"Najpomembnejše je, da imamo do vseh vrst družin enak odnos. V Sloveniji lahko kljub razmeroma homogeni družbi najdemo že veliko različnih vrst družin. Zato mora tudi država poskrbeti, da obstaja odprt koncept, v katerem lahko vsi uživajo enake pravice,“ pravi Svetlik.

"V središču pozornosti vseh teh družin, pa tudi nas, ki jim pomagamo, so otroci. Nedopustno je, da bi bili otroci, ki prihajajo iz drugačnih družin, v kakorkoli manj ugodnem položaju kot njihovi vrstniki. Ne moremo pristati na to, da bi obstajal samo en model družine, ostale oblike pa bi bile po zakonodaji postavljene v deprivilegiran položaj. Otroku je treba zagotoviti pravice v katerikoli družini,“ poudarja Svetlik. In prav to bi po ministrovih besedah omogočil novi družinski zakonik, ki pa se je sedaj znašel na zelo trnovi poti skozi proceduro sprejemanja.

S kakšnimi težavami se srečujejo družine?

Na srečanju z ministrom smo nekatere prisotne starše povprašali, ali se oni in njihove družine morda srečujejo s kakšnimi drugačnimi težavami kot drugi.

Urška Trtnik ima z možem štiri majhne otroke. "Svoje družine niti ne dojemava kot zelo velike in verjetno so naši problemi zelo podobni problemom drugih. Okolica nas sprejema zelo dobro, vsi so navdušeni in nama čestitajo za pogum. Finančnih težav nimamo, vsaj ne večjih, kot če bi imela na primer tri otroke namesto štirih, razlika se skoraj ne pozna. Včasih pa se pojavijo težave pri organizaciji in logistiki; običajni avtomobili so premajhni, težko najdemo prostor v vrtcih, počitniški aranžmaji v hotelih so predragi. Vendar nas tudi to ne ovira, da si ne bi privoščili počitnic kot vsaka druga družina, le malo več organizacije je potrebno.“

Tina Ančik živi sama z dvema otrokoma. Ne zdi se ji, da bi imela zaradi enostarševske družine kaj več težav, kot jih imajo ostali. "Denarja je danes povsod premalo, v tem se ne razlikujemo. Včasih se malo zaplete, če na primer zbolim in ne morem sama poskrbeti za otroka, a imam to srečo, da mi na pomoč velikokrat priskočijo moji starši. Drugače pa se najde tudi kakšen prijatelj ali pa varuška,“ pravi Ančikova. Negativnega odnosa okolice še ni občutila in meni, da ga je z leti vedno manj, pravi pa, da si ljudje morda včasih mislijo, da imajo zato, ker so enostarševska družina, kakšne posebne privilegije. "A smo vsi enako obravnavani,“ zatrjuje.

Tanja Pavlinič in njen mož sta srečna starša dveh posvojenih otrok, ki med seboj nista v krvnem sorodstvu. S čim so se morali soočiti oni? "Če otroka posvojiš, je zelo pomembno, da iz njega ne skušaš narediti svojega biološkega otroka, temveč ga sprejmeš z njegovo preteklostjo vred. Seveda delujemo kot družina, midva kot starša in otroka kot otroka, a se kljub temu sprejemamo kot štirje različni posamezniki,“ pravi Pavliničeva. "Okolica pa nas sprejema povsem običajno; tako domači kot sovaščani in sodelavci so nas lepo sprejeli in nimamo s tem nikakršnih težav.“

Jožica Vidmar je rejnica že 14 let; ko so njeni otroci odrasli, se ji je domača hiša zazdela preveč prazna in odločila se je, da jo znova napolni z otroškim smehom: „Rada imam otroke in rada pomagam. V rejništvu sem imela že šest otrok, trenutno pa so pri meni trije.“ Jožica pravi, da imajo s tem, kako jih sprejema okolica, različne izkušnje; vse je odvisno od tega, kakšen je pač vsak posameznik: "Ko izvedo, da smo rejniška družina, so mnogi prijetno presenečeni in nas občudujejo, ker nas je tako veliko. Nekateri pa radi očitajo, da to počnemo le zaradi denarja, kar seveda ni res. Denarja je tukaj zelo malo. Ampak ljudje so različni; če so na tem področju dovolj razgledani, ni nikoli težav, če pa imajo malce zaostale nazore, pa velikokrat ne razumejo in so zato negativni.“