V osnovi gre tu za klasično privatizacijsko pripovedko iz obdobja postsocialistične tranzicije (zaenkrat na srečo še brez aretiranih tajkunov v glavni vlogi), ki se je začela z nepremišljeno prodajo vseh ljubljanskih kinodvoran in se nadaljevala z novim lastnikom, ki po odprtju multipleksa na najbližjem praznem travniku, ki ga je lahko v ta namen izpulil iz rok naših "vizionarskih" lokalnih oblastnikov (v središču mesta za multipleks pač ni bilo prostora), v desetih letih ni uspel pogruntati, kaj bi počel s sodobno opremljenimi mestnimi dvoranami. Najprej jih je v strahu, da se gledalci ne bodo zapodili v njegov novi periferni dvanajsterček, namerno zapostavljal, potem je načrtoval oziroma bolje rečeno sanjaril o šesterčku v novem Šumiju, naposled pa ugotovil, da se filmska prihodnost najbolje vidi skozi rdeče-modra plastična očala.

In ves ta čas ni opazil, da so mu iz kina ušle cele generacije filmskih gledalcev (ali pa se je samo pretvarjal, da mu je vseeno), ni ga skrbelo, da publika v njegovih kino centrih (ki vsi po vrsti dajejo obiskovalcu vtis, da je film le eden prelivov za mcsladoled, ki ga ima na izbiro) že dolgo ni več polnoletna (ali pa se mu je to zdelo logično in je v tem videl neki višji smisel), tako kot ga ni niti najmanj zanimalo skrb zbujajoče dejstvo, da mnoge svetovne filmske uspešnice v Sloveniji naberejo komajda nekaj tisoč gledalcev samo zato, ker v njih ne prdita in ne rigata Adam Sandler in Will Ferrell.

Da bi bila zgodba popolna, je bila vsa ta leta ustaljena plačna politika našega prikazovalskega monopolista povsem sorodna tisti Ivana Zidarja, s čimer je vseskozi finančno izčrpaval svoje dobavitelje (beri distributerje), na udaru pa so bili predvsem tisti, ki so v kinodvorane spravljali neodvisne in evropske filme in ki jim je zaradi praznih računov vseskozi primanjkovalo denarja za kvalitetnejšo promocijo.

No, nekaj malih, a nezanemarljivih "zaslug" za postopno praznjenje ljubljanskih mestnih dvoran ima vsekakor tudi naša na metafiziko navlečena cinefilska bratovščina, ki je zadnjih petnajst let do onemoglosti intelektualno onanirala ob raznoraznih filipincih, ki se niso naučili ugašati svojih kamer. Ta je namreč s partijsko zavzetostjo izkoristila vsak košček medijskega prostora, da je med ljudmi širila svojo "antihollywoodsko" propagando in jih strašila pred kapitalističnimi pošastmi iz multipleksov in tudi pred vsem, kar je pomotoma končalo na filmskem traku, brez vnaprejšnje zaprisege bolj kot ne fantomskemu filmskemu "avtorstvu". Tako se v Ljubljani vsa ta leta ni spodobilo oditi v kino (pa naj bo to Kolosej ali Komuna), četudi so tam vrteli zadnji film Alejandra Gonzáleza Inárrituja ali Davida Fincherja, in vseskozi se je umetno ustvarjal (dostikrat zelo napačen) občutek, da na rednem sporedu ni niti enega samega ogleda vrednega filma.

Če vsemu temu dodamo še naše provincialno fetišiziranje "home-cinema" tehnologije, splošno sprejemanje piratstva kot častnega boja proti popkornizaciji filma in medijsko pa tudi kulturnopolitično zapostavljenost filma in še bolj kina v zadnjih dvajsetih letih, potem je povsem razumljivo, da smo tam, kjer smo: potopljeni globoko v svojo duhovno odročnost le še čakamo novi november, ko nam bo Simon Popek kot kakšen filmski mesija pripeljal kino spet nazaj v to našo vukojebinico. Vmes pa nam preostaja naš mali mestni Kinodvor, ki je namesto nujno potrebne popestritve "mainstream" ponudbe postal edina kino oaza sredi širne ljubljanske puščave.

In tu ne mestna ne državna kulturna politika ne moreta storiti ničesar. Če namreč nekdo sam ne vidi smisla v prikazovanju filmov v središču mesta, v katerem biva tudi do pol milijona ljudi, ker taisti nekdo ne zna ali ne zmore facebook generaciji prodati niti filma o Facebooku, ga pač noben birokratski ukrep ne bo pripravil do tega, da vrne film v mestno središče.

Vse, kar lahko ljubitelji kina v Ljubljani storimo, je, da upamo, da se bo nekoč našel kak novi filmski tajkun, ki se bo prikazovanju filmov posvetil predano, z znanjem, ljubeznijo in s spoštovanjem.

Do takrat pa…