Kuhar Damijan nam je pred kamerami razkril eno veliko skrivnost pri pripravi sladic: "Iti moraš po receptu, ki je napisan." Skratka, populistični sobotnopopoldanski kuharski mag nam sporoča, da je vsa finta v tem, da se držimo zapisanih postopkov in pravil. Ves halo okoli televizijskih kuharij se na koncu spremeni v vizualizacijo napisanega.

In večina kuharskih oddaj na ekranih je točno to. Nam butastim povprečnežem morajo pokazati tisto, kar ne razumemo med prebiranjem. V bistvu nas imajo za norce, ki pogrnejo že med pečenjem jajc ali kuhanjem hrenovk. Da pa pri tem ne bi takoj iskali najbližje poti do kakšnega harakirija zaradi ničevosti lastnih eksistenc, nam v oddaje vozijo različne zvezde. Če mislite, da so zvezdniki tam zato, da dvignejo gledanost ali pa da od njih izvemo male skrivnosti, se motite. Oni so tam čisti objekt izživljanja kuharskih mojstrov. Kot pepčke jih sprehajajo po kuhinji, jim dovolijo stresanje sestavin iz tistih neapetitlih steklenih sklečk v piskre in jim ves čas dajejo vedeti, da so tam druga liga. Pomočniki, ki z odprtimi očmi spremljajo učitelja. Vmes lahko še kaj narežejo, jasno, popolnoma narobe in mimo vseh pričakovanj, vprašajo kakšno nebulozo tipa, ali moram segreti olje do konca, kasirajo veličastne razlage, kaj so začimbe, kaj melancani in kaj bešamel, na koncu pa morajo na vse pretege hvaliti tisto, kar jim s pompom servira mojster nad mojstri.

Ta koncept ne domuje samo na nacionalki ob sobotah popoldan, ampak se pase po vseh meridianih tega sveta. Kuharskih oddaj na levih kanalih domače scene sem sploh ne štejem, ker žalijo vsako podpovprečno estetiki zavezano oko. Prav zato smo mnogi padli okoli, ko smo začeli spremljati nasvete Jamieja Oliverja. Nič zvezdniškega, nič didaktičnega, ampak le čisti užitek pripravljanja kreacij. Namreč, če še niste opazili. Večina televizijskih kuharjev blazno trpi. Trpijo, ker nam morajo razlagati samoumevnosti. Ali pa zato, ker so prepričani, da bomo tako bolje cenili njihov trud. Saj veste, zaskrbljenost nad rezultatom je stvar drže. Ne more ratati vsakemu bebčku. In stalno nas opozarjajo, tako kot Damijan na primer, da v trenutku, ko nekaj zamešamo, ni več poti nazaj. Vse gre v franže.

Skratka, temu konceptu pravil in zaporedja se je radikalno uprl Jamie. Hotel nas je prepričati, da smo v bistvu vsi mojstri. Da nam lahko rata že z malo domišljije in volje. Da je konec koncev vse skupaj zabava. Zabavata se tudi Valentina Smej Novak in Luka Novak vsako nedeljo v oddaji Ljubezen gre skozi želodec. Zato ni čudno, da sta bila letos nominirana za viktorje v kategoriji zabavnih oddaj. Ker zabava je pač esenca vsake kuharije. Posebej še, če zakonca Novak iz tega ne delata cerkve, temveč malo predstavo. Predstavo, v kateri sta oba glavna junaka. Ko sem pred kratkim zijal v njuno odkrivanje grške kuhinje, katere bit sestavljajo različne musake in pite, torej nalaganja plasti, je začetni dialog šel nekako takole: Valentino je skrbelo, da moški vse skupaj jemljejo preveč vehementno, Luka pa je odgovarjal, da je v tem ves vic in kvintesenca moškosti. V rokah pa ni držal nobene kuharske knjige, temveč knjigo Antona Sovreta Predsokratiki. Potem se je oddaja zapodila v smer domislic iz sveta filozofije in kuharije. Jasno, če pred ekrani sedite s papirjem in svinčnikom, da bi si zapisali njune recepte, ste razočarani. Zagotovo manjka kup informacij, kup razlag, kup razkrivanja postopkov, oziroma obratno, vsega je preveč. Preveč besed, preveč slik, preveč obrobnosti, preveč nerazumljivih formulacij in smeha.

Vendar, ves štos je ravno v tem. V tem čistem navdušenju nad kreiranjem, pri čemer jima izdatno pomaga Peter Bratuša kot režiser. V tem drajvu zadovoljstva, ko blekneta kakšno domislico. Nikjer ne boste slišali kuharja, ki bo rekel, da je vsa filozofija le opomba k Platonu, tako kot je vsa kuharija le opomba k musaki. In da moraš imeti pri plasteh analitični um, da vse to zaštekaš. Ali da je že grščina poznala dvojino, zato da so lahko govorili o ljubezni, kjer je najprej na vrsti metafizika in šele potem etika. Nikjer se vam ne bo zgodilo, da bosta kuharja nekaj potegnila iz pečice in bila še sama presenečena, da je vse skupaj ratalo. Kdaj pa kdaj pa tudi sama zavihala nos nad končnim izdelkom. Oziroma, nikjer se ne bo oddaja končala z branjem odlomka filozofskega traktata, ki ga potem Luka po domače prevede vsem nam v poduk: vina se ne smemo preveč nabutat, lahko le toliko, da pridemo domov brez pomoči drugega.

Potem, ko že teče odjavna špica, pa njuna hčerka zamomlja, da tega ne razume. Če tudi mi nič ne razumemo v smislu pravil in postopkov, lahko samo predsokratsko upamo, da nam bo šlo drugič bolje…