidljivost, a izjemna moč učinkovanja in vpliv. Verjetnost, da se kaj takega zgodi, je zelo majhna, a posledice so strahovite. Lahko gre za vstajo v Egiptu, Tuniziji ali Libiji. Podobno velja za aretacijo Dominiqua Strauss-Kahna. Zelo majhna možnost, da se zgodi, izjemno velik učinek. Popolnoma nepredvidljivo kakopak.
Pa je zares nepredvidljivo?
Mora biti nepredvidljivo, drugače sistem ne deluje. Poglejmo finančno krizo. Jo je kateri od bankirjev napovedoval? Seveda ne. Noben bankir investitorjem nikoli ne napoveduje krize. Če bi jo napovedovali, nihče ne bi investiral.
Svet poganjajo naprej ekonomske in gospodarske elite. Od tod ideja nedotakljivosti. Na politične dogodke lahko pogledamo kot na mehurček, kjer vsem koristi, da sprejemajo ravnanja vladajočih elit. Tisti, ki niso del njih, upajo, da bodo to nekoč postali ali da bodo imeli dovolj koristi od ekosistema političnih elit, in zato ne gugajo čolna, v katerem sedijo. V nekem trenutku poči.
Obstaja denimo mnogo govoric in indicev, da to ni bilo prvič, da je bila Strauss-Kahnova moralna integriteta postavljena pod vprašaj. Ampak za njegov padec je bil potreben trenutek, ko se je odločil, da bo tako ravnal zunaj sfere svojega neposrednega vpliva. Tu se ga nenadoma ljudje niso bali. Niso se bali njegove moči. Sobarica si je preprosto rekla: "Tega tipa moram prijaviti, ker nam je tako naročeno." In v tistem trenutku se je njegov svet začel sesuvati in se je sesul. Ni ga več.
Podobno se je zgodilo na Bližnjem vzhodu, ko v nekem trenutku obseg vpliva voditeljev ni bil več dovolj velik. Večina ljudi, odločilen del družbe je rekel: "Dovolj! Toliko smo požrli, tako dolgo smo sprejemali in prenašali, kar razumemo kot politično in finančno pokvarjen režim, ki je moralno sprijen in propadel, da se mu bomo sedaj postavili po robu!"
Ko se je začelo v Tuniziji in v Egiptu, ni nihče vedel, kam natančno to pelje. Šele ko je prišlo do Libije, je bilo ljudem jasno. A takrat so tudi arabske vlade že razumele in imele precej drugačne ideje, kako postopati z demonstranti. V Tuniziji in v Egiptu je oblast tiho vedela, da bo morala iti. V Jemnu ve, da ne bo nihče zares pritisnil nanjo, naj spremeni stanje stvari, ker ni v resnici nikomur mar za Jemen. A Libija je bolj politično občutljiva in oblast tam se je odločila, da bo udarila nazaj. Nekatere od teh reči so neizogibne, edino, kar je nepredvidljivo, je napovedati, kdaj se bodo zgodile. Če sistem napneš, porineš predaleč, se bo vse skupaj pretrgalo.
Vabljivo je pomisliti, da je ves planet prenapet.
Poglejmo, kako je prišlo do finančne krize. Vsi, ki so vsaj nekaj malega vedeli o finančnem sistemu, so vedeli tudi, da je vse skupaj polomljeno, da smo ga porinili čez njegove meje in smo hkrati brez zavor, opozorilnih signalov ali rezervnega načrta za trenutek zloma. Ko se je sesula finančna družba Lehman Brothers, se je vse raztreščilo in poletelo na vse strani. Nismo imeli mehanizma, da bi stvari potisnili nazaj in zajezili. Nismo vedeli, kako stvari spremeniti nazaj.
Podobno je z EU. Evropska monetarna unija je relativno dobro delujoč, na zaupanju temelječ sistem, ki pa deluje samo pod določenimi pogoji in ob lepem vremenu. Ko obstaja zadostna rast in stabilnost za vse in vsi govorijo resnico. Prelomili smo vsa tri pravila. Države niso bile iskrene o svojih ekonomskih sistemih, sposodili smo si več, kot smo si lahko privoščili, in svetovni trg je bil popolnoma nestabilen. Hkrati smo finančnim trgom predali izjemno moč. Zdaj ti isti trgi, ki so povzročili težave, pravijo: "Rešili in izplačali ste nas iz krize, dali ste nam tovornjak denarja, da nismo bankrotirali. Zdaj ko ste vi v težavah, vas bomo mi razvrednotili, zaračunali vam bomo več in več obresti na vaše dolgove."
Deluje res tako nerazumno?
Gre za zares bizaren sistem. Ta del finančnega trga poponoma dominira nad vsem. In ves profit gre k njim. Nihče se ne sprašuje o odpuščenih delavcih, vsi sprašujejo samo, ali lahko poplačate banke. Gre za zelo zanimiv splet okoliščin. Imamo sistem, ki se zdi, da je prezapleten, da bi ga razpletli. A v resnici je prav tu in zdaj točka, ko bi morali poseči vanj. Zgodovina nam pripoveduje, da ko stvari postanejo prezapletene, jih moramo ustaviti, razstaviti in začeti znova. Ustvariti nov niz rešitev za svet, v katerega gremo, ne pa da poskušamo stare rešitve prilagoditi novemu svetu, v katerem živimo.
Imamo regulacijske sisteme in mentaliteto preteklih časov, ki želijo obvladati ta nov in zapleten finančni sistem. Živimo v svetu, v katerem je nekaj tega neodložljivega in predvidljivega, nekaj pa je nepredvidljivih presenečenj. Ne moremo napovedati, kdaj se bodo zgodila. Lahko opaziš indice.
Na primer?
Na primer dolgovi držav. Vemo, da ko se bodo na novo poskušale izpogajati za nova posojila, jih bo trg kaznoval. Morda bo ocenil, da jih sploh ne bodo sposobne poplačati, ali pa jim bo zaračunal višje obresti. To je napovedljivo. Če pogledamo vzorce dolgov za naslednje desetletje v Evropi, lahko napovemo z relativno visoko stopnjo gotovosti, da Grčiji ne bo uspelo izpolniti določil posojil in se bo morala ponovno obrniti po še več pomoči, ker nima poguma, da bi naredila reze v socialnih transferjih in zaposlitvah, ki se od nje zahtevajo. Grški zasebni sektor tudi ne bo kos zahtevam, ker preprosto ni tako organiziran, da bi to zmogel.
Portugalska je v podobni situaciji. Njene možnosti okrevanja so nekoliko boljše od grških, a govorimo o minimalnih možnostih in nekoliko manj minimalnih možnostih. Irska lahko potencialno okreva in si opomore, Španija bo zagotovo padla, a sedaj niti ne gre več za Španijo, ampak za to, kako jo trgi vidijo. Sedaj ti trgi hočejo, da Španija pade, in jo porivajo. To je skoraj neizogibno. Če se to zgodi, lahko pade tudi Italija. Vprašanje za Nemčijo je, kako dolgo bo plačevala račune za te tipe. Nemci in Finci že vprašujejo, kako daleč bo to šlo.
Imate kakšno razumno razlago?
Če Španija pade, se bosta izpraznila celoten fond Mednarodnega denarnega sklada in Evropski stabilizacijski sklad. To ni presenečenje. Vprašanje pred vladami je, ali naj kar nadaljujemo ali naredimo korak nazaj in ugotovimo, kako preurediti sistem evra: oblikujemo manjše skupine, dovolimo Grčiji, Irski in Portugalski, da izstopijo, devalvirajo svojo valuto, ne da bi s tem uničile evro, jim damo načrt poplačila dolgov v roku petdeset ali sto let, dejansko odpišemo nekaj tega dolga in jim dovolimo, da postanejo spet ekonomije nizkih stroškov in okrevajo, kar se zdi, da je edini zgodovinsko preverjen način, ki deluje.
Ni ekonomskih modelov, kako bi lahko tako krizo preživeli znotraj ekonomije visokih stroškov. Ne gre. Evro pomeni ekonomijo visokih stroškov. Pred nami je nekaj zelo zanimivih izzivov. A vse to se nekako riše na horizontu. Za naše politične in ekonomske voditelje je to zelo neprijetno, nerodno jim je govoriti o teh neizogibnostih. Zato brodimo skozi, packamo skupaj.
A dejstvo je, da pravila o bančništvu niso taka, da bi preprečila novo krizo, nimamo sistema zgodnjih opozorilnih signalov, niso niti natančno preučili zadnjega zloma in preverili sistemov, ki obstajajo, ali bi sedaj delovali drugače. Še vedno je veliko bank, ki bi se jim lahko zgodilo isto. Ljudje se s tem nočejo soočiti in zato kar naprej samo podaljšujemo in vlečemo začasne rešitve, se pretvarjamo, da bo problem nekako izginil, in upamo, da nas bo rast na koncu povzdignila iz krize. A v resnici so projekcije za Evropo take, da rasti ni. Mislim, da prihaja budnica. Morda bo potrebno ponovno popolno sesutje sistema, ki nas bo prisililo v novo ureditev.
Bi v tem primeru sesutje sistema pomenilo krizo Evropske unije?
Kaj je bil začetni razlog, da je nastala Evropska unija? Da prepreči vojne med evropskimi državami. Za države, ki so v Evropski uniji, je to zelo pomembno dejstvo. Za ljudi, ki na Evropo gledajo od zunaj, pa se to ne zdi nič tako usodnega. Iz Indije ali Kitajske to ni videti kot nekaj strašnega. Gledajo na Evropo in vidijo Nemčijo. Takole razmišljajo: če bo Nemčiji uspelo še naprej skrivati dolgove svojih bank, ne da bi uredila bančništvo in ob tem z rastjo pokrivala napake, bo šlo še nekaj časa tako naprej. Če Nemčija razreši vprašanja socialne varnosti, hkrati pa izvoz ohrani kompetitiven in ostane proizvodni motor Evrope, bo šlo. Če v delovno silo in socialne institucije vpelje nekaj več fleksibilnosti, lahko ta sistem ohranja pri življenju še kakšnih deset let.
Če ne, pa se bodo Nemci vprašali, kakšno korist imajo od evropskega monetarnega sistema. Ali cena upravičuje koristi? Če bo odgovor negativen, se bo Nemčija umaknila. Sklenili bodo, da je bil to zanimiv eksperiment in da je treba poskusiti nekaj drugega. Ali lahko imate države s tako različnimi bruto produkti in tako različnimi stopnjami ekonomskega razvoja v stabilni monetarni uniji brez fiskalne enotnosti? Mislim, da takšna unija brez paralelnih fiskalnih politik in brez skupnega političnega sistema ne more obstati. Tega danes ni mogoče narediti. Imate države, ki dejansko sodijo v tretji svet, pripeljali pa so jih v ekonomski sistem prvega sveta. To mora nekdo plačati.
V Kairu so govorili, da imajo starodavni režim 20. stoletja, ki ga je sesula modernost družbe. To so govorili, medtem ko so z mobilnega telefona prenašali sliko demonstracij preko strežnika na Norveškem. Smo v Evropi, in so v ZDA, v podobni situaciji? So regulativne sisteme prehiteli in naredili okostenele razvoj družbe in novi načini poslovanja?
To je zanimivo. Nekateri na te nove tehnologije gledajo kot na igračke. A v resnici so tehnologije srce moderne ekonomije. V kateremkoli poslu večina danes ne more preživeti brez mobilnega telefona ali interneta in druge tehnologije, ki jo uporabljajo. Včasih smo verjeli, da so glavni del ekonomije velike reči. Stavbe, velike industrijske hale, industrijski stroji, vlaki, ceste… To je bila resnična ekonomija, drugo so bile igračke.
A sedaj se je to spremenilo. Infrastrukturo in velike reči imamo, te reči pa so tiste, na katerih temelji trgovanje, sedanje poslovanje. Vsa velika podjetja v večini ekonomij delujejo na področjih informacijske in komunikacijske tehnologije. Ta orodja, ki so postala center modernih življenj, so spremenila naša življenja. Spremenilo se je, kako jih uporabljamo. To je bilo bistvenega pomena pri razstoličenju nekaterih bližnjevzhodnih režimov. Niso razumeli. Uporabljali so modele 19. in 20. stoletja, da so nadzorovali in črpali bogastvo iz sistema na nelegalen način.
Tako je in še vedno deluje v mnogih ekonomijah. Ključ je priti na vrh, ker ti to omogoči, da si prisvojiš kolikor bogastva je mogoče in kolikor časa se le da. Nagradiš ljudi okoli sebe, izrabljaš kombinacijo finančnih podmazovanj, represije in ustrahovanja. Kar se je zgodilo sedaj, in o tem se ne govori dovolj, je, da v Tuniziji, Egiptu in Libiji niso vstali najrevnejši med revnimi, to ni bila revolucija dninarjev, to so bili mladi srednjega razreda, relativno dobro izobraženi ljudje, ki so rekli: "Dovolj! Ta sistem za nas enostavno ne deluje več, nič nimamo od njega. Ne koristi nam, da se slepimo glede problemov in težav v sistemu. Ne ustvarja priložnosti, ni služb, ničesar ne vrne družbi."
Največji problem v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu je bila nezaposlenost mladih. Ogromna in vse bolje izobražena skupnost mladih, ki nimajo služb. Trideset, petdeset, v nekaterih primerih sedemdeset odstotkov vsega prebivalstva. Ta skupina ljudi je rekla: "Lahko živim zelo slabo življenje zelo dolgo ali pa umrem pri tem, ko to poskušam spremeniti." Posebej v Tuniziji, pa tudi v Egiptu, režim enostavno ni imel poguma in moči, da bi z nasiljem zatrl to pripravljenost ljudi umreti v poskusu doseganja sprememb.
Vi govorite podjetnikom. Kaj jim v teh razmerah svetujete?
Svet je turbulenten in zapleten. To je dobro vedeti. Lahko se usedete nazaj, šklepetate z zobmi od jeze in strahu, ker ne morete nič narediti, ker je vse tako zapleteno. Lahko pa kot podjetnik vidite, da si morate izrezati pot skozi to, in razmislite, kako lahko poskrbite za rast svojega podjetja. Ne glede na to, kako dober in kakovosten je vaš izdelek ali storitev, ga morate spraviti na trg. Redki rečejo, da bodo šli tja, kjer je najbolj težko, kjer je konkurenca prenasičena in se tam dokazali. To je redko. Na en tak uspeh je sto neuspehov.
Kot podjetnik verjetno vzameš eno od treh poti: ali iščeš rastoče ekonomije, denimo vzhodno Evropo, kjer se pričakuje, da bo raslo vse, od ekonomije do civilne družbe, podjetij in porabe. To je naravni kraj, kjer si podjetnik želi biti. Druga pot je, da poiščeš industrije, ki imajo dolgoročno dobro prihodnost in zdravo potencialno rast, a so še v povojih. Nanotehnologija, biotehnologija, razvoj infrastrukture. V te sektorje želiš priti med prvimi, jim ponuditi svoje usluge in nato rasti z njimi. Hitro se boš učil in boš korak pred konkurenco. Najboljše rešitve boš ponudil še drugim strankam znotraj sektorja.
Tretja pot je, ko imaš v rokah izdelek ali storitev z izjemnim potencialom in verjameš, da lahko postane del najhitreje rastočih industrij. Najprej se dokažeš na domačem trgu in se nato razširiš na nove rastoče trge. To so poti, ki ne zahtevajo genialnosti in jih ubere povprečen podjetnik. Kar jim je treba ponuditi, so ideje, kako izdelke prinesti in predstaviti na trgu. Raje kot se boriti, kjer ni denarja, najti pot do kupcev in priložnosti. Lahko imaš sijajen, resničen problem in rešitev zanj, a potrebuješ nekoga, ki je za rešitev pripravljen plačati, drugače nima smisla. Zato je zgodnji stik s kupcem ključen.
Kaj je na tem novega?
Novega je, denimo, to, da Apple ogromno zasluži tako, da vam daje veliko zastonj.
Oprostite. To so najdražji računalniki na trgu.
Da. Ampak aplikacije za ipad pa so za družbo zastonj. Apple ne kupuje aplikacij, ampak jih dobi od njihovih ustvarjalcev zastonj. Apple pobere 30 odstotkov od tega, kar ustvarjalci z njimi na različne načine zaslužijo. Internet je dober kraj za to. Kar vidimo, je svet, kjer deluje zastonjska ekonomija. Zastonj daš osnovni izdelek in nato služiš na njem. Samo po sebi to ni novost. Novost so dimenzije. Milijoni aplikacij. Podobno deluje letalska industrija. Proizvajalci letalskih motorjev so pogosto motorje letalskim družbam dali zastonj, nato pa so jim zaračunali vzdrževanje in garancijo, da motor brezhibno dela. Izdelek je samo mehanizem. Letalska družba kupuje neprekinjeno delovanje. In to zaračunaš. Tega je sedaj vse več pri zeleni energiji. Ljudje vgrajujejo sisteme za ogrevanje in elektriko. Posel, ki ga sklenejo, je, da ne plačajo nič, del prihrankov pa lahko potem poberejo družbe, ki so te nove tehnologije razvile. Tega je vse več. Tudi v storitvenem sektorju. Nekateri odvetniki delajo po načelu brez zmage ni plačila, kar pomeni, da vzamejo del končnega dosojenega zneska. To načelo so zdaj prevzeli na internetu. Preprosto je nekaj podariti in nato zaračunavati za oglase ali za dodatne storitve, usluge ali možnosti. Aplikacije za Apple so klasičen primer. Ljudje dajo Applu aplikacije zastonj, z njim pa delijo dobiček. Nekatere aplikacije so brezplačne, ker ljudje prodajajo oglaševanje znotraj aplikacij ali prodajajo druge storitve znotraj njih ali pritegnejo samo več strank. Teh brezplačnih modelov je vse več. A na drugi strani so nekateri, ki zaračunajo že od začetka, saj so prepričani, da imajo tako dober izdelek, da ne more nihče z njimi tekmovati ali jih izriniti. Apple je to izjemno izkoristil v obe smeri. Zaračunajo precej več kot drugi za iphone in računalnike. A kar marsikdo ugotavlja je, da ljudi, ki si to lahko privoščijo, ni toliko in da če dajo stvari zastonj, lahko zaslužijo celo več.
To zveni smiselno. Ampak zakaj ni potem več sveta brezplačnega?
Zakaj več ljudi ne posveča pozornosti revščini? Zelo počasni smo, ko pride do spreminjanja in sprememb.
Zakaj pa drugi ne imitirajo najbolj uspešnega poslovnega modela našega časa?
Politična vodstva se ne spreminjajo, ker so ujeta v svoje okrnele miselne sisteme. Podobno poslovni modeli. Ljudi je zelo strah zlomiti nekaj, kar deluje. In celo če ne dela, se bojimo spremembe na nekaj dramatično novega. To je vgrajeno v našo človeško kulturo. Naučeni smo, da se tveganju izogibamo, da ne maramo predrznosti. Smisel poslov pa je vedno bilo tveganje. To smo pozabili. Sedaj želimo gotovost. Ni miselnosti, da bi poskusili novosti, ker nas je strah, da bomo kaj izgubili. Raje izgubimo več in ne poskusimo nekaj novega, kot da bi se spustili v eksperimente. Stopamo v svet, v katerem bodo internetna kultura in nove generacije mnogo bolj pripravljene eksperimentirati. Videli smo ogromno podjetij, ki so se razcvetela na temelju brezplačnosti. Veliko jih tudi ni uspelo. Sedaj je vstopil na borzo LinkedIn. Ni dokazano, da lahko ti posli zares zaslužijo denar. Zato oklevanje. Apple služi denar na iphonu in aplikacije so zanj samo lep dodatek. Razvoj in izdelava igric po drugi strani stane v resnici več kot zaslužijo s prodajo igric.
Kje potem ustvarjalci dobijo denar?
Kalkulirajo. Razlika pri Sonyju med ceno izdelave igrice in prodajno ceno je 80 ali 100 dolarjev. Njihova stava je, da so v vsako napravo vgradili blu-ray player, saj so v preteklosti videli, da so te tehnologije včasih na začetku počasne pri rasti. To drži za blu-ray. Zaslužijo cent na vsak prodan blu-ray disk, a vsakič, ko nekdo uporabi blu-ray tehnologijo, zaslužijo deset dolarjev. Želijo pa ustvariti trg, kjer bodo vsi kupovali blu-rayeve diske, ker lahko potem igrajo blu-ray na igralni škatli PS3. Če jim to uspe, bodo spremenili trg. In stavijo na to, da bodo potem dobili povrnjen denar, ko bodo milijarde blu-ray diskov prodane po celem svetu. Vprašanje je, ali bodo ljudje temu sledili. A na ta način dobijo ljudje nekaj časa zelo visoko kvalitetno napravo zastonj.
Po stopnji rasti se zdi, da sta Kitajska in Indija v znanstveni fantastiki. Predvideval bi, da boste rekli, da Indija in Kitajska prevzemata krmilo od Evrope in ZDA pri ekonomskih priložnostih, vendar ali to drži?
Zgodba tam je izjemna rast v domačih podjetjih. Prava zgodba ni, kako tam služijo tuja podjetja, ampak kako rastejo domača. Služijo potrebam domačega trga, vedo, kako tam poslovati. Tuji igralci tja vstopajo. Vstopajo zaradi stagnacije rasti na zahodnih trgih in ker vidijo, kako težko je tu uspešno poslovati. Zato se gnetejo na Kitajsko, Tajsko, v Vietnam, Indonezijo, Indijo, Južno Korejo.
To so zelo različni trgi. Kitajski trg je zelo dobro strukturiran, verjetno takoj za korejskim. To pomeni, da je relativno preprosto vstopiti in začeti, a vseeno je težko zares zaslužiti, kajti Kitajska noče dati profitov tujim podjetjem na noben način. Indija izgleda preprosto, ker vsi govorijo angleško, a je zelo težko okolje za služenje denarja. A tam se bo dogajalo. Velika podjetja zaposlujejo, potrebujejo gnojila, da bi vse vzcvetelo, in nekateri trgi so zares v razcvetu. Denimo trg za luksuzne izdelke. Potrošniški izdelki dražjih blagovnih znamk so oboževani na Kitajskem, v Koreji, po vsej Aziji. Več ko je bogastva, več teh izdelkov kupijo. Pogostokrat so narejeni pri njih, prepeljani v Evropo, da tu našijejo znamke, in nato poslani nazaj na tamkajšnje police trgovin. Nekaterim gre zelo dobro. Tudi podjetjem v kemičnem sektorju in sektorju elektronike. Tam, kjer ni prave domače konkurence.
Podjetja z izdelki za vsakdanjo rabo bijejo mnogo težjo bitko. Vodafone se je umaknil iz Kitajske. General Electric je zabredel v težave. Carrefour je vstopil na veliko in se potiho umaknil. Potrebujete kulturne reference, da lahko uspete na teh trgih. Pa zelo težko je. Potencial je zelo velik, potencial, da izgubite veliko denarja, pa je še večji.
Ali ni z globalizacijo nastal en sam velik trg?
Če zgradite svetovno znamko, imate mandat, da ste lahko uspešni po vsem svetu. Če ste Gucci, imate mandat za uspešnost. Še vedno pa morate delati, da se naučite plavati po lokalnih navadah, pravilih in zahtevah. Zahodnjaki vedno začnemo z idejo, da bo zahodni model zmagal. Prepričani smo tudi, da je naš model čist, drugi pa so korumpirani. V resnici je zahodni model samo drugačen in bolj prilagojen model korupcije.
Imamo lobiste, rezervirana mesta v nadzornih svetih za uspešne politike, ki končajo svoje mandate. Odločitve o velikih pogodbah gredo pogosto skozi politične ključe. Tudi naši premierji in predsedniki držav so pogosto osumljeni korupcije. Pa ostanejo na položajih. V vsakem sistemu je veliko korupcije, le da prevzema drugačne oblike. Ko pridete na Kitajsko ali v Indijo, boste takoj soočeni s silovito korupcijo. Na Bližnjem vzhodu prav tako. Dobiček ali možnost dobička sta tako ogromna in potencial za nove posle tako strahovit, da so tudi sile, ki hočejo sistem ohraniti, prav tako vsemogočne. Vsake toliko časa koga ujamejo in obsodijo, večina ljudi pa mirno živi naprej kot uspešni poslovneži.
V Indiji je bilo zelo veliko sumov korupcije ob zadnjih igrah Commonwealtha. Zelo malo ljudi pa bo kaznovanih. Morda človek na vrhu in še nekaj drugih. Večine se ne bo dotaknilo. Ogromno je bilo korupcije pri licencah za telekomunikacije. Preprodali so jih v nekaj tednih, in to za desetkratne ali stokratne cene. Ljudem so dobesedno podarili milijarde dolarjev. To ne bo izginilo tako hitro.
Možnost, da bi se ljudje uprli tako kot v Egiptu in Tuniziji, pa je majhna. Še najmanj se bodo upirali v Evropi in Ameriki. Ljudje še vedno mislijo, da od sistema dobijo več, kot obljublja tveganje upora. Ko nimaš več česa izgubiti, je možnost, da se boš uprl, večja. Verjamemo, da je Evropa nekaj drugega, ker je tako privlačen sistem medsebojnih povezav. Verjamemo, da je trdna, ker je lepo tako misliti.