V polfinalih, ki so na vrsti zadnji teden aprila, se bodo soočili Barcelona in Real ter Manchester United in Schalke 04. V kolikor bi bil namesto Schalkeja v igri Inter, bi lahko govorili o popolnem dolgčasu. Obujanje spominov na čase, ko so v finalu osrednjega evropskega klubskega tekmovanja sodelovale in celo zmagovale ekipe, kot so bile Steaua, Crvena zvezda, PSV Eindhoven, Glasgow Celtic, Malmo, Panathinaikos, Sampdoria, Feyenoord, Hamburg, Nottingham Forest in Reims, daje misliti, da je bilo to tekmovanje nekoč bistveno manj predvidljivo, kot je v teh časih.

V finalu pokala prvakov, kot se je tekmovanju reklo nekoč, oziroma sedanje lige prvakov je v 55-letni zgodovini (tekmovanje traja od sezone 1955/56) igralo 39 različnih klubov iz 12 držav. Največkrat seveda Real z 12 finalnimi pojavitvami in 9 zmagami. Če štejemo samo ligo prvakov, ki jo je UEFA uveljavila leta 1992, se je v finalih pojavilo 17 klubov iz šestih različnih držav. Za Škote, Belgijce, bivše Jugoslovane, Romune ali Švede, ki so se nekoč še znali prebiti do konca tekmovanja, je sodelovanje v finalu klubskega evropskega pokala dandanes znanstvena fantastika. Nekoč sistem tekmovanja ni bil turnirski, pač pa so se igrale tekme na izločanje, kar je dopuščalo več možnosti za presenečenja, poleg tega pa je iz vsake države lahko sodeloval samo državni prvak. S spremembo sistema tekmovanja v mini turnirje po skupinah, z večjim številom ekip in prostim pretokom igralcev se je moč evidentno skoncentrirala v najmočnejših ligah. Razumljivo. Bogati hočejo denar vsaj nazaj, če že ne tudi kaj zaslužiti.

Denar je soliden. V letošnjem tekmovanju je vsako moštvo, ki se je iz uvodnih treh predtekmovalnih krogov (Koper je izpadel v drugem krogu) prebilo v kvalifikacijski playoff, zaslužilo 2,1 milijona evrov. Moštva, ki so se preko playoffa uvrstila v nadaljevanje tekmovanja po skupinah (osmih s po štirimi moštvi), so prejela še dodatnih 3,9 milijona evrov pavšala in po 550.000 evrov za vsako odigrano tekmo v skupini. Zmaga v tekmah znotraj skupin je zmagovalcu navrgla 800.000 evrov, neodločen izid pa 400.000 evrov vsaki ekipi. Uvrstitev med šestnajst najboljših je navrgla 3 milijone evrov, vsak četrtfinalist je zaslužil 3,3 milijona evrov, polfinale je vreden 4,2 milijona, poraženec v finalu bo zaslužil 5,6 milijona, zmagovalec pa 9 milijonov evrov. A to so zgolj neposredne nagrade UEFA. Klubi ob tem prejmejo tudi delež od pravic televizijskih prenosov (ki je različen glede na moč trga), zaslužki pa pritekajo še od prodaje spominkov, majic, kap, hrane, pijače, marketinga, od prodaje vstopnic, na koncu pa tudi od povečanja vrednosti ekipe. Barceloni naj bi naslov zmagovalcev iz leta 2009 skupaj navrgel 110 milijonov evrov.

Zato vsako leto romantične apetite po vzponu outsiderja zbudi kaka od drugorazrednih ekip, podobnih Mariboru iz sezone 1999/2000. To so ekipe, ki tekmovanju dajejo svežino...

Prvi nenavadnež, ki je obudil up, je bil Koebenhavn. Gre za klub, ki v sedanji obliki obstaja šele od leta 1992, ko sta se pod tem imenom združila leta 1876 ustanovljeni Kjoebenhavns Boldklub, ki velja za najstarejši univerzalni (se pravi, da združuje več športov) športni klub v kontinentalni Evropi, in nekaj let mlajši Boldklubben 1903. Združitev priča o očitnih ambicijah, da naredijo kaj več. Upi Dancev so narasli, ko se jim je uspelo prebiti iz kvalifikacijske skupine, vendar pa so v šestnajstini finala naleteli na Chelsea, ki jih je premagal. Pa vendar: Koebenhavn je bil letos prijetna osvežitev.

Druga tovrstna zgodba je bil "ukrajinski turbo", ekipa Šahtarja iz Donecka. Ustanovljeni so bili že leta 1932, ko so se še realsocialistično imenovali Stahanovci, sedanje ime pa so dobili leta 1992. Njihov bliskovit vzpon se je začel po letu 1996, ko je vodenje kluba prevzel 44-letni Rinat Akmetov. Akmetov, potomec rudarja, ki se ga seveda povezuje tudi z organiziranim kriminalom in nekaj nepojasnjenimi umori, je stoodstotni lastnik SCM (System Capital Managment), največjega ukrajinskega holdinga, ki ima v lasti več rudnikov in železarn, kar nogometno diferenciacijo na male in velike kakopak postavlja v čudno in paradoksalno luč. Človek je bojda osebno vreden 9,6 milijarde dolarjev. Pa vendar. Šahtar je na veliki nogometni sceni relativen novinec, čeprav je Ukrajincem leta 2009 uspelo osvojiti pokal UEFA. V letošnji ligi prvakov so bili zagotovo glavno presenečenje. V svoji kvalifikacijski skupini, v kateri so bili še Arsenal, Braga in Partizan, so gladko osvojili prvo mesto, nato pa v šestnajstini finala premagali italijansko Romo in se v osmini soočili z Barcelono. Zaradi zamračitev konkurenčnih programov, ki se pri nas še vedno dogajajo, je bilo njuni soočenji, ki sta bili dejansko najbolj vznemirljivi tekmi osmine finala, Slovencem onemogočeno gledati v neposrednem prenosu. Posnetka srečanj in poročila s tekem so govorila o tem, da je Šahtar v obeh tekmah z Barco zapravil precej izrazitih priložnosti in da je bil uspehu dejansko bliže, kot kažeta rezultata - 5:1 in 1:0.

Tako je največji mali klub letošnje lige prvakov Schalke 04. Kot že rečeno letošnji polfinalist, ki mu stroka v soočenju z Manchester Unitedom ne daje večjih možnosti, kar pa pravih romantikov, ki ne morejo iz svoje kože in se okorelo vedno znova postavljajo na stran šibkejšega, seveda ne more zmotiti. Konec koncev je tudi Real (vedno bolj) nevaren Barceloni, čeprav se mu dogaja, da zaradi pritiska Kataloncev tudi deset minut ne zmore preko sredine igrišča. Schalke 04 je nacionalno najbolj pestra ekipa lige. V njej brcajo državljani Španije, Francije, Kitajske, Irana, Grčije, Peruja, Švice, Nizozemske, Romunije, Gruzije, Kameruna in Gane. Seveda tudi Nemčije, pri čemer je simpatično, da kar šesterica igralcev nemškega rodu dejansko izhaja iz Schalkejevih vrst. Bodisi gre za njihove mladince ali pač igralce, ki so prvo profesionalno pogodbo podpisali s Schalkejem. Globalno gledano gre za igralce brez obraza. Za like, ki jih običajen zemljan bržkone ne bi prepoznal, če bi stali z ramo ob rami v vrsti za sladoled. To seveda ne velja za superzvezdnika Raula, ki se je iz krasnega Madrida pred začetkom letošnje sezone preselil v rudarsko Vestfalijo. Točneje na stadion Veltins. Ta leži nad rudniškimi jaški, med drugim je znamenit po tem, da premore kar petkilometrski pivovod, iz katerega je mogoče na dan tekme stočiti 52.000 litrov piva. Schalke je sicer star nemški klub. Ustanovljen je bil leta 1904, največje uspehe pa je doživel med letoma 1933 in 1942, ko je bil devetkrat zapored prvak Nemčije in ko v devetih letih doma ni izgubil niti ene tekme, na tujem pa samo šest. Koliko je k temu nadšampionskemu nizu pripomoglo to, da je bil navijač Schalkeja tudi Adolf Hitler, bi lahko odgovoril samo ogled časopisnih poročil s tekem, v katerih bi morda lahko zasledili nedolžno suhoparne omembe enajstmetrovk in podobnih ključnih okoliščin. Nenazadnje tudi Mussolinijevi Bologni v tistih časih ni šlo slabo, saj je bila prvak v letih 1936, 1937, 1939 in 1941, pred tem pa tudi leta 1924 in 1928. Po nacističnem obdobju je bil Schalke nemški prvak samo še enkrat - leta 1958. Ponoven vzpon so začeli doživljati leta 1997, ko so osvojili pokal UEFA, medtem ko po letu 2000 redno krojijo vrh nemškega prvenstva.

Nemci - poleg Schalkeja je v ligi prvakov sodeloval še Bayern - so se letos sicer vedli čudno in zanje dokaj vzkipljivo neracionalno. Pri Bayernu so tik pred ključno tekmo šestnajstine finala z Interjem oznanili, da Louis van Gaal prihodnjo sezono ne bo več trener, medtem ko so Felixa Magatha pri Schalkeju 16. marca, le nekaj dni zatem, ko je izločil Valencio, enostavno zamenjali z novim trenerjem Ralfom Rangnickom. Prvi so se opekli, medtem ko je Schalke priigral zgodovinski uspeh, Raul pa si je v vsega eni sezoni med potomci vestfalskih rudarjev prislužil status večno čaščenega. Resnici na ljubo: Raul se nikdar prej, še ko je igral za Real, ni povzpel na tribuno z navijači in v mikrofon pel navijaških pesmi. Fant je končno prešerno nasmejan.

Schalke 04 je torej edini od drugoligašev, ki je še v igri za letošnjega prvaka. A tudi njegov drugoligaški status je po novem, odkar je njegov sponzor Gazprom, sporen. Sto petindvajset milijonov evrov oziroma 11,5 milijona evrov na leto, da nosijo ime ruskega državno-zasebnega giganta, pač ni drobiž in jih glede na ceno oglasnega prostora na dresih uvršča na četrto mesto, po Bayernu (19 milijonov evrov na sezono od T-Home), Realu in Chelseaju.

Na koncu pridemo do sklepa, da gre v primeru Schalkeja 04 predvsem za rusko pridobivanje zaveznikov za gradnjo razvpitega južnega toka plinovoda. A to je seveda zgolj ena od kombinacij, ki se v velikem evropskem nogometu oziroma v ligi prvakov, ki je njegov vrh, dogajajo.