Jaz sem šokiran
Ko sem gledal epiloge nekaj zadnjih svetovno odmevnih sojenj, so mi bolj kot sodbe padle v oči reakcije odvetnikov na sojenje in sodbe. Nikakor se nisem mogel znebiti vtisa, da so vsi odvetniki študirali pravo na isti fakulteti in imeli iste predmete. Jasno mi je bilo, da so bili uspešni predvsem pri predmetih, kot so odrski nastop, hlinjenje žalosti v javnosti, globoka prizadetost, solzavi nastop in jaz sem najboljši. Procesi so se vedno začeli z nastopi odvetnikov pred sodnimi palačami, v katerih so, če strnem, procese označili kot medijski linč nedolžnega klienta, kot sramoto za pravosodje, kot politično zaroto, kot degradacijo prava in pravice. Kajti, so rekli odvetniki, mahajoč z aktovko (4000 evrov), popravljajoč si očala (2000) na nosu, tako da se je videla ura na roki (7000), obtožnica je sramota za pravno stroko. Obramba ima toliko dokazov o nedolžnosti, s katerimi bo tožilstvo razsula na prafaktorje, da je škoda davkoplačevalskega denarja za sojenje. Potem pa so padale sodbe in novi nastopi. Da mi ne bi kdo očital averzije do stanu "jezičnih dohtarjev", naj spomnim na tri sveže primere. General Gotovina. Po prebrani obsodbi (24 let) je odvetnik Luka Mišetić stopil pred sedmo silo in pokazal, da je bil eden najboljših pri specialnih pravnih predmetih. S pogledom kmeta pred njivo, ki jo je pravkar opustošila toča, je s stisnjenimi zobmi dejal: "Ostal sem brez besed." Kljub temu pa je le spravil z jezika: "Šokiran sem in človeško ter profesionalno globoko prizadet zaradi sodišča in slepe pravice." Obrisal si je nevidno solzo in pred skokom v avtomobil še navrgel, pritožili se bomo, borili do konca. Vsem je bilo kristalno jasno, da ga niti 32 milijonov evrov, kolikor je dobil za obrambo, ni moglo potolažiti. General Markač, 18 let. Njegov odvetnik Goran Mikuličić je po sodbi pred novinarji spominjal na Georgea Busha, ko mu med branjem knjižice otrokom v vrtcu sporočijo, da se je Ameriki zgodil 11. september: "Smo naredili napako? Ne, nismo. Ali pa... Šokiran sem, ne morem verjeti. Sodni svet je upošteval čisto vse, kar mu je serviralo tožilstvo, našega ni upošteval nič. Nimam besed." Briše potne srage, brada se trese, zazre se v daljavo, potem v višavo, tam gori je namreč tisti, ki bi moral nekaj ukreniti, pa ni. Novinarji vedo, da prihaja crescendo: "Danes sem se, to vam moram povedati, počutil, kot da bi bil na sodišču na Marsu!" Obrisal si je čevelj ob hlačnico, popravil gumb na manšeti in z glasom Sharon Stone, ko v Prvinskem nagonu prekriža nogi, napovedal: "Pritožili se bomo!" Ivo Sanader, izročitev Hrvaški odobrena. Odvetnika Werner Suppan in Goran Suić (mednarodna zasedba) pred sodiščem v Salzburgu. Grbančita čelo in rahljata kravato usklajeno kot plesna skupina v Slovenija ima talent. "Šokiran sem," pravi prvi. "Šokiran sem," pravi drugi. Pomenljiv molk. Ne skrivajoč grenkobe priznata, da sta že najela stanovanje za osvobojenega Sanaderja. Prava ni več, pravice še manj. Sodnici se je moralo zmešati. A ne ve, da je poslati Sanaderja na sojenje na Hrvaško isto kot poriniti ovco v volčji brlog? Kakšno sojenje neki. Pihnili ga bodo na letališču Pleso ali pa nataknili na raženj že na mejnem prehodu Bregana. Vzdihujeta, ozirata se proti sodišču, kot da bo od tam pritekla sodnica in se drla, oprostite, zmotila sem se, Ivo lahko ostane v Avstriji. Pa ni. Dvigneta glavi in rečeta: "Pritožili se bomo!" Iz tega preprostega stavka veje visoka strokovnost, ki je sodniki ne premorejo, ker niso študirali prava na univerzi... Kateri že? Res, katera univerza s takšnim predmetnikom bi to lahko bila? Potem pa... To je vendar univerza - Kalimero. Saj veste, črni piščanček z jajčno lupino na glavi, ki stopiclja in stoka: "Nihče me ne razume, to je krivica! Pritožil se bom!"
Zaščitimo tjulnje!
Končno, me je prešinilo, ko sem prebral, da so se Američani odločili z vsemi možnimi sredstvi zaščititi tjulnje. Američani namreč res niso svetel primer zagrizenega boja za ohranjanje našega okolja in divjih živali. No, ja, tudi ohranjanje človeške vrste ni ravno na vrhu njihovih prioritet, razen če ne gre za Američane in ameriške vrednote. Toda še so možnosti, da pridejo na prava pota, me je toplo prevevalo, ko sem prebiral naslovnice njihovih časopisov, ki so naznanjali, da bodo ZDA zaščitile tjulnje, da za to široko zastavljeno akcijo stojijo State Department, Bela hiša, kongres, vse tajne službe in Pentagon z vso svojo soldatesko in jedrskim orožjem. To me je samo še bolj utrdilo v prepričanju, da so ZDA obrnile nov list v svoji zgodovini. Prizori robatih moških v kožuhih, ki na ledenih ploščah s kiji treskajo po glavah simpatične tjulnje, velike in majhne, da je sneg naokoli še mesece krvavo obarvan, bodo na ogled samo še v zaprašenih dokumentarcih. Pogumen načrt predvideva zaščito ne samo odraslih samcev, ampak tudi samic in njihove otročadi. Varovali jih bodo vsepovsod - posamično pa tudi na krajih, kjer se združujejo v večje skupine in vadijo plavanje, ter celo na njihovih domovih. Vsak dostop do njih bo strogo nadzorovan z vsemi sofisticiranimi pripomočki. Priznam pa, da me je motila popolna indiferentnost greenpeaceovcev ob tej prečudoviti akciji. Sledil je boleč tresk v realnost. Američani bodo res zaščitili tjulnje, toda tiste na dveh nogah; pripadnike posebne enote ameriške vojske Tjulnji (Seal), ki so tako pogumno prerešetali bin Ladna v skromni hiški v Pakistanu. Zdaj ko so doma in slavni, je treba fante zaščititi kot redko vrsto. Njih in njihove družine bodo v oporišču, kjer se zbirajo, doma, na stranišču, med nakupi, v šoli, na počitnicah, 24 ur spremljali nabildani fantje s sončnimi očali in eno slušalko v ušesu. Povsod bodo kamere, električni pastirji, oboroženi varnostniki. Do konca življenja. Da jih ne bi ponoreli maščevalni talibani s kiji po glavi. Žal, pravi tjulnji, moja zmota. Mogoče tudi vi pridete na vrsto. Če ubijete bin Ladna 2.
