Medtem ko v nizke črne gajbice skrbno zlaga sveže odrezane glave solate, pojasni, da zaradi uvoženih povrtnin mnoge stranke ne verjamejo, da so solata, krompir, repa, paradižnik in druga zelenjava na nekaterih stojnicah resnično domači. "Ljudje mislijo, da na trgu vsi kupujemo na veletržnici in potem prodamo naprej. Vsi ne verjamejo, da je naša zelenjava res pridelana doma," pravi mladi Branko.
In kako nejeverne Tomaže prepriča, da je solata, ki jo prodaja, še pred nekaj urami rasla na dolgi njivi za domačijo? "Sam jim celo pravim, naj pridejo k nam, prav na dvorišče, pa naj se sami prepričajo… Saj stalne stranke večinoma verjamejo, da gre za domač pridelek, ampak nekaterih res ni mogoče prepričati," odkriva Branko.
"Domačo zelenjavo prepoznate po vonju"
Tudi njegova mama Danica, ki že 33 let na tržnici v središču mesta prodaja zelenjavo, meni podobno. "Najbolj me boli srce, ko ljudje ne prepoznajo domačega in potem dvomijo, na koncu pa gredo domov z uvoženim pridelkom v cekarjih," pripoveduje Danica. Pove, da nekateri branjevci stranke pretentajo z zatrjevanjem, da je vse na njihovih stojnicah pridelano na domači njivi, a še zjutraj lahko pozorni mimoidoči opazijo, da zelenjavo na stojnico nalagajo iz zabojev z italijanskim izvorom.
Naivnost kupcev na tržnici pač izvira iz dejstva, da ne prepoznajo doma pridelanega. Branko starejši zato priporoča, da kupci vsako zelenjavo povohajo, saj imata po njegovih izkušnjah domača zelenjava in sadje prijetnejši in močnejši vonj. "Pomislite, kako močnejši vonj imajo domače jagode od tistih, ki jih kupite v trgovini," očeta podpre sin Branko.
Kamnarjevim je pomembno, da prodajajo zelenjavo, ki jo pridelajo doma, ker tako natančno vedo, kaj ponujajo svojim strankam. "Naša zelenjava je zelo redko škropljena. Ko so sadike majhne in jih napadejo uši, takrat ukrepamo, ker bi uši sicer vse pojedle. Drugače pa proti plevelu ne škropimo, tudi zato, ker smo na vodovarstvenem območju," pove sin Branko, ko med glavami solate izpuli nekaj večjih bilk plevela.
"Te njive še nismo opleli," nekoliko v zadregi pove vodja kmetije. Pri več hektarjih obdelovalnih površin je skoraj smešno slišati, da nameravajo njivo okopati in ročno izpuliti plevel. Vendar Branko odkriva, da to resnično počno. Ne vedno, vendar pa so včasih prisiljeni, da skupaj z materjo, očetom ter Brankovim dekletom vzame v roke motiko in okoplje celo njivo. "Lani smo opleli dva hektarja njive, vse dneve smo rovarili po zemlji. Potem so nas še dva dni bolele roke," se v smehu za glavo prijema sin, oče pa doda: "Veste, imamo veliko dela, nenehno delamo v prahu pa v zemlji, tudi v blatu."
Raje kot pri sinu kupijo pri materi
Delavne roke pri Kamnarjevih nikoli niso odveč, saj so njihovi štirje pari včasih premalo. Takrat jim na pomoč priskočijo sorodniki in sosedi. Kljub temu pa tako oče kot sin zatrjujeta, da radi pridelujejo zelenjavo. Danica še prizna, da veliko raje "rovari" po njivi kot prodaja na tržnici. "Mnogo bolj bi mi bilo všeč, če bi imeli na tržnici prodajalko," vztraja Danica kljub sinovemu in moževemu nasprotovanju. Branko namreč pojasni, da njihove stranke najraje kupujejo pri Danici, zato je tudi pomembno, da je ob sredah, petkih in sobotah ravno ona tista, ki jo kupci vidijo za stojnico, polno zelenjave.
"Naše stalne stranke raje kot pri komer koli drugem kupujejo pri mami. Če ji ob sobotah pomagam pri prodaji, nekatere gospe raje čakajo v vrsti, samo da lahko zelenjavo kupijo pri mami. Ne glede na to, da jim bom prodal enak pridelek," dodaja Branko, ki ga takšne želje kupcev sploh več ne presenečajo. Pojasni, da so njihovi kupci preprosto navajeni na materin obraz. "Ampak ni samo to. Raje imajo njo, ker jo lahko denimo vprašajo, kako naj nekaj skuhajo, lahko ji povedo, da gredo na dopust oziroma da so prišli z dopusta, vmes pa se razvijejo tudi druge debate. Lahko bi rekel, da so redni kupci skoraj kot prijatelji."
