Tri skodelice čaja
Na svetu je toliko bede in tragičnih usod, da človeka kar zmrazi, ko pomisli, čemu bi bil ta naš planet podoben, če ne bi bilo dobrih premožnih ljudi in organizacij, ki z dobrodelnostjo vsaj blažijo rane, če jih že ne morejo preprečiti. A se takoj oglasijo pravičneži, ki pravijo, da so prav tisti, ki izdatno pomagajo, del tistega sveta, ki v hlastanju za lastnim ugodjem povzroča največ bede in si z donatorstvom pere slabo vest. Denimo, iz čistega filantropskega čuta preseliš proizvodnjo v cenejši Bangladeš, kjer mularija šiva srajce za evro na dan, profitiraš 400 milijonov evrov, potem jim podariš za 40 milijonov starih srajc in že prideš na prve strani prestižne revije Forbes kot dobrodelnež leta. Pred leti je denimo Nestle poslal na tone mleka v prahu v Afriko in vsi so bili navdušeni, dokler črvi niso prilezli iz vreč. Slovita Oprah je donirala za ustanovitev šole za revne deklice v Južnoafriški republiki, potem pa se je izkazalo, da je šola ponujala nadstandardno udobje, fantastične učilnice in opremo. S tem denarjem, očitajo Oprah, bi lahko odprli deset navadnih, a dobrih šol, za nekaj tisoč revnih otrok. Res pa jim igranje pola ter hoja po modni brvi ne bi bila glavna predmeta. Optimisti so rekli, dobro, res ga lomijo, a vsi niso takšni. Denimo filantrop Greg Mortenson. Strahotna želja po dobrodelništvu ga je popadla daljnega leta 1993, ko se je kot alpinist po ponesrečenem plezanju na himalajski K2 naključno znašel v neki revni vasici, kjer so mu ponudili streho nad glavo in tri skodelice čaja. In je sklenil, da bo tam dal zgraditi šolo. Ma, kaj eno šolo, 54 šol je zgradil v hribovitih predelih Pakistana in Afganistana. Za to je pa potreboval denar, in ker mu sila uspešen roman Tri skodelice čaja kljub milijonskim dobičkom (4 milijone izvodov) ni navrgel dovolj, se je Mortenson dobesedno raztrgal in povsem posvetil temu plemenitemu cilju ter zbral denar, ki je osrečil 28.000 učencev, ki bi šolo videli samo po televiziji, seveda če bi v njihovih vaseh televizijo imeli. In spet se od nekod pojavi skupina zavistnežev in dvomljivcev v podobi novinarjev oddaje 60 minut družbe CBS in se odpravi po sledeh Gregovih šol. Obiščejo jih 30 in ugotovijo, da jih več kot pol sploh ne obstaja, ali obstajajo, pa nimajo učencev, ali pa imajo učence, pa ne dobijo niti ficka in so na ravni kamene dobe. Celo predsednik Obama je v Mortensonov 60 milijonov dolarjev bogat sklad doniral 100.000 dolarjev od Nobelove nagrade, čeprav bi lahko družini kupil sladoled in še enega kužija. Pa kje je potem denar, presneto, so sitnarili novinarji. Greg menda leta naokrog z najetimi letali s predavanja na predavanje, za katera pokasira po 30.000 dolarjev za dve šolski uri, šol pa od nikoder. In zdaj se mora dobrodelnež Mortenson braniti pred očitki kot divji psi besnih novinarjev, ki ne razumejo, da je šolstvo zapleten in dolgotrajen proces, da se vanj vložen denar izplača šele čez desetletja in da vmes rad nekam ponikne, da ne more tudi sam stati v vrsti pred javno kuhinjo ali za božič priti domov k svojim praznih rok in se voziti na dobrodelne plese in predavanja z vlakom. Res ni lahko biti filantrop.
Še kralj Štefan se muza
Pa so Madžari dobili novo ustavo. Takšno, da se še kralj Štefan, ustanovitelj Madžarske pred tisoč leti, v grobu muza, saj bo poslej Madžarska končno takšna, kot si jo je že takrat omislil: sodobna, enakopravna, socialna, tehnološko razvita, demokratična, poštena in še kakšna, predvsem pa takšna, da drugod po Evropi samo z zavistjo gledajo na ta evropski čudež. Čeprav bo ustava začela veljati 1. januarja 2012, so nekateri Madžari tako neučakani, da so začeli ustavne novosti izvajati takoj po sprejetju v parlamentu, že v začetku tedna. Da z izvajanjem preambule ne gre odlašati, so najbolj prepričani člani madžarske domoljubne organizacije Vedero. Zanje je značilno, da imajo večinoma obrite glave, odeti so v temne uniforme, nosijo madžarske zastave, na katerih je nekakšna kljukasta črta, iztegnjeno desno roko jim rado dviga v nekakšen pozdrav in zelo radi imajo svojo državo. Hudobci jih primerjajo z rjavosrajčniki izpred sedemdesetih let, a gre za razumnike brez kančka domoljubja. Člani Vedera so se množično odzvali klicu nove ustave in se zbrali pri vasici Gyonyospata, v madžarski pusti, da bi tam živečim Romom v praksi pokazali, da je tudi zanje nova ustava božji dar. Prišli so jih učit madžarščino, kajti vsi drugi jeziki so odslej po ustavi zgolj spoštovani, ne pa enakopravni, zato z romščino ne bodo daleč prišli. Kdor se med Romi ni želel učiti čudovite madžarščine, jih je dobil s kolom po plečih. Večkrat. Ker po ustavi država skrbi že za zarodek, so zlati fantje iz Vedera prišli pogledat, ali morda Romi katero od svojih nosečih žena silijo vodo nosit. Če so naleteli na takšen primer, so zaradi ogrožanja ploda in kršenja ustave namlatili tako moža kot tudi neodgovorno ženo. Vederovci so s kamenjem in koli podirali romske hiše, ki so, zbite iz desk, pločevine in stare opeke, povsem v nasprotju z vsaj dvema določiloma ustave: da je Madžarska socialna država in da je odprta za tehnološki razvoj. Zato Romi ne morejo živeti v takšnih podrtijah. Kdor je poskušal braniti to svojo protiustavno sramoto, jo je dobil na gobec. Večkrat. Romom, ki se jim upira hoditi na volišča, so s klofutami dopovedovali, da morajo matere izkoristiti ustavno določilo, da na volitvah glasujejo namesto vsakega mladoletnega otroka. Petdnevno uvajanje Romov z ognjem in mečem v čudovite čase nove ustave je ves čas potekalo pod budnim nadzorom policije, da ne bi, bog ne daj, prišlo do kakšne prekoračitve ustavnih določil.
