Radoživi veteran svetovnega jazza z redko slišano mehkobo v prstih in tonu prihaja s kvartetom Red Route na festival jazza v Cerknem. Skupina, v kateri ob njegovem sinu, pihalcu Sebastienu, muzicirata še kitarist Manu Codjia in bobnar Christophe Marguet, bo s koncertom nocoj sklenila zadnji festivalski dan.

Nazadnje ste pri nas nastopili v triu z Louisom Sclavisom in Aldom Romanom. Očitno glasbenemu prijateljstvu po mnogih letih, ki ste jih preživeli skupaj, ni videti konca. Kaj vas drži skupaj?

Kaj naj rečem, zame sta že kar brata, smo kot družina. Od prve turneje po več afriških državah, ki je dala album Carnet de Routes, smo tja odšli še nekajkrat. Prvo doživetje je bilo nepozabno, tako posebno, da nas je vleklo nazaj v Afriko. Medtem smo se zares zbližali. Glasbo iz Afrike smo poznali že od prej, poslušali smo posnetke, igrali smo z afriškimi glasbeniki, ki živijo v Parizu. Toda muziciranje v Afriki je bilo prej človeško kot glasbeno izkustvo. Igrali smo po vaseh, ne samo v koncertnih dvoranah, in igrali smo zelo svobodno, odprto godbo. Vaščani nas niso poznali, bilo pa je čudovito. Igrali smo našo godbo, ki je precej težka, ne kakšna pokvečena priredba afriških godb ali nekaj lahkotnega. Ljudje so jo zavzeto sprejemali, plesali nanjo, pogovarjali smo se. Noro. Pozna se, da jazz, toliko današnje glasbe in melodij, izvira iz Afrike.

Jazz igrate skoraj petdeset let. Kako za nazaj ocenjujete svojo glasbeno pot? Kaj je bilo posebnega v Franciji v 60. letih, da se vas je jazz tako prijel?

Srečna okoliščina je bila, da sem kot mlad basist lahko igral z vsemi velikani, kot so Bud Powell, Dexter Gordon, Lee Konitz, Don Cherry. Vsi so tedaj živeli v Parizu in redno igrali z nami, lokalci. V klubih je bil običaj, da so glasbenike najemali za več mesecev. Če je kakšen od uveljavljenih basistov dobil kakšen špil drugje, sem vskočil namesto njega. To je bilo resnično učenje jazza. Pri 24 letih sem bil redni član skupine Phila Woodsa, s katero smo nastopili na festivalu v Newportu. Za tako mladega basista je to neprecenljiv, močan začetek.

Je Francija še vedno prijazen kraj za jazz?

Je. Sicer je manj prijazna, kot je bila včasih. Toda scena je kar živahna. Francija je bila zgodovinsko vedno odprta do jazza, delno zaradi tradicije ponočevanja v nočnih lokalih. Ameriški črnski jazzovski glasbeniki so se v njej dobro počutili, kar pa še ne pomeni, da v Franciji ni bilo rasizma. Nič več in nič manj kot v drugih državah. Kar poglejte današnjo Francijo. Bila pa je ena razlika, namreč javno izraženi rasizem je bil zakonsko prepovedan. Črnski glasbeniki so se v Franciju v tem pogledu počutili bolj svobodne. Vladalo je drugačno vzdušje kot v ZDA in vedno so jih toplo sprejeli. Francoski glasbeniki so se zaljubili v jazz že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Zaradi ameriških glasbenikov, ki so nastopali in živeli v Franciji, so imeli informacijo iz prve roke skoraj od začetkov jazza v ZDA. Je pa tako, da danes v Franciji redno izhaja le še ena jazzovska revija in da tudi založbe trpijo zaradi proste izmenjave glasbe prek spleta. Številni poskušajo izdajati revije na spletu - obstaja deset spletnih jazzovskih revij, kar je dobro. Mladi izobraženci so kulturno aktivni.

Koliko se je življenje spremenilo za vas, glasbenike?

Javna podpora kulturi, ki je bila v Franciji znatna in redna, upada tako kot povsod po Evropi. To se zlasti pozna pri jazz festivalih, manj pri klubih. Toda občinstva je še vedno veliko. Podpora kulturi je bila močna, ko je bila na oblasti levica. Danes se stanje obrača. Podpore je manj, priložnosti za delo in muziciranje je manj, še zlasti za mlajše izšolane glasbenike, ki so študirali glasbo v mnogih novoustanovljenih glasbenih šolah. Glasbeniki, ki imajo podoben status ustvarjalca kot drugi v umetniških uprizoritvenih poklicih, prejemajo nadomestilo za brezposelnost, toda to se zmanjšuje. Sistem pomoči se krči in smo v resnih težavah. Lahko pa rečem, da je bilo prej za nas glasbenike kar malo preudobno. Dobro smo živeli. Danes nekateri komaj shajajo in se prebijajo. Poznam številne dobre igralce, komedijante, koreografe, filmske režiserje in plesalce, ki težko dobijo delo.

Podobno kot v večini evropskih držav...

Pa vendarle, Francija je bila glede kulturne politike med naprednejšimi državami. Ampak nič več. Politika je resno zabredla.

Glasbo ste pisali tudi za gledališče, plesne predstave in za film. To radi delate?

Za katero koli zvrst že boste pisali glasbo, za gledališče, plesno predstavo ali za film, bo glasba vedno v drugotni vlogi, nekje zadaj, za podobo in besedilom. In tega se morate zavedati. Ko komponiram za film, vem, da je resnični dirigent orkestra režiser filma. Zato ustvarjam v tej smeri, skladam v podporo besedi, pomenu zgodbe. To je nekaj popolnoma drugačnega od muziciranja na koncertnem podiju. Tako skladanje je zelo zanimivo, z njim lahko izrazim nekaj drugega.

Je to delo tudi bolje plačano?

Odvisno. Tudi pri filmu ni več toliko novcev, kot jih je bilo včasih. Lahko da te plačajo manj kot za špil v klubu. Za zdaj sem imel kar srečo, tudi zaradi gledanosti filmov, za katere sem napisal glasbo. Nisem odvisen od tega dela; glasbo sem napisal za deset filmov, predvsem televizijskih. Med drugim sem napisal glasbo za izvrsten film Bertranda Tavernierja Holy Lola, ki pa seveda ni bil uspešnica.

Kakšen ste kot vodja skupin?

Glasbenikom skušam jasno razložiti, kaj pričakujem od njih. V skupini potrebuješ zdrave in odkrite odnose. Če se to zgodi, bend igra kar sam od sebe.

Na albumu s kvartetom Red Route igrate tudi starejše jazzovske standarde in balade. To je bilo kar presenečenje. Kaj vas privlači pri teh komadih, ki so doživeli na tisoče priredb?

Nikdar še nisem posnel albuma standardov. Te pesmi razumem kot ljubezenske pesmi. Gre bolj za refleksijo in za odločitev, da jih bomo odigrali na zelo klasičen način, kot del repertoarja. Osnovna ideja je bila, da smo povsem zvesti "tekstu", predlogi, melodiji, sami kompoziciji. Brez posebne interpretacije, drugačne harmonizacije. Želel sem, da se poslušalca zares dotakne njihova melodija.

Kdo so vaši najljubši basisti?

Oh, koliko jih je! Med starimi mojstri Paul Chambers, Charles Mingus, Ron Carter, pa Red Mitchell, ki me je malo poučeval v Parizu, tu sta še Scott LaFaro in moj dober prijatelj Steve Swallow. Med Francozi občudujem Bruna Chevillona, na žalost nas je zapustil Pierre Michelot. Koliko močnih basistov gode po svetu!