Davčne blagajne, ki bodo povezane s strežnikom Dursa, bodo morali uvesti vsi tisti, ki poslujejo z gotovino. Skrajni rok, v katerem bodo morali zavezanci uvesti davčne blagajne, bo osem mesecev po objavi zakona v uradnem listu.
Za uvedbo davčnih blagajn se je država odločila, ker je Durs ocenil, da številna podjetja, ki poslujejo z gotovino (v gostinstvu, frizerstvu, gradbeništvu, vulkanizerstvu, cvetličarstvu, taksi prevozih, zobozdravstvu...),v poslovnih knjigah ne izkazujejo celotnega prometa, temveč ga velik del, tudi po več kot 80 odstotkov, izbrišejo. To jim omogočajo posebej prirejene registrske blagajne. Ker v obstoječem pravnem redu ni jasno reguliranih pogojev za davčne blagajne, je takšne ponudnike težko preganjati.
Na podlagi izvedenih inšpekcijskih postopkov Dursa od novembra 2007 do decembra 2009 je skupni odstotek ugotovljenega zmanjšanja računov oziroma prirejenega znižanja ustvarjenih prihodkov in davčne osnove pri gostincih znašal kar 82,5 odstotka. Do teh podatkov so inšpektorji prišli tako, da so z gotovino plačali račune v gostinskih lokalih, jih fotografirali in pustili na mizi. Pri ponovnem pregledu so nato preverjali podatke s fotografiranega računa s podatki v poslovnih knjigah davčnih zavezancev.
Večina držav, ki je uvedla davčne blagajne, za varno beleženje prometa registrskih blagajn uporablja posebno strojno opremo - fiskalno kontrolo naprav. Med tako imenovanimi zaprtimi in odprtimi sistemi se je država odločila za slednjega. Pri zaprtem pristopu je ves sistem vezan na enega dobavitelja, medtem ko pri odprtem država določi parametre sistema in omogoči ponudnikom, ki jih izpolnjujejo, da na trgu prodajajo svoj sistem. Oprt sistem je sprejemljivejši tudi s cenovnega vidika.
Pri zavezancih za davčne blagajne bo glavni del stroškov predstavljal nakup fiskalne kontrolne enote. Pri tem so stroški nakupa gibljejo od 43 evrov (samostojna enota) do 3100 evrov (mrežna enota, ki je namenjena uporabnikom z več registrskimi blagajnami).
sebastjan.morozov@dnevnik.si
