Gre kakopak za legendarni citat iz še bolj legendarnega filma Taksist s konca sedemdesetih let pod režijsko taktirko Martina Scorseseja, v katerem je De Niro odigral glavno vlogo. Za vlogo Travisa Bickla je tedaj mladi igralec dobil že drugo nominacijo za oskarja. Prvo je dobil za igro v Ulicah zla, kipec pa je šel z njim domov za igro v Razjarjenem biku in za stransko vlogo v Botru II. Kakor koli, ko Robert De Niro danes razmišlja o omenjenem legendarnem stavku, pravi takole: "Niti sanja se ti ne, da te bodo leta kasneje ljudje prepoznali na cesti in se iz svojih avtomobilov za tabo drli: 'You talkin' to me?' Ne spomnim se scenarija, ampak mislim, da tega stavka ni bilo v njem. Improvizirali smo. Toda včasih se zgodi, da s kakšno stvarjo pri ljudeh pritisnete na občutljivo točko."

Plašljivi lev

Ob tem je treba dodati, da je razmišljanje o tem legendarnem citatu bržkone ena daljših replik, ki jih je De Niro kadar koli ponudil novinarjem, saj z njimi noče govoriti. Pravzaprav noče govoriti niti o tem, zakaj noče govoriti. Le tu in tam ga kdo sprovocira do te mere - kot ga je davnega leta 1989 sprovociral novinar Playboya, ko ga je spraševal, zakaj so ga v otroštvu klicali Bobby Milk -, da iz njega, končno, bruhne obrazložitev: "To nima nič z vami, ampak jezen sem. Jezen, ker me producenti silijo v intervjuje in to jim zamerim. Jezen, da se moram soočati s tem. Sprašujete me o osebnih stvareh, ki so moja stvar. Poleg tega ne znam najbolje artikulirati svojih čustev." Gotovo jih zna bolje izražati skozi igro, toda ko ravno omenjamo Bobbyja Milka: s tem vzdevkom so ga zaradi izjemno svetle polti klicali dečki z newyorških ulic, kjer je preživel otroštvo, kar je mladega Roberta, ki je od tretjega leta živel s svojo mamo pesnico (starša sta se namreč ločila), gotovo bolelo in navsezadnje povzročilo, da je že v osnovi občutljiv deček postal izjemno introvertiran.

Robert De Niro v nobenem primeru - najbrž tudi zasebno - ni človek mnogih besed. Nekakšno "odrešitev" od pomanjkanja socialnih veščin je odkril prav ob igranju, ko je pri desetih letih v šolski predstavi Čarovnik iz Oza igral plašljivega leva.

Leta, ki so sledila, so nam - vsaj po njegovi izbiri filmskih vlog - bolj ali manj znana. Najprej je s svojo intenziteto vživljanja v vloge navdušil tedaj mladega režiserja Martina Scorseseja, s katerim sta se bežno poznala še iz otroških dni, saj sta živela le nekaj ulic narazen. Ob že omenjenih filmih (Ulice zla, Taksist in Razjarjeni bik) sta skupaj delala še pri New York, New York, Kralj komedije, Dobri fantje, Rt strahu in Casino. Vsi ti filmi so prinesli hvalo igralčevega (in režiserjevega) talenta ter status enega najboljših igralcev svoje generacije.

Prav tako se je nad De Nirom navduševal sloviti italijanski režiser Bernardo Bertolluci (ki so mu ob odprtju festivala v Cannesu letos podelili častno zlato palmo), saj mu je že v sedemdesetih ponudil vlogo v filmu Novecento (1900), ki raziskuje življenje v Italiji pred drugo svetovno vojno. K italijanskim koreninam se je vrnil tudi v drugem delu Botra Francisa Forda Coppole. Za to vlogo je De Niro dobil svojega prvega oskarja, hkrati pa postal prvi igralec, ki ga je dobil kljub temu, da v filmu povečini ne govori angleško, ampak več različnih sicilijanskih dialektov, ki se jih je De Niro za vlogo naučil.

Nasploh je De Niro znan kot igralec, ki gre ob pripravah na vlogo vedno korak dalje od drugih. Za vlogo v omenjenem Razjarjenem biku, zgodbi o boksarju, se De Niro ni samo naučil boksati, temveč se je tudi zredil za 27 kilogramov. Da bi prepričljivo odigral newyorškega taksista, je tri tedne preživel kot eden izmed njih, za vlogo v filmu New York, New York pa se je naučil igrati saksofon.

Tisti, ki so sodelovali z njim, pravijo, da perfekcije ne zahteva le od sebe, temveč tudi od vseh vključenih, kar je mnoge režiserje, vizažiste, scenariste in druge večkrat spravljalo ob pamet. "Rad imam Boba," je dejal Coppola, režiser Botra, "nisem pa prepričan, da ima on rad samega sebe."

De Niro v Italiji in Franciji

Smo pa zato prepričani, da ima De Niro izjemno rad Italijo. Čeprav njegovi predniki predstavljajo spekter različnih nacionalnosti (pravzaprav za skorajda celotno Evropo nacionalnosti: po mamini strani ima angleške, nemške, francoske in nizozemske prednike, po očetu pa irske in italijanske), se De Niro od nekdaj identificira predvsem z italijanskimi predniki, italijanska pa je tudi nacionalnost njegovih številnih filmskih likov. Zato ni nenavadno, da so se snovalci beneškega filmskega festivala leta 2004 odločili, da mu podelijo častno državljanstvo. To se je nekoliko zapletlo, ko so Sinovi Italije (združenje italijanskih imigrantov v Ameriki) protestirali, da De Niro v svojih filmih Italijane prikazuje le kot mafijce. Kulturni minister Giuliano Urbani je te obtožbe zavrnil, toda uradna podelitev državljanstva je bila kljub temu prestavljena na oktober istega leta, te pa se De Niro ni udeležil zaradi resnih težav s komunikacijo. "Nikogar nisem želel užaliti," je dejal, "rad imam Italijo." Na koncu je leta 2006 državljanstvo vendarle dobil, registriran pa je v Ferrazzanu v Moliseju, rodnem kraju svojih starih staršev.

Nemalo zapletov je De Niro doživel tudi v Franciji, kjer ga je leta 1998 med snemanjem filma francoska policija osumila, da sodeluje v verigi prostitucije, zaradi česar so ga zasliševali devet ur. De Niro je kakršno koli vpletenost zanikal, ob tem pa dodal, da "nikoli v življenju ni plačal za seks, in tudi če bi, to ne bi bil zločin". V intervjuju za Le Monde je celotno zgodbo zaključil s trditvijo, da "se ne namerava nikoli več vrniti v Francijo. Tudi prijateljem bom svetoval, naj ne hodijo tja." Toda videti je, da so se v zadnjih letih strasti umirile, dejstvo, da je pristal na mestu predsednika žirije v Cannesu, gotovo priča o tem, ob sprejetju funkcije pa je povedal tudi, da je "počaščen, da bo predsedoval enemu najstarejših in najboljših festivalov na svetu".

Fockerjevi

Če bi tistega filmofila iz uvoda članka, ki ste mu navrgli ime Robert De Niro, vprašali še, kaj si misli o De Nirovih vlogah v zadnjem času, s tem najbrž ne bi odprli teme, o kateri bi želel filmofil govoriti. De Niro, za katerega mnogi trdijo, da "je prevzel štafeto Marlona Branda in jo ponesel dalje", je v zadnjem času namreč igral v nekaj filmih, ki bi jih prej kot njemu pripisali Benu Stillerju. Če smo čisto natančni, pravzaprav sta v treh takih filmih (komedijah) s Stillerjem igrala skupaj. Najprej v Njenih tastarih (Meet The Parents, 2000). Potem v nadaljevanju: Njegovi tastari (Meet The Fockers, 2004). In še enem nadaljevanju: Njuni tamali (Little Fockers, 2010). Čisto pred kratkim smo ga videli tudi v stranski vlogi filma Odklenjen (Limitless, 2011), v zgodbi o pisatelju z blokado, ki odkrije čudežno zdravilo, s katerim postane vsemogočen. Prvi odzivi pričajo, da "za hollywoodsko produkcijo film ni slab". Pa vendar: bomo še kdaj doživeli starega, torej mladega Roberta De Nira, ki gre za svoje vloge vedno do konca, vedno intenziven do te mere, da ga je veselje gledati, tudi če izreče kaj tako preprostega, kot je: "You talkin' to me?"