Tudi Hojka Oman, 33-letna mati treh otrok iz okolice Kranja, je imela v študentskih časih tak plan, kasneje pa ne več. "Imam načrt, kaj vse bi še lahko počela in približno kdaj, ni pa to več vezano na poklicno življenje, kot je bilo na fakulteti. Zdaj delam bolj plane v slogu 'ko bova z možem stara štirideset let, bova šla na potovanje' ali pa 'ko bova odplačala ta kredit, bova vzela novega, da urediva še okolico hiše'." Njen načrt med študijem je bil dodelan - kako bo študirala in kje bi rada delala, a je naneslo tako, da ga je hitro prilagodila, ko je dobila prvo hčerko. "Kar se družine tiče, sem živela po principu 'kar bo, pa bo'. Sploh ker se je moje planiranje izkazalo za totalno traparijo, ko me je po štirih letih in pol na koncu fakultete pustil fant in sem za nekaj let ostala brez koncepta."

Okrepljena zavest o konkurenci

V primerjavi s preteklostjo mladi danes prevzemajo nase večjo odgovornost za svojo prihodnost, pravi sociolog z mariborske filozofske fakultete in vodja raziskave Mladina 2010 doc. dr. Miran Lavrič. Ta njihova individualna odgovornost se po njegovem veže na družbene razmere. "Včasih je bilo odraščanje kolektivni projekt, družba je poskrbela, da so mladi prišli do delovnih mest, si ustvarili družine in podobno. To je bilo značilno še posebej za socializem." Zdaj je drugače. Vsak mlad človek se zaveda, da je konkurenca na trgu dela velika, zato pazljivo izbira korake že od osnovne šole dalje. To pomeni, da so mladi tudi pod večjim pritiskom, saj mora biti na primer srednja šola, ki jo izberejo, prava, da jo bodo lahko dokončali, enako fakulteta. A te pritiske ponotranjijo že pred 18. letom, in to jih žene naprej, da se učijo dodatnih jezikov, se dodatno izobražujejo. Vse zato, ker vedo, da bodo morali na trgu dela izstopati.

Dandanes se mladi ne morejo zanašati na to, da jim bo nekdo od zgoraj našel varno zaposlitev, se strinja tudi psiholog mag. Robert Kržišnik, terapevt in trener v podjetju Humus, d.o.o. A po njegovem mnenju karierno načrtovanje življenje močno siromaši. Za študij in kariero se pogosto odločajo glede na to, kaj jim bo z večjo verjetnostjo prineslo službo, s tem pa se obsodijo, da bodo večji del življenja posvetili delu, ki jih ne veseli, in "mečejo dragocenost lastnega življenja skozi okno". Iščejo službo in način, kako se čim bolj uspešno umestiti v sistem, ne da bi upoštevali dvoje: prvič, nihče ne ve, kakšen bo svet in sistem čez pet ali deset let; in drugič, eden od ključnih virov življenjske izpolnjenosti je, da človek počne nekaj, v čemer vidi smisel, do česar čuti strast in za kar je talentiran, da čuti v tem neko svoje poslanstvo. To pa lahko na dolgi rok vodi v konstanten stres, izpraznjenost, malodušje. "Pred postavljanjem kakršnihkoli ambicioznih kariernih načrtov bi mladim raje svetoval, naj raziskujejo sebe in svet okoli sebe ter sledijo tistemu, kar jih nekje globoko poživlja in napaja z življenjsko strastjo. S proaktivnostjo, prilagodljivostjo in iznajdljivostjo bodo sčasoma že našli način, kako s tem služiti denar."

Velik vpliv staršev

K ciljem glede izobrazbe so pri Teji največ prispevali starši, ki so poudarjali, da je to ena pomembnejših stvari v življenju. "Za zgled je bila najstarejša sestra, vedno uspešna v šoli, jaz pa sem želela biti vsaj tako pridna kot ona. Drugi cilji pa so povsem osebna preferenca." Tudi Lavrič opozarja, da so za začrtano življenjsko pot mladih starši zelo pomembni. Skupaj s šolo otroke socializirajo na način, da se zavedajo, da morajo sami prevzeti odgovornost zase in za svojo prihodnost. "In po naših podatkih so mladi prihodnost dejansko prevzeli na svoja pleča, so vedno bolj individualizirani."

Hojka, za razliko od Teje, pri snovanju svojih načrtov ni čutila starševskega vpliva. "Oče, vdovec s štirimi otroki, do prvega dne srednje šole sploh ni vedel, v katero sem se vpisala." V gimnaziji jo je zelo zanimala sociologija, zato se je odločila za študij sociologije na FDV. "Razmišljala sem tudi o pravu, a nisem bila dovolj pogumna, da bi se sploh upala vpisati, čeprav se je kasneje izkazalo, da bi bila tisto leto celo sprejeta." Istočasno si je zelo želela otrok in ker je imela partnerja že dalj časa, ga je skušala prepričati, da bi si ustvarila družino. Zato je tudi razmišljala o študiju in delu, pri katerem bi lahko bila obkrožena z otroki, in tako se je sredi prvega letnika odločila za zamenjavo smeri - študij predšolske vzgoje na pedagoški fakulteti. V tem je uživala, nameravala je dokončati tudi sociologijo. "Vmes sem dobila službo, potem sem spoznala fanta, ki je danes moj mož, kmalu je prišla prva hčerka, tako da so se plani precej spremenili." Je pa to nikoli ni preveč obremenjevalo. "Tako je pač naneslo, izbrala sem pot, ki mi bolj ustreza, in je ostalo pri tem." Služb in področij dela je zamenjala veliko, tudi takih, ki niso imela nič skupnega z njeno izobrazbo. "Čez čas se je to izkazalo kvečjemu za dobro, ker se očitno hitro in dobro prilagajam in učim."

Kljub izjemam imajo starši na otroka oziroma mladostnika zelo velik vpliv, priznava psiholog Kržišnik, tako s svojim zgledom kakor tudi z zavestnim ali nezavednim krojenjem otrokove usode. "Pogosto pozabljamo, kaj si pravzaprav kot starši želimo, kaj je naša vizija. Po mojem je ena od najbolj zdravih starševskih vizij ta, da otroka podpremo na njegovi poti k samostojnosti - da bo torej čim prej zapustil družinsko gnezdo in si začel sam ustvarjati svoje življenje. Za to pa mu je treba omogočiti, da se uči iz lastnih napak, neuspehov in padcev, da sam raziskuje življenje in izkusi svobodno izbiro, se uči o dejanjih in njihovih posledicah."

Razlike med mestom in podeželjem

Na to, kako mladi gledajo na prihodnost, po besedah Lavriča vpliva tudi okolje, iz katerega prihajajo. Razlike so na primer med mestom in podeželjem, pravi, a so te bolj zabrisane kot v večjih državah. Na splošno po njegovem velja, da je na podeželju ambicioznost staršev nižja in so njihove vrednote manj individualizirane. Pomen družine je na podeželju večji, pomembnejšo vlogo od akademskih dosežkov ima na primer tako imenovana povezanost okrog domačega ognjišča.

Z razlikami med mladimi iz osrednje Slovenije in z obrobja se pri svojem delu srečuje tudi profesorica kemije Natalija Bohinc. Kemijo poučuje na Gimnaziji Jesenice in Srednji vzgojiteljski šoli in gimnaziji Ljubljana. "Opažam, da imajo Jeseničani boljše delovne navade, so pridni, marljivi, nič jim ni težko, veliko sprašujejo, rešijo domačo nalogo, se udeležujejo tekmovanj, medtem ko v Ljubljani naredijo le tisto, kar je treba, in ne kažejo takega interesa za naravoslovje nasploh, morda tudi zato, ker je ta gimnazija izrazito družboslovna."

Znanje je na primer med dijaki z obeh šol primerjala z enakimi testi. Povprečna ocena na Jesenicah je bila za oceno in pol višja kot v Ljubljani. Na Jesenicah so v vseh štirih oddelkih, torej med okoli 120 dijaki, negativno oceno dobili štirje, v Ljubljani jih je bilo samo v enem razredu devet. So pa v Ljubljani mladi bolj drzni, ko zaključujejo ocene, pravi Bohinčeva. Brez zadržkov predlagajo višjo oceno in če dobijo možnost, jo večinoma tudi dobro izkoristijo; svoje ocene rešujejo v zadnjem hipu in so za to pripravljeni narediti vse, na primer pisati test s preverjanjem znanja celoletne snovi. Na Jesenicah se prej sprijaznijo z nižjo oceno in si obljubijo, da si bodo za višjo prizadevali naslednje leto. Ali bi lahko končno oceno popravili, niti ne vprašajo.

Pa imajo mladi kaj od tega, če imajo izdelan življenjski načrt in mu sledijo? Med pokazatelji dobička je po mnenju sociologa dr. Mirana Lavriča zagotovo zadovoljstvo z življenjem, ki v zadnjih dvajsetih letih po ugotovitvah sociologov narašča. "Na splošno svoboda in nadzor nad svojim življenjem v povprečju prineseta dodatne točke pri zadovoljstvu z življenjem. Tudi če je človek v slabšem gmotnem stanju, ki si ga je sam zakuhal, je bolj zadovoljen."

To, da imaš načrt, cilje, je po mnenju 22-letne Teje dobro, saj veš, čemu slediti. "Sama rada načrtujem in si ne predstavljam, da bi bila brez ciljev oziroma da bi živela od danes do jutri. Potrebujem neki načrt, pa čeprav potem dogodki zaradi spleta okoliščin ne sledijo mojim željam. Vsako študijsko leto si zastavim cilje oziroma želje in potem jim sledim. Če jih dosegam, sem zadovoljna, kar mi da še dodatno voljo in motivacijo za naprej. Če jih ne dosegam, se potrudim še bolj, če se mi zdi vredno. Za zdaj mi to uspeva."

Kje so meje tekmovalnosti?

A sociolog dr. Lavrič se boji, da je individualizem dosegel skrajnost, vprašanje je, pravi, kje so meje in ali ga je možno prignati še dlje. V zadnjih petnajstih letih se je namreč močno zaostril in bolj kot odnosi postaja pomembna tekmovalnost. "Če z drugimi predvsem tekmujemo in se osredotočamo zgolj nase, iz svojega življenja delamo borbo in napeto bezljanje in še dodatno prilivamo bencin na ogenj v svetu okoli nas. Svet sta do točke, na kateri smo, skozi zgodovino človeštva pripeljala prav tekmovalnost in pohlep in nujna je nova paradigma, kar postaja dandanes vedno bolj očitno, predvsem v tujini in med mladimi. Bolj kot tekmovalni individualizem, kot ga poskuša do onemoglosti generirati kapitalizem, potrebujemo sodelovanje, sočutje, sinergijo, empatijo, socialne spretnosti v smislu iskanja ravnotežja med 'jaz' in 'mi'," današnje stanje opisuje psiholog mag. Robert Kržišnik.

Iz tega bi lahko sklepali, da je pristnega vrstniškega druženja vse manj, hkrati pa je postalo bolj virtualno, pravi Lavrič. Kržišnik dodaja, da je težko posploševati. "Nekateri imajo veliko bolj pristne stike, kot se jih sam spominjam iz časov svoje mladosti, drugi spet teh stikov praktično nimajo in živijo v egocentrizmu malega otroka, čeprav imajo že dvajset let."

Medsebojnih stikov ima, kot opaža Teja, večina študentov še vedno veliko. "Sama nikoli nisem bila žurerski tip, tako da je moje tovrstno socialno življenje bolj dolgočasno, nekaterim pa se neprestano nekaj dogaja. Na socialne stike zagotovo vplivajo tudi internet in socialna omrežja. Sama v njih vidim velik plus, saj sem tako lahko v stiku z več ljudmi hkrati, o katerih sicer ne bi nič slišala, pa čeprav sem z njimi povezana le prek spleta." Se pa strinja, da so bile prejšnje generacije študentov manj obremenjene. "Sama se najpogosteje pritožujem nad bolonjskim sistemom študija, saj spominja na srednjo šolo - prisotnost je obvezna, na faksu imamo domače naloge, ogromno je seminarskih nalog, povzetkov, sprotnega prebiranja literature. Kar naprej neke obveznosti. Zdi se mi, da je bilo nekoč tega manj. Je pa od vsakega posameznika odvisno, koliko se bo tega 'reda' držal - sama si ga malo po študentsko prikrojim, ampak še vseeno sem 'pridna' in delam, kar je treba."

Teja ločuje med svojim študijem in preživljanjem prostega časa, le spremljanje oglaševalskih kampanj ji je medtem prešlo v navado. "Skupna točka s študijem oziroma bodočim poklicem je le kreativnost, saj v prostem času veliko ustvarjam - šivam, pečem, barvam okvirje, sicer pa se največ ukvarjam s psom, otroki, raziskovanjem Slovenije in bližnjih krajev, pa seveda Velike Britanije." Želi si obnoviti dobro znanje nemščine iz gimnazije in ga potrditi z Goethejevim certifikatom, a časa za to še ni našla.

Po mnenju Hojke je že šola pretirano usmerjena v tekmovalnost, potem pa je na voljo še ogromno prostočasnih dejavnosti, smučarski skoki, košarka, jeziki, krožki, otrok pa bi rad obiskoval vse. "Mislim, da je tudi od staršev in načina življenja odvisno, kako daleč gre družina v teh dejavnostih, saj jih je hitro več kot tistih obveznih." V njeni družini so dogovorjeni za dve dejavnosti, pa še to od vstopa otroka v šolo naprej. "V vrtcu lahko otroci izkoristijo, kar jim ponuja vrtec, recimo folkloro ali tečaj rolanja, dlje od tega pa ne gremo. Pri starejši hčerki, ki obiskuje šolo, se mi že dve dejavnosti trikrat na teden po šoli zdita preveč."

Zasužnjeni otroci in starši

"Naši otroci imajo premalo od otroštva, obkroženimi so z gorami informacij, ki jih ne razumejo, ves čas se od njih nekaj pričakuje... Mi smo imeli veliko več: popoldneve smo preživljali na dvorišču, se igrali in domov prihajali umazani kot prašički. Naloge smo pozabili narediti zato, ker smo bili po cele dneve zunaj, ne pa zato, ker bi imeli popoldne glasbeno šolo, balet, šah, angleščino in bog ve kaj še," opaža Hojka. "Ugotavljam, da se z najinimi prijatelji, ki imajo šolarje, med tednom niti ne moremo srečati, saj imamo zaradi prostočasnih dejavnosti otrok vsako popoldne zasedeno. To pomeni, da niso samo otroci sužnji tega pogleda na otroštvo, ampak tudi njihovi starši."

Hojka obžaluje, da je postala družba tako tekmovalno naravnana. Med bolj nesmiselnimi se ji zdi nacionalno tekmovanje iz matematike v prvem razredu osnovne šole, še večji nesmisel pa je po njenem javna objava rezultatov tekmovanja. "Katastrofa! Si predstavljate otroka, ki gre vsak dan mimo oglasne deske, kjer piše, da je na tekmovanju dosegel nič točk? Me zanima, koliko veselja do matematike oziroma šole mu še ostane."

S tem se načeloma profesorica Bohinčeva strinja. Izpostavljanju slabših dosežkov se v gimnaziji izognejo tako, da objavijo samo tiste dijake, ki so dobili priznanja, medtem ko za druge napišejo, da so na primer dosegli manj kot 80 odstotkov, natančno število točk pa izvejo pri pouku. "Sicer pa v gimnaziji s temi javnimi objavami nimamo težav, dijaki so jih navajeni. Na tekmovanja hodijo samo res dobri dijaki, morda je ostalih, ki bi svojo srečo samo preizkusili, ravno zaradi objave rezultatov manj. Mislim, da je prav, da se izjemne dosežke javno izpostavi, saj je to lahko samo dobro za dijaka in šolo. Tudi sošolci so ponavadi kar ponosni na takšnega dijaka, mu zaploskajo in se veselijo z njim." Takšne stvari niso nujno negativne, morda se zaradi tega kdo tudi bolj potrudi in ga to motivira, da bo izboljšal svoj rezultat. Sicer Bohinčeva poudarja, da je takšno njeno razmišljanje, morda bi raziskave pokazale drugače.

Morali bi spodbujati sodelovanje, delo v skupinah, je prepričana Hojka. "Žal mi je, da bodo naši otroci odraščali v takšni družbi. Želim si, da bi bili mirni in zadovoljni sami s sabo, tudi če niso najboljši in če delajo napake. Tudi če so čisto navadni prodajalke, frizerji, učiteljice ali pa znanstveniki. Samo, da bodo mirno spali."