Desetletna polemika med radikalno desno strujo savdskih salafijev in ameriškimi republikanskimi desničarji je naredila toliko škode, da jo lahko popravijo samo racionalni upori modernih družb proti zastarelim režimom. Obama je sledil pobožni želji Winstona Churchilla, ki je med nemškim bombardiranjem Londona čakal, ali bodo Združene države Amerike vstopile v vojno in Veliko Britanijo rešile pred uničenjem. "Zaupajte Američanom. Naredili bodo pravo stvar," je govoril zaskrbljenim članom svojega kabineta. "Potem ko bodo izrabili vse druge možnosti." V zadnjih desetih letih so Američani ob pomoči polovice sveta naredili vse neumnosti, ki jih je napad na Pentagon in Svetovni trgovinski center omogočil. Potencial 11. septembra je bil izrabljen do konca. Obljubo, ki jo je dal George Bush, da bodo bin Ladna ujeli živega ali mrtvega, pa če gre ves svetovni red k vragu, je izpolnil njegov naslednik, ki je zagotavljal, da bo ponovno vpeljal vladavino prava. Nekakšna dramatična pravičnost je v tem. Shakespeare bi bil srečen.

Ameriška percepcija sveta je narativna. Ni važno samo to, kaj narediš, vse, kar narediš, moraš znati povedati kot zgodbo. Najvažneje pri zgodbi pa je, kako se konča. Konec ni the end, ampak closure. Resnična zgodba se mora končati tako, da se vse stvari seštejejo, vsi dolgovi so simbolno poravnani. Zgodba o čistem zlu, ki je napadlo dobro, nikoli ni bila preveč prepričljiva, vendar je imela spektakularne praktične učinke. S pokopom bin Ladna na morju se je pripoved, ki se je začela 11. septembra 2001, iztekla.

Tisto leto sem živel v New Yorku. Na začetku septembra sem za nekaj dni odšel iz mesta, ki se je z nejevoljo soočalo z začetkom predsedniškega mandata Georgea Busha. Liberalno nastrojenemu mestu lepih manir niso ustrezale grožnje z vojaško ureditvijo sveta in mahanje z zastavami, ki jih je republikanska administracija vpeljala v sporazumevanje s svetom. Bush je v družbi Dicka Cheneyja in Donalda Rumsfelda vzbujal vtis strašila iz preteklih časov, ki išče razlog za velik pretep. New York je to doživljal kot prazno retoriko in se je poskušal zabavati po svoje.

Dva dni po napadu sem šel peš od 42. ulice po aveniji Lexington proti pogorišču World Trade Centra. Ceste so bile strašljivo prazne, zrak je bil jedek kot v mestih, ki so doživela bombardiranje. To ni bilo presenetljivo. V takšnih okoliščinah se vsa mesta obnašajo enako. Zares nenavadna je bila neskončna vrsta ameriških zastav, ki so visele skoraj z vsakega okna. Na 14. ulici me je zaustavila policijska zapora. Šele ko sem iz žepa začel vleči izkaznice, ki so dovoljevale prehod mimo policijskih kordonov, sem opazil, da nimam opravka s policijo. Cesto je zaprla vojska s hummerji in brzostrelkami v rokah. Monopola nad nasiljem ni imela več nekoliko zavaljena newyorška policija, ampak vojaške enote s ptiči in velikimi mačkami na rokavih. Začela se je velika vojna, v kateri je bila mestna policija opazovalec.

Ko sem Newyorčane spraševal, zakaj mislijo, da je prišlo do napada na vojaško in ekonomsko središče Amerike, so bili užaljeni. V hipu je prevladala interpretacija, da je šlo za napad na nedolžne civiliste, ki ni bil provociran z ničimer. Osama bin Laden je bil personifikacija čistega zla, Al Kaida pa svetovna teroristična organizacija. Že samo poskus racionalne politične analize vzrokov in posledic je obveljal kot paktiranje s teroristi.

George Bush je naredil eno genialno potezo. Napad na Pentagon je razglasil za napad na cel svet. Zato se je moral cel svet vplesti v vojno proti terorizmu. Če bi bin Ladna ujeli ob povračilnem napadu na Afganistan, bi se morda lahko izognili splošnemu razdejanju Iraka in selektivnemu pehanju Pakistana v državljansko vojno. Tako pa je deset let veljal kot opravičilo za vse mogoče vojaške akcije. Nazadnje Gadafijevemu obleganju Bengazija. Arabci so v tem času postali nevarno zaledje Al Kaide, islam pa njena gonilna sila. Škodo od tega smo imeli vsi. Bin Laden se je zdel večna kategorija.

Njegovo politično življenje se je nekoliko nepričakovano končalo v Kairu, od koder sta bila doma tako njegov namestnik Ajman Al Zavahiri kot organizator 11. septembra Mohamed Ata. Med protesti proti Hosniju Mubaraku na trgu Tahrir sem vse mogoče ljudi vpraševal, kakšen je njihov odnos do Al Kaide in bin Ladna. Mubarak je bil najtesnejši ameriški zaveznik v vojni proti terorizmu. Vsaj nekaj simpatije do njega bi protestniki mogoče znali pokazati že zaradi sovraštva do Mubarakovega režima, ki je bil njegov sovražnik.

Pa je bila reakcija protestnikov vsaj tako ostra kot tista Newyorčanov pred desetimi leti. "Bin Laden je Mubaraku podaljšal življenje za deset let," mi je rekel advokat, ki je zagotavljal, da bo stal na trgu, dokler Mubarak ne odide. Od sindikalistov na levi do muslimanskih bratov na desni so Al Kaido in bin Ladna zavrnili kot politični fenomen, ki je arabskim režimom dal trdno podlago, da so si kupili mednarodno legitimnost kot zavezniki Zahoda v vojni proti terorizmu in dobili proste roke pri zatiranju lastnega prebivalstva. Rušijo jih družbe, ki so se na internetu srečale s svojo modernostjo.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so mladi Arabci po končanem univerzitetnem študiju ugotovili, da je bila obljuba boljšega življenja prevara. Zatekli so se k pridigarjem v džamije in politični islam sprejeli kot življenjsko filozofijo izključitve vsega pregrešnega. Ta se je iztekel v prazno ulico, na katero so padale bombe. Generacija prvega desetletja tega stoletja je po končanem študiju doživela isto izkušnjo. Zatekli so se na internet, kjer so izkušnje desetletij porazov predelali v moderno politično družbo, ki vase lahko vključi vse.

Pravijo, da je bin Laden v Pakistanu živel v hiši, ki ni imela ne interneta ne telefona. To je bila modra taktična poteza, ki mu je za nekaj let podaljšala življenje. Strateško pa je to pomenilo dokončno izključitev iz sveta. Ob vzhičenosti nad njegovim staroveškim koncem pa ne gre pozabiti, da je bil včasih razumljen kot moderen fenomen, ki je oblikoval zgodovino sodobnega sveta.