Glavna cena, ki jo po Vekarićevem mnenju plačuje Srbija, je seveda blokada njene poti v Evropsko unijo, zaradi katere je na letni ravni prikrajšana za 1,2 milijarde evrov. Če bi Mladić in drugi haaški begunec Goran Hadžić sedela v zaporu skupaj z Radovanom Karadžićem, prijetim poleti 2008, bi imel Beograd odprt dostop do razvojnih skladov EU med pristopnimi pogajanji, hkrati pa bi bila Srbija bolj zanimiva za tuje naložbe.

Srbija se je prvič resneje lotila lova na haaške obtožence za zločine v Bosni in na Hrvaškem po padcu in izročitvi Miloševića haaškemu sodišču spomladi 2001. Kakšnega posebnega rezultata pa ni bilo pričakovati, tudi zaradi blokade v samem državnem vrhu, natančneje s strani zadnjega predsednika ZR Jugoslavije Vojislava Koštunice, ki je preprečeval tovrstna prizadevanja srbskega premierja Zorana Đinđića, dokler jih ni povsem razvodenel atentat nanj leta 2003.

Ko je Koštunica leto po atentatu prevzel krmilo srbske vlade, se je zavzetost za lov na Mladića in Karadžića zopet lomila v samem srbskem vrhu z novim proevropsko usmerjenim predsednikom Borisom Tadićem. Slednjemu je v naslednjih dveh letih uspelo Srbijo pripeljati do podpisa tako imenovanega akcijskega načrta popolnega sodelovanja s haaškim sodiščem, ki ji je odprl vrata za pogovore z EU in jo zavezoval, da poišče in izroči obtožene vojne zločince. Šlo je za podoben dokument, kot ga je pet let prej podpisala Hrvaška in se z njim med drugim obvezala, da bo izsledila in Haagu izročila generala Anteja Gotovino, ki pa so ga nazadnje prijeli Španci na Kanarskih otokih.

Razpisane nagrade

Za Mladića vseskozi velja, da bi ga morala najti srbska oblast, ker da se skriva v Srbiji, najverjetneje v dvomilijonskem in po anonimnosti prebivalstva znanem Novem Beogradu, čeprav odvetnik njegove družine Miloš Šaljić trdi, da je, če je sploh še živ, zagotovo v tujini. Sam sicer od lani vodi postopek, da bi ga razglasili za mrtvega, kar je beograjsko sodišče zavrnilo, saj bi v tem primeru lov nanj prenehal, Bosiljka pa bi bila upravičena do njegove pokojnine, ki so mu jo kot oficirju JLA v Srbiji odmerili ob upokojitvi leta 2001.

Lani decembra objavljene depeše ameriškega zunanjega ministrstva na Wikileaksu navajajo, da je "Vojislav Koštunica glavni krivec za ignoriranje ameriškega načrta za zajetje Ratka Mladića, ki ga je Washington predstavil Srbiji leta 2006". New York Times, ki mu je Julian Assange omogočil vpogled v obsežno dokumentacijo, je citiral diplomatsko dopisovanje iz leta 2008 in pri tem navajal mnenja avtorjev, da so nekateri v vrhu srbskih oblasti natančno vedeli, kje se nahaja Mladić, ter da jim pri skrivanju vojnega zločinca pomagajo tudi Rusi, ki "haaško sodišče ocenjujejo kot zahodni instrument proti pravoslavnim Slovanom".

Druga polovica leta 2008 je bila nasploh burna z ugibanji, kje se nahaja Mladić, potem ko so v Beogradu razkrinkali zdravilca Dragana Davida Dabića, pod katerega dolgo sivo brado se je skrival vodja bosanskih Srbov Radovan Karadžić. Avstrijski spletni Krone je takrat objavil pogovor z neimenovanim bivšim Mladićevim telesnim stražarjem, ki je trdil, da je zločinski general na smrt bolan in da se skriva v starem Titovem bunkerju na srbsko-makedonski meji. Varovalo naj bi ga dvesto najzvestejših privržencev, njegovih nekdanjih vojakov. Podrobnosti anonimnež ni hotel navesti, ker je računal na obljubljeno mednarodno nagrado za odkritje Mladića v višini pet milijonov dolarjev. Krone je navajal, da je bil možakar v stiku s haaškimi preiskovalci, ki pa niso bili pripravljeni izplačati nagrade za informacijo vnaprej, zato ni razkril kraja skrivališča.

Da razpisane nagrade po vzoru nekdanjega Divjega zahoda in tiralic z znamenitim "Wanted dead or alive" vnašajo celo več zmede kot koristi v lov na begunce, kakršni so (bili) obdolženi jugoslovanski vojni zločinci in tudi mednarodni teroristi z Osamo bin Ladnom na čelu, se je izkazalo lansko jesen. Srbske oblasti so namreč v vse bolj želenem priključevanju EU spet resneje zastavile iskanje Mladića in Hadžića ter za prvega razpisale nagrado v višini deset milijonov evrov, za drugega pa milijon.

Telefoni njihove varnostno-obveščevalne agencije so tako rekoč pregoreli, teden dni po objavi tako "zasoljene" tiralice je vodja kabineta njenega direktorja Jovan Stojić novinarjem zaupal, da so prejeli prek 400 prijav, vrednih nadaljnje obdelave. Precej je bilo tudi zanimanja, kako je mogoče priti do tako privlačne vsote, toda informacije, ki resda niso neposredno vodile do iskanih haaških obtožencev, so po trditvah Stojića koristile preiskavi. Da bi morebitne lovce na razpisano "državno nagrado" Mladićevi zaščitniki vendarle malo preplašili, pa se je takrat pojavila tudi alternativna vsota deset tisoč evrov za informacije o osebah, ki bi poskušale izdati pobeglega generala. Razpisalo jo je skrajno desničarsko gibanje Naši 1389 (letnica kosovske bitke), ki je hkrati pozivalo Srbe, naj svojemu heroju pomagajo z vsemi sredstvi.

Politične skrivalnice, ki si jih je mogoče zelo različno razlagati, dobivajo v srbskih in posledično drugih medijih podobo svojevrstne sinusoide, ki sovpada z beograjskimi pogajanji z Evropo oziroma Zahodom, od včlanjevanja v EU do statusa Kosova. Glavni tožilec haaškega sodišča Serge Brammertz je novembra lani vehementno trdil, da so beograjske oblasti po njihovih informacijah pred štirimi leti "namerno izpustile priložnost za zajetje Mladića", ter novinarjem v Beogradu razlagal, da se zločinski general "ali skriva s pomočjo dobre mreže pomagačev ali pa se ga ne išče dovolj zavzeto".

Predlagal je, da se bolj pozorno preuči morebitna podpora Mladiću v vojaških in varnostnih službah (dodal je, da o njej sicer nima podatkov), ter ocenil, da bi lahko pritisk na njegove morebitne podpornike dal želeni rezultat. Sledilo je nekaj v Srbiji odmevnih potez, med drugim ponovna hišna preiskava in sojenje Mladićevi ženi zaradi nedovoljene posesti tam najdenega orožja. Kasneje še preiskava bivališča Mladićevega sina Darka ter novice, da britanska obveščevalna služba s tihim pristankom makedonskih oblasti haaškega begunca išče na petih lokacijah v tej bivši jugoslovanski republiki.

Od tam je namreč doma Mladićeva soproga Bosiljka, ki ima v Skopju več sorodnikov, obveščevalci pa naj bi sledili tudi nekaterim bivšim oficirjem JLA, ki so službovali z Mladićem. Bosiljka je sicer na aprilskem nadaljevanju sojenja vztrajala, da je njen mož mrtev, saj bi se ji sicer zagotovo javil. Zatrjuje, da je bila zadnjič z njim v stiku leta 2001, takoj po aretaciji Miloševića, ko je odšel iz njune hiše na Banovem brdu v Beogradu.

Likvidacija Osame bin Ladna je zdaj ne le odprla vprašanje, zakaj se zadnja dva haaška begunca - Mladić in Hadžić - lahko uspešno skrivata nekje v bližnjem sosedstvu in ne v nekih nedostopnih krajih, ampak tudi srbskim oblastem iz rok izbila priročen argument. Ta se je glasil, da če najmočnejša država na svetu z vsem svojim obveščevalnim aparatom in jezno zagnanostjo že skoraj desetletje ne more izslediti svojega sovražnika številka ena, kako naj srbski organi z omejenimi možnostmi izbrskajo dva za nekatere Srbe celo narodna heroja, čeprav je za enim tiralica razpisana že poldrugo desetletje, za drugim pa zadnjih sedem let, po njej pa je nemudoma izginil neznano kam iz svojega novosadskega domovanja.

Mimo tega, da je obtožen za strašna zločinska dejanja in dolga leta na begu, je med Mladićem in bin Ladnom težko vleči vzporednice, kar velja tudi za ravnanja vpletenih v lovu nanju. Ena med njimi bi lahko bila, da tudi Mladića, tako kot ni Osame, ne varuje kakšna močnejša oborožena formacija. Očitno je bil bin Laden v Pakistanu na varnem zaradi informacij, ki jih je dobival prav s strani tistih (pakistanskih) organov, ki so bili zadolženi za lov nanj in so zato vsaj do neke mere razpolagali z ameriškimi obveščevalnimi podatki.

Bolj pozabljen kot preganjan

Verjetno je podobno zavarovan tudi Mladić, vsaj če gre verjeti nekaterim novejšim razkritjem "misterija Karadžić". Sodeč po Wikileaksu je tedanji šef srbske varnostno-informativne agencije (BIA) Rade Bulatović vsaj pol leta pred aretacijo nekdanjega vodje Republike srbske vedel, kje se skriva. Da mu je njegova služba stopila na prste, pa se je morala zamenjati oblast (Koštunico je po izrednih volitvah na premierskem mestu zamenjal Mirko Cvetković), s katero je sklepal drugačne politične kupčije, saj v njej ni bilo več starega Karadžićevega zaščitnika. Nekateri srbski časopisi so navajali, da je skušal informacije o Karadžiću takrat unovčiti za veleposlaniško mesto.

Sklepali bi lahko, da bo Mladića roka pravice ujela, ko bo informacija o tem, da so mu na sledi, dovolj konspirativna, da bo prišla do njega šele skupaj s policisti ali specialci, ki ga bodo aretirali. Tudi Američanom je veliki ulov uspel šele potem, ko so z deskanjem iz Kalida Šejka Mohameda izcedili ime zaupnega bin Ladnovega kurirja in ga zadržali v najbolj zaupnem krogu. Takšnega si je v današnji Srbiji, kjer je država talka tajnih služb in združb, težko zamisliti, zagnanost pa se je razvodenila tudi zunaj nje, nenazadnje tudi po krivdi haaškega tribunala.

Dejstvo pa je, da je Mladić za razliko od Osame zgolj vojni zločinec na begu, odkar se je zrušil Miloševićev režim, ki ga je pet let odkrito ščitil pred haaškim pregonom. Ni nikakršen simbol zla, ki ga je treba učinkovito uničiti, da ne bi navdihoval drugih, ampak zločinec, ki mora za svoja dejanja odgovarjati, da se ohrani vera v pravico. Ker je slednje na splošno vse manj, peša tudi sama vera vanjo in ne čudi, da je Mladić vse bolj pozabljen kot pa preganjan. Zato ne preseneča eden svežih komentarjev, ki jih je o Mladiću spodbudil bin Ladnov konec: Kjerkoli se Mladić skriva, že zdaj živi, kot da je v zaporu. Mogoče mu je tako še huje zaradi strahu, da ga bodo našli, ki ga v zaporu ne bi več občutil.

Slaba tolažba. Glede na to, kako mu zadnjih deset let lovci (ne) dihajo za ovratnik, ima lahko srbski Geronimo mirno spanje.