Junaki v vaši knjigi se mi zdijo po eni strani grobi, surovi in primitivni, po drugi pa zelo negotovi, ranljivi in lahkoverni.

Zdaj ste dobro opisali značilnega ruskega človeka, ki je vzkipljiv in nesramen, hkrati pa zelo nežen in ranljiv. Takšna je pač ruska duša. Knjiga govori o mladih. Je smešna, zabavna in na koncu ima moralni nauk.

Ko smo že pri morali, na internetu sem prebral nekaj zanimivega o moralnem nauku v vaših delih: "Gelasimov se vedno strogo drži vsakdanjega, ne ponuja komentarja in pušča prostor za številne resnice. Če že obstaja kakšen moralni nauk, ga je skril v svoja dela kot nezakonito blago, ki ga želi pretihotapiti." Torej ima vaša knjiga moralni nauk, vendar je skrit?

Tako je, do njega se morate prebiti mukoma, kot rudarji. Če ste mladi in vam kdo ponudi moralni nauk na pladnju in od vas ni potreben nikakršen miselni napor, češ, delati morate tako in tako, je to čisti dolgčas. Rekli mu boste: "Samo spelji se!" Če pa moralni nauk nekam skrijete in rečete, da imate za bralce skrivnost, je to igra. Pravzaprav tako nastane knjiga. Kajti knjige ne ustvari pisatelj, skupaj jo ustvariva jaz in bralec. Ko sem pisal knjigo, je nastajala v moji glavi, ko pa jo berejo drugi, nastaja v njihovih glavah. Vse podobe si ustvarite na podlagi svojih izkušenj in stališč. Zato knjigo vedno ustvarjava skupaj. In branje je vsakič drugačno, odvisno od osebnosti bralca.

Torej je odvisno od mene. Ko sem jaz bral knjigo, sem jo doživel kot praznik banalnosti. Dialogi z ulice se vrstijo kot plaz. Bilo je, kot bi se peljal z avtobusom in snemal pogovore mladih.

Namerno uporabljam pogovorni slog vsakdanjih dialogov. Po knjigi so celo posneli visokoproračunski film - samo zaradi pogovornega jezika.

Samo zaradi jezika?

No, ne samo zaradi tega, tudi zaradi ljubezenskega trikotnika in melodrame na koncu.

In zaradi mešanice komedije in tragičnih elementov…

In akcije.

Bralec si ne more kaj, da ne bi pomislil, da morate imeti kaj gledaliških izkušenj.

Imam. Diplomiral sem kot gledališki režiser.

In kako to vpliva na vaše pisanje?

Ko pišem prizor, vedno vidim mizansceno, kje vsi stojijo, kje so luči, kje je okno, vse lahko vidim. Kot režiser.

Torej so vaše knjige v resnici scenariji?

Absolutno. Prav zato so tako berljive.

Človeka res povlečejo. Mi lahko več poveste o filmu? Ste sodelovali pri snemanju?

Napisal sem scenarij. Film je že posnet in premiera bo letos. Najprej bo prikazan na nacionalni televiziji, na prvem programu, potem še v kinematografih po vsej Rusiji.

Vznemirljivo.

Ne bi rekel. Je samo film. Samo posel. Denar pač.

To je samo knjiga in tisto bo samo film…

Ja, in jaz sem samo pisatelj in vi ste samo novinar, nič posebnega. Takšen je moj splošni odnos do življenja.

Mislite, da ima človek usodo?

Absolutno. Sem globoko veren človek. Vem, da je vse v Njegovih rokah. Ne računam nase, računam samo Nanj. Popolnoma mu zaupam, kot otrok zaupa očetu. Vse, kar se zgodi v mojem življenju, se mora zgoditi tako. To je kot filozofija samurajev: če se kaj zgodi, pomeni, da tako mora biti.

Vse je že vnaprej zapisano v scenariju.

Tako je. Če moram umreti, bom pa umrl. Temu se reče kodeks bušido. Enako velja za pravoslavno krščanstvo. To pomeni, da je vse v redu. Človek naredi, kar pač mora narediti.

Velika tolažba.

Absolutno! Kot bi bili otrok v svoji sobi in veste, da so starši blizu in vas varujejo in preprečujejo vstop v stanovanje nepovabljenim gostom.

Ampak najprej vam mora biti občutek, da ste otrok, všeč.

Jaz ga obožujem!

Nekateri so raje odrasli in prevzemajo odgovornost za vse.

To je ponos. Bodite previdni. Tisti zgoraj vas lahko sliši in vam bo dal odgovornosti in videli boste, kako težko breme je to. Zato bodite previdni s svojo željo, da bi bili odrasli.

Ker je nevarno?

Nevarno, verjemite. Sem že poskusil in potem sem rekel, Bog, reši me tega, tega nočem. Nočem odgovornosti, hočem biti kot otrok, piti vino s prijatelji, seksati z ženo, biti s svojimi otroki in pisati knjige.

Je takšno versko prepričanje značilno rusko?

Ne, je moj osebni način preživetja. Vedeti morate, da smo imeli Rusi zadnjih dvajset let zelo težavno obdobje.

Prej bi rekel, da zadnje stoletje.

Ja, verjetno. Ampak zadnjih dvajset let je bilo najbolj težavnih. Meni je bilo zelo težko. Ko sem imel petindvajset let, sem bil učitelj na univerzi in imel sem ženo in tri otroke. Moja plača učitelja britanske književnosti je bila sto dolarjev na mesec, ampak tega denarja nisem dobil. To so bili Jelcinovi časi in nisem vedel, kako naj nahranim otroke. Nekega jutra sem se zbudil in žena mi je rekla, da imava samo še tri dolarje. Pogledal sem skozi okno in nisem imel pojma, kaj naj naredim.

Ena od rešitev bi bila, da se obrnete na mafijo.

Nobenih zvez nisem imel z mafijo. Bil sem samo navaden univerzitetni profesor. V tistem času je veliko ljudi naredilo samomor. Bili so šibki in to je bil zanje edini izhod. Jaz si česa takšnega nisem mogel privoščiti, imel sem tri majhne otroke, ki sem jih moral varovati. Začel sem delati kot zasebni inštruktor. In potem sem začel moliti. In okrog mene so se začeli dogajati majhni čudeži. Odpirale so se majhne priložnosti in na koncu sem doživel uspeh. Dobil sem vse, kar sem potreboval. Zato sem velik vernik. Prosil sem in dano mi je bilo. Bilo je kot v bibliji: potrkajte in vrata se vam bodo odprla. Od takrat sem srečen. Treba se je samo približati vratom in potrkati.

Verjemite mi, časi so bili res hudi. Ne samo v finančnem pogledu, tudi v političnem. V Rusiji smo se znašli na robu državljanske vojne. Še posebej, ker so vojne že izbruhnile v republikah nekdanje Sovjetske zveze, na primer v Uzbekistanu, med Armenijo in Azerbajdžanom, v Čečeniji. Moje devetnajstletne študente so pošiljali na fronto proti čečenskim upornikom, domov pa so jih pošiljali v svinčenih krstah, in to brez glave, genitalij ali nog. Takrat sem napisal knjigo Žeja, o treh nekdanjih študentih, ki se vrnejo iz Čečenije in se poskušajo prilagoditi na normalno življenje.

V Irkutsku?

Ne, v Moskvi. Moskva je moje drugo mesto. Diplomiral sem iz angleške književnosti na sibirski univerzi, potem pa še iz gledališča v Moskvi. Moskva je bila zame pomembna od vsega začetka. Je prestolnica, modno mesto, ki prekipeva od življenja in energije, polno priložnosti. Vsak v Rusiji sanja o Moskvi. Če ste pisatelj, glasbenik ali gledališčnik, jo želite osvojiti. Šteje samo uspeh v Moskvi.

Drugače ste samo provincialec.

Ja, in vaš uspeh v resnici sploh ni uspeh, ampak samo navidezen uspeh. Ampak če ste kul v Moskvi, ste res kul.

In zaslužite veliko denarja.

Ja, če ste zvezda. Če ste pisatelj, pa dovolj, da nahranite družino in ste lahko leni in pišete knjige.

Vedno je šokantno videti tako velik kontrast med revnimi in bogatimi, kot ga opisujete v knjigi.

Med revnimi in bogatimi zdaj zija globoko brezno.

Kot v Južnoafriški republiki?

Pravzaprav ja. Nekateri živijo kot v New Yorku, drugi pa kot v Somaliji, takšne so razlike v Rusiji. Prepad je tako globok, da je dovolj velik uspeh že to, da se z enega brega poženete na drugega in dosežete zadnjo stopničko na bregu bogatih.

Takšen svet se mi je vedno zdel perverzen.

Zakaj? Svoj čas smo tudi pri nas imeli enakost. Čas socializma. Ampak tega smo v Rusiji siti do grla, razen starejše generacije in najrevnejših, ki se jim toži po tem. Kajti v moderni Rusiji so izgubili vse socialne priložnosti. Ljudje na bogatem bregu jim pravijo: "Hej, zmigajte se, zganite že svoje lene riti!" In revni jim odgovarjajo: "Pa saj sploh nimamo riti." Nakar jim bogati odgovarjajo: "Potem pa kar krepnite, ne potrebujemo vas." Takole je pri nas. Vlada zakon Charlesa Darwina. Menda se temu reče evolucija.

Res verjamete, da preživijo samo najmočnejši?

Tega nočem verjeti, ampak je tako očitno. Sredi zime smo imeli v Moskvi leden vihar. Močno je deževalo in dež se je spremenil v led in oklenil vsa drevesa v gozdu. Pod veliko težo ledu so drevesa začela cepati. Nevarno je bilo pomoliti nos ven, ker bi vas lahko ubilo padajoče drevo. Prizor je bil čudovit, čudežen, kot v kakšnem hollywoodskem filmu s posebnimi učinki. Pozneje sva šla z ženo pogledat gozd. Veliko dreves je ležalo na tleh, veliko pa jih je še stalo. Gozd je bil razredčen, bilo je več svetlobe, drevesa, ki so stala, so dobila več priložnost. Bilo je kot evolucija, zakon Charlesa Darwina v živo. Najšibkejša drevesa so umrla in dala priložnost najmočnejšim. Ženi sem rekel: "Tole je fašizem." In odgovorila mi je: "Ni res, najmočnejša drevesa niso zgazila najšibkejših. Najšibkejša so padla sama." In gozd bo zdaj brez šibkih dreves veliko bolj zdrav. Kruto je, toda splošno zdravje gozda bo boljše. Kaj pravite na to? Kaj je moralni nauk tega?

Ne vem.

Nauk je, da nas ne sme biti strah smrti. Če ste šibki, se zrušite in daste priložnost močnejšim. Takšno je vaše jebeno poslanstvo. Sprijaznite se s tem.

Zdi se mi precej protikrščansko.

Meni pa se zdi pravoslavno. Če je moje poslanstvo, da se zrušim, da naredim prostor za druge, se ti bom zahvalil, Bog, in izpolnil svoje poslanstvo. Že padam, adijo in hvala za vse. Zakaj bi se tako vznemirjali zaradi tega? Tako in tako boste umrli, ali pa tega niste vedeli? Sprijaznite se s tem. Lahko vam bo odklenkalo že čez pet minut. Zato bodite pripravljeni. Kot piše v evangeliju: bodite pripravljeni na Kristusa, kot je nevesta na svojega ženina.

Pogovarjava se o posameznih drevesih in posameznih likih in Darwinovem zakonu. Ampak kaj pa odnosi, medsebojne vezi? Na internetu sem odkril zanimiv stavek o vas, ki pravi: "Njegovi junaki so sami, skoraj tako, kot bi bili zapredeni v bubo." Vsak je zase.

Stavek ne opisuje te knjige, ampak Žejo.

Meni se je zdelo, da velja tudi za to.

Ne, ta je precej drugačna. Kadar pišem, je moja naloga vedno, da napišem slogovno drugačno knjigo, o psihološko drugačnih junakih, ustvarim novo vesolje, vse spremenim. Dolgočasi me, če se moram ponavljati. V tem pogledu je moj vzornik Stanley Kubrick. Posnel je znanstvenofantastične filme kot Odiseja 2001, grozljivke kot Izžarevanje, vojne drame kot Full Metal Jacket. Filmi se med seboj zelo razlikujejo. Če ste gledališki režiser, ni zanimivo ves čas režirati samo Shakespearja. Tudi za igralca ni noben izziv, če mora vedno igrati samo Hamleta. Jutri potrebujete Čehova in potem Hamsuna ali Tennesseeja Williamsa.

Tako se svari lotevam jaz in takšen način mi je všeč. Leto prevar je presneto zabavna in melodramatična knjiga. Pisanje te knjige je bila zame mala malica. Napisal sem jo, da bi zabaval svoje prijatelje, brez kakšnih resnih namenov. Druge moje knjige so drugačne. Za resnejše knjige sem v Moskvi dobil literarne nagrade. Za tole sem dobil samo visokoproračunski film in denar.

Leto prevar je zaporedje kratkih skečev.

Ob pisanju sem se neizmerno zabaval. Je zelo berljiva, lahkotna, za prijatelje, ki pečejo na žaru in pijejo pivo ob jezeru.

Naslov knjige je Leto prevar. To pomeni, da pred tem letom ni bilo prevar?

Hecno, na to nisem pomislil. To je zabavna knjiga, ki opisuje dogodke leta 1998, ki niso prav nič zabavni. Takrat se je zrušil celoten ruski finančni sistem. Premier Gajdar je razglasil razvrednotenje ruske valute. To je bilo leto prevare, leto laži, leto obupa. Kot bi trenil, so ljudje izgubili vse, kar so privarčevali v življenju.

Ampak državljanske vojne pa le ni bilo.

Hvala bogu. Verjetno nas je rešil občutek za humor. Rusi se znamo delati norca iz sebe in biti zelo ironični. Pol leta sem predaval na fakulteti brez plače tako kot vsi moji kolegi. Delali smo zastonj samo zato, da smo se nečesa lahko oprijeli, da se nismo ustavili, da smo lahko upali, da se bo nekaj pojavilo in nam pomagalo. Nismo šli v boj ali v stavko kot rudarji. Spomnim se, da so rudarji prišli k Jelcinu in s čeladami bučno udarjali ob tla in vzklikali: "Dajte nam denar!" Blokirali so železnice in avtoceste. Situacije definitivno niso izboljšali. Če bi šli v boj, bi bil to začetek državljanske vojne.

Od takrat se je položaj presenetljivo popravil.

Absolutno. Zdaj smo kul. Rusija se je prerodila kot feniks. Smo edina slovanska družba, ki lahko pretrese svet.

Rusijo občudujem.

Jaz tudi. Sovražim jo, bojim se je in zaljubljen sem vanjo. Biti rojen v Rusiji je kot prekletstvo. Raje bi se rodil v vaši čudoviti, pravljični državi. Moje življenje bi bilo lagodnejše in verjetno bi pisal manj živčne knjige.

Tukaj bi se dolgočasili. Moskva je najbrž razburljivejša.

To je res. Ampak v Rusiji vas utruja, da ne morete biti zdolgočaseni. V Rusiji si želite, da bi bilo življenje vsaj malce bolj dolgočasno.