Za delo je prevzela format samostojne razstave, v katerega je umestila številna manjša dela, ki jih razume kot majhna kukala v njen psihični svet. V "črni kocki" na črno pobarvanega razstavnega prostora je postavila dve pravokotni sliki z mozaično sestavljenimi koščki ogledal, ki sta naslovljeni Zapisano je v zvezdah (Nezavedno) in Avtoportret (Psihoanalizator), nato triptih manjšega formata Gledati z mrtvim nočnim metuljem in fotografije ozvezdij, ki jih je našla na svetovnem spletu. Najbolj presenetljivo ostro delo v tem prostoru pa je 203 dni moje realnosti ali doktorji vedo najbolje, v katerem je umetnica na dvodimenzionalno podlago pričvrstila navzven obrnjene medicinske injekcije. Gledanje tega dela je izrazito neprijetno, ne le zaradi ostrine igel, temveč tudi zaradi stigme injekcij, ki nas spominjajo na bolezen in bolečino. Slutimo, da je ozadje dela povezano z osebno zgodbo umetnice, ki pa nam je ne pove, da ne bi banalizirala potenciala, ki nosi to delo.

Zanima jo metaforika - kako z vizualnimi sredstvi povedati stvari drugače, da bi se nas dotaknile globlje kot osebna izpoved, da bi gledalca spreletel srh, ki izvira iz primarnega strahu pred izgubo, bolečino in umiranjem. Razstavni ambient spremlja zvočni posnetek besedila: "Ali zares verjameš, da je tvoja usoda zapisana v zvezdah in se bo zgodila, ne glede na to, kaj narediš?", ki ga deklamira spletni prevajalnik v angleščini - avtomatično in brez patetike. Umetnica v instalaciji ne objokuje usode, niti ne izraža resignacije, temveč išče globlji uvid v potek stvari in v sosledje časa. Poudarja aktivno udeležbo pri ustvarjanju sprememb.

Nina Kočar se na vprašanje, kakšno umetnost dela, odzove z zelo tipičnim odgovorom za mlade umetnice in umetnike: da iz osebnega življenja vzame stvari, ki jih mora dati iz sebe, ki jih mora izraziti. A način osebnega izrekanja je od umetnice do umetnice zelo različen. Za Nino Kočar so značilni elementi, ki jih povezuje s psihologijo in psihoanalizo, kot je na primer pri omenjenem ambientu vloga ogledala ali raztreščene podobe, ki jo vidimo v koščkih ogledal. Izrablja optični učinek, pri katerem se svetloba barve spreminja glede na kot opazovanja površine.

Predvsem v slikarstvu se ukvarja s problemom izrekanja besed, ki jih predstavlja tako, da besede s pisanjem stavkov postopoma izgubljajo svoje pomene. Ne zanima je pripovedovanje socialnih prigod, temveč pogled v globino stvari - kot bi gledali z daljnogledom v vesolje, pri čemer je vesolje zgolj metafora za organizem. Istočasno jo zanima tudi redukcija vizualnih elementov, čeprav je v slikarstvu pogosto posegala po zelo močnih barvah in velikih površinah. Za konstrukcijo prostorskih postavitev uporablja fotografije in ready-made objekte. Za razstavo leta 2009 v Kamniku je na primer postavila dva objekta: rdečo glavo plastične lutke v naravni velikosti z očali in modro kapo ter ženske noge iz izložbene lutke, oblečene v strojeno govejo kožo. V postavitvi ni manjkalo humorne metaforike, mehke feministične ironije in kritike intelektualnega stremljenja, ki si modrost povezne na glavo kot kapo.