Po poročanju revije Economist izpred nekaj tednov se je masa realnih plač v ZDA od izbruha krize dvignila za 168 milijard ameriških dolarjev, na drugi strani pa so se profiti podjetij v istem času dvignili za več kot trikratnik te številke - 528 milijard dolarjev. V Združenem kraljestvu, kjer se je pred kratkim mudil naš predsednik vlade in med drugim izmenjeval izkušnje o izpeljevanju strukturnih reform, je masa realnih plač celo padla za dve milijardi angleških funtov, medtem ko so se profiti dvignili za 14 milijard funtov. V Nemčiji, eni izmed pobudnic pakta za konkurenčnost, ki se sedaj imenuje pakt za evro, so se v istem času plače dvignile za 36 milijard evrov, medtem ko so profiti porasli za 113 milijard evrov.

Po podobni poti gre druga polovica nemško-francoskega konkurenčnega vlaka, Francija. Slovenska izdaja časopisa Le Monde Diplomatique iz junija 2010 na naslovnici postreže z naslednjimi besedami Sergea Halimija: "Desetega maja 2010 so imetniki vrednostnih papirjev družbe Societe Generale, ki jih je pomirila nova finančna injekcija v višini 750 milijard evrov, pridobili 23,89 odstotka. Istega dne je francoski predsednik Nicolas Sarkozy izjavil, da zaradi zaskrbljenosti glede proračunske nepopustljivosti ne bo obnovil izjemne pomoči družinam v stiski v višini 150 evrov."

Nič kriv. Ti si kriv!

Ob vsem tem pa kapital in njegovi politični podaljški ne samo da nimajo sramu, temveč obračajo smer krivde za ekonomsko in socialno krizo proti najšibkejšim delom prebivalstva. Kar še zdaleč ni slučajno.

Šestindvajsetega oktobra 2008 je Sharon Black na spletnem portalu Workers World objavila članek Who's to blame for the foreclosure epidemic (Kdo je kriv za epidemijo deložacij?), v katerem je zelo dobro izpostavila, da se vsepovsod prve žrtve finančne krize vse bolj razume kot prve krivce za isto finančno krizo. Argumentacija je približno takšna: "Ljudje bi morali brati drobni tisk." Mogoče še hujši je mit, da so delavci v celoti krivi za nastale razmere, ker "so živeli preko svojih zmožnosti". Avtorica članka pravilno ugotavlja, da nič ne more biti bolj hinavskega kot obdolžiti prav tisti del prebivalstva, ki ima še najmanj nadzora nad celotnim sistemom.

A to ni samo ekonomski projekt, je tudi politični projekt. Kajti proizvajanje občutka sramu in osame je recept, ki skuša zagotoviti, da delavski razred in na obrobje potisnjeni družbeni razredi ne bodo udarili nazaj. Kako realen in boleč je ta projekt, nam pove kar nekaj aktualnih političnih akcij tako v tujini kot pri nas. Devetega septembra 2010 je finančni minister Združenega kraljestva George Osbourne naznanil, da bo skrčil proračunska sredstva, namenjena nadomestilom za brezposelnost, za 4 milijarde angleških funtov, pri čemer je izjavil, da se bo lotil "tistih, ki razumejo socialne prejemke kot življenjski stil". Dvajsetega oktobra 2010 je isti finančni minister objavil namero o znižanju sredstev za socialno politiko za 7 milijard funtov: do leta 2015 bo odpuščenih 490.000 delavcev iz javnega sektorja; prav tako se bo upokojitvena starost žensk zvišala s sedanjih 60 let na 66 let v letu 2020. Tovrstni ukrepi bodo drastično posegli v obstoječo mrežo javnih storitev. Ali kakor je izjavila Anne Taylor, zaposlena kot skrbnica v domu za ostarele v okraju Consett, katerega ustanovitelj sta država in lokalna skupnost: "Izgubila bom službo. Dom za starejše bo šel v zasebne roke, kjer bodo zaposleni plačani z minimalno plačo."

Pri nas pa je dovolj, če si pogledamo magnetogram splošne razprave državnega zbora o zakonu o socialnovarstvenih prejemkih in zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev z dne 25. maja 2010: beseda "zloraba" je bila v razpravi uporabljena 59-krat. Po drugi strani pa ministrstvo za gospodarstvo, ministrstvo za finance in celo ministrstvo za pravosodje nočejo niti prisluhniti pozivom k bolj učinkovitemu nadzorovanju izjemno liberalnega načina ustanavljanja novih podjetij, ki je postalo leglo slamnatih podjetij in davčnih utaj - po nedavnih besedah davčnega svetovalca Darka Končana je obseg davčnih utaj samo zaradi slamnatih podjetij v posameznih letih znašal od 200 do 250 milijonov evrov. Namesto učinkovitega pregona in nadzora teh pojavov je ministrstvo za pravosodje konec leta 2009 v pismu generalnemu sekretariatu vlade zapisalo: "Postopki ustanavljanja družb so izjemno hitri in tako učinkoviti. Vse spremembe relevantne zakonodaje so šle v smeri večje liberalizacije in poenostavitve vpisa gospodarskih družb v sodni register."(?!)

In še ena iz zakladnice slepote države pred zlorabami kapitala, oziroma "prosto gospodarsko pobudo", kakor si je kapital našel mesto v 74. členu ustave. Ko je bilo pred nedavnim v parlamentu RS postavljeno poslansko vprašanje, zakaj še ni vzpostavljena javna evidenca neplačnikov socialnih prispevkov, je ministrstvo za finance 21. februarja poslalo odgovor, v katerem je med drugim zapisalo, da je "zaradi možnosti napak v seznamu posledično možna odškodninska odgovornost države. Z umestitvijo davčnih zavezancev na seznam dolžnikov bi trpel njihov poslovni ugled, lahko bi prišlo do znižanja njihovega bonitetnega razreda itd."(?!)

Kaj pa 204 milijoni evrov neplačanih socialnih prispevkov v novembru 2010? Kaj pa dejstvo, da je v 196. členu Kazenskega zakonika zagrožena tudi do triletna zaporna kazen za neplačnike socialnih prispevkov?

A če se ponovno vrnemo k letu 2008 in Sharon Black - najlažje je preganjati najšibkejši člen družbe. In prav zato se prav v tem trenutku, namesto da bi govorili o učinkovitem nadzorovanju in pregonu gospodarskega kriminala, ki je po podatkih generalne policijske uprave zgolj v enem letu narasel za več kot sto odstotkov s škodo v višini 505 milijonov evrov, nadzoru ustanavljanja slamnatih podjetij, ki letno zagrešijo več sto milijonov evrov davčnih utaj, in bolj učinkovitem nadzoru nad kršenjem delavskih pravic, kjer je po podatkih Inšpektorata RS za delo samo med letoma 2007 in 2010 število kršitev v zvezi s pravočasnim izplačevanjem plač naraslo s 354 na 1455, v javni diskurz vse bolj agresivno meče "problem preveč zaščitene delovne sile", kar je zelo pomenljivo izkazano v naslednjem citatu iz časnika Večer: "Slovensko delo ni prav konkurenčno, če pa enkrat zaposliš lenuha, se ga zlepa ne znebiš" (9. aprila 2011).

Tako je, nekonkurenčnost slovenskega gospodarstva nima povezave z izjemno plitkim načinom menedžiranja podjetij v Sloveniji, ki je zadnjih 15 let slonelo na kreativnem zniževanju stroškov dela in divjem lastninjenju podjetij, temveč s preveč zaščiteno delovno silo?! Če bi namreč bila manj zaščitena, bi se jo dalo še malce bolj izkoriščati, s čimer bi bili še bolj konkurenčni?! Takšno razmišljanje je skorajda identično razmišljanju Michaela Musse, nekdanjega glavnega ekonomista Mednarodnega denarnega sklada (IMF), ki je v komentarju na ekonomski kolaps Argentine, nekdanjega prototipa strukturnih nasvetov IMF, izjavil, da "če bi Argentina imela bolj prožen ekonomski sistem, še posebej trg dela, bi se lahko njena ekonomija hitreje prilagodila predlaganemu načrtu, brezposelnost bi bila nižja, rast bi bila močnejša, fiskalni deficit bi bil nižji in obrestne mere bi bile nižje" (2002).

Tovrstno perverzno razmišljanje torej sloni na tem, da ni problem v napačnem zdravilu, temveč v prešibkem doziranju tega istega zdravila. Ali če to formulo zapišemo manj metaforično - več izkoriščanja delavstva pomeni več konkurenčnosti, pri čemer se konkurenčnost meri z enoto zasebnih profitov in ne družbenega napredka. In kakor je popolnoma pravilno zapisal Rastko Močnik (2010): "S tem (menedžerji, op.p.) samo priznavajo, da so sposobni dosegati profite in akumulacijo kapitala le z izkoriščanjem delovne sile in s siromašenjem cele družbe, ne pa denimo s tehnološkimi inovacijami, s kakovostjo izdelkov, z iskanjem tržnih niš, s širjenjem na nove trge in s podobnim delovanjem, kakršno je bilo značilno za klasični kapitalizem."

Skratka - kreativni menedžerski sloj je očitno le blef, pod katerim se skrivajo "rentniki kapitala", ki akumulirajo kapital z zaostrovanjem izkoriščanja delavstva - ker jim je to končni doseg njihove "kreativnosti". Pri tem pa ta isti menedžerski sloj v tej formuli hinavsko obrne moralni kompas proti delavcem, češ da so "premalo fleksibilni"?!

Zastraševanje - naslednja stopnja moralnega prevrata

No, in prav sedaj smo priče naslednji fazi preganjanja delavstva - to je zastraševanju. Vsak dan poslušamo katastrofične napovedi učinkov zavrnitve pokojninske reforme iz ust predstavnikov vlade in različnih ekonomistov, češ da bi padec pokojninske reforme vodil v znižanje bonitetne ocene Slovenije in podražitve kreditov. Zanimivo, da si nihče izmed teh zastraševalcev ni postavil vprašanja, v kolikšni meri je postalo slovensko gospodarstvo bolj konkurenčno zaradi prepolovitve prispevkov delodajalcev za pokojninsko blagajno v letu 1996, s čimer je pokojninska blagajna do danes izgubila več kot osem milijard evrov prihodkov?

Prav tako velja kolektivni molk ob vprašanju, kako je na konkurenčnost slovenskega gospodarstva vplivalo kartelno dogovarjanje gradbenih lobijev, ki je po oceni Urada RS za varstvo konkurence med letoma 1994 in 2009 podražilo izgradnjo avtocestnega križa za več kot dve milijardi evrov. Mimogrede, s tema dvema milijardama evrov bi se lahko za tri leta zaposlilo vseh 58.638 "trajno presežnih in brezposelnih stečajnikov" iz leta 2009 in 2010, s povprečno bruto plačo v višini 900 evrov. Pa še ostalo bi nekaj več kot 100 milijonov iz "kartelnega denarja" - kar je še vedno več od predvidenih sredstev za aktivno politiko zaposlovanja za letošnje leto (83,9 milijona evrov). Da ne govorimo o tem, da javni politični prostor ne zmore kritične analize podatka Eurofounda, da zmore le vsak osmi nizkokvalificirani Slovenec opravljati svoje trenutno delo do 60. leta starosti, kar je najslabša ocena v tem delu 5. mednarodne raziskave o delovnih pogojih delavcev v EU.

Ne, namesto tega se ob prihajajočem pokojninskem referendumu straši z negativnimi ocenami bonitetnih agencij, ki nam bodo podražile kredite (če smo cinični - kakšne kredite, če pa slovensko gospodarstvo delavkam in delavcem vse bolj ni zmožno priskrbeti niti plač?). In to prav s tistimi bonitetnimi agencijami, ki jih je Končno poročilo o vzrokih finančne krize Preiskovalne komisije ZDA za finančno krizo, izdano 27. januarja 2011, definiralo kot "glavni vzvod za premik finančnega uničenja".

Kaj naj rečemo - tipično. In zastrašujoče. Tipično zato, ker kapital še vedno noče prevzeti temeljne odgovornosti za nastale ekonomske in socialne razmere. Zastrašujoče, ker se je politični vrh pod pritiskom kapitala spremenil v njegovega lakaja.