Njegov obraz kot vedno ne izraža ničesar. Maska, za katero se skriva eden najvplivnejših afriških predsednikov ter mediatorjev vseh časov. Danes v Slonokoščeni obali, včeraj v Togu in Nigru, jutri kdo ve kje. Čeprav se bo jutri, vsaj po vsesplošnih demonstracijah, ropanju in streljanju v glavnem mestu Ouagadougouju sodeč, Blaise Compaore moral posvetiti lastni državi.

Demonstracije, ki so se februarja letos začele na pobudo burkinskih študentov in se nadaljevale do sredine aprila, ko so se mladim pridružili pripadniki vojske ter predsednikove varnostne enote, naj bi opozarjale na to, da se državna moč koncentrira izključno okoli predsednika države in da so predstavniki oblasti nedotakljivi. Blaise Compaore, ki je na predsedniškem položaju vse od leta 1987 in ima v rokah vojsko, javni sektor, kot tudi večino poslov, se navzven predstavlja kot umirjen, razumen tehnokrat.

Njegova današnja podoba naj ne bi imela nič skupnega s Compaorejem, ki je leta 1987 v državnem udaru umoril prijatelja iz otroštva, predsednika Thomasa Sankaraja, niti s podobo Compaoreja, ki je dve leti kasneje brez sodbe eliminiral revolucionarna kolega Henrija Zongaja ter Jean-Baptista Linganija, še manj s podobo Compaoreja, ki je leta 1998 dal sežgati novinarja časnika L'Independant Norberta Zongaja, ter navsezadnje s podobo moža, ki je skupaj z Moamerjem Gadafijem pomagal vzgojiti tako imenovanega gospodarja vojne Charlesa Taylorja.

Problematična preteklost Blaisu Compaoreju sicer ne preprečuje, da se ne bi predstavljal kot eden izmed najvplivnejših mož v zahodni Afriki. Pri svojih devetinpetdesetih letih ter triindvajsetih letih predsednikovanja je bil priča zatonu kot tudi vzponu številnih afriških predsednikov. In ravno zaradi "izkušenosti" se Compaoreja danes obravnava kot legitimnega razsodnika skoraj vseh konfliktov v Afriki.

Novembra leta 2009 je na primer v prestolnico Ouagadougou povabil predstavnike gvinejske vlade, v začetku oktobra 2009 se je srečal s predstavniki Afriškega ekonomskega združenja (ECOWAS), nekaj dni kasneje z nigerijskim predsednikom. Med vsemi temi potovanji je našel čas še za obisk v Kartumu, da bi se posvetoval z nekdanjim ministrom za zunanje zadeve ter mediatorjem v Darfurju Djibrilom Bassolejem. Medtem pa ga je že čakal problem glede volitev v Togu. Kar nas vrača na začetek: prav v času krize, ki je leta 1993 izbruhnila v Togu, si je Compaore nadel obleko mirovniškega posrednika. V državo ga je tedaj povabil sam togovski predsednik Etienne Eyadema: Compaore naj bi mu pomagal najti rešitev v sporu z opozicijo.

Po posredovanju v Togu je leta 1994 sledil Niger. Pogajanja so Compaoreju vzela skoraj leto dni, toda končni izid je bil vendarle ugoden. Dosegel je mirovni sporazum s tuareškimi uporniki. Strategija pomiritve sicer ni bila tako zapletena, kot se zdi na prvi pogled. Vodje tuareških upornikov je nastanil v luksuzni hotel in jih prisilil k podpisu sporazuma.

Enako prisilo je Compaore izpeljal desetletje in več kasneje tudi v primeru Laurenta Gbagboja, nesojenega predsednika Slonokoščene obale, katerega užaloščen in začuden obraz je te dni obkrožil svet. Gbagbo, sedeč na postelji v Hotelu Golf v Abidžanu, tik po zajetju, si verjetno ni predstavljal, da bo postal žrtev Compaorejeve revanšistične politike. Po podpisu mirovnega sporazuma leta 2007 v glavnem mestu Burkine Faso Ouagadougouju ter razglasitvi vodje severnjaških upornikov Guillauma Soroja za ministrskega predsednika je Laurent Gbagbo užival protekcijo burkinskega predsednika. Vse do volitev leta 2010, ko je Blaise Compaore vzel pod okrilje Gbagbojevega nasprotnika Alassana Dramana Ouattaraja, domnevno Burkinca in danes tudi legitimnega predsednika Slonokoščene obale.

Ne glede na Gbagbojevo upiranje ter obtoževanje varnostnega sveta ZN in še posebej Francije, da uveljavljajo imperialistično nadmoč, je bil iztek državljanske vojne v Slonokoščeni obali skoraj predvidljiv. Ključno vlogo je zopet odigral Blaise Compaore. Posredovati mu je uspelo tam, kjer je spodletelo državam, kot sta Južna Afrika in Nigerija. Ne Združeni narodi ne ECOWAS, še manj Afriška unija, temveč Compaorejevo bližnje poznavanje osrednjih protagonistov v slonokoščeni zgodbi je prineslo rezultate.

Bližnje poznavanje protagonistov ne pomeni toliko tega, da je poroka s Chantal Terrasson de Fougeres, nečakinjo prvega in izjemno vplivnega predsednika Slonokoščene obale Houphoueta Boignyja, ki ga je Thomas Sankara imenoval tudi "stari krokodil", povzročila razkol med prijateljema Sankarajem in Compaorejem, temveč da se ima Compaore očitno za Boignyjevega naslednika.

Spraševanje, ali je bil v primeru razrešitve krize v Slonokoščeni obali odločilen element politični, gospodarski interes zahodnih sil ali pa je bila v ospredju resnično težnja zaščititi civilno prebivalstvo, prepuščeno na milost in nemilost trenutnemu navdihu diktatorja, v tem primeru Laurenta Gbagboja, je skoraj toliko kot sizifovsko početje. Brez mesijanske vloge Blaisa Compaoreja in v Abidžan usmerjenih tokov orožja in vojakov iz Francije, Burkine Faso in Nigerije bi v Slonokoščeni obali še danes odkrivali množična grobišča.

Gbagbo, ki mu je burkinski predsednik v nekem trenutku ponudil azil ter ga celo finančno podpiral, je svojemu "mentorju" očitno zrasel čez glavo, zato je ta našel način, da ga odstrani. In našel ga je tako, da danes Compaoreja hvaležno sprejemajo tako podporniki predsednika Alassana Dramana Ouattare kot tudi zagovorniki osramočenega Gbagboja. Če si Laurent Gbagbo v tem trenutku česa želi, je zagotovo biti na mestu predsednika ene najrevnejših držav na svetu, Blaisa Compaoreja.

Ravno revščina je verjetno tisto, kar je Compaoreja pognalo v križarske vojne po afriškem kontinentu, še bolj pa to, da ga doma preganja duh ubitega prijatelja Thomasa Sankaraja. "Compaore? Gre za zelo inteligentnega človeka, tudi zelo prebrisanega. Tistega dne, ko boste ugotovili, da Blaise proti meni pripravlja udar, se ne trudite z oponiranjem ali celo, da bi me posvarili. Tedaj bo že prepozno," je dejal karizmatični predsednik, nekakšen afriški Che Guevara, le nekaj tednov pred smrtjo.

Sankara, ki je očitno razumel več kot samo to, da skušajo zahodne sile zaščititi lastne interese v Afriki in da so to pripravljene storiti preko afriškega tehnokrata, poosebljenega v Blaisu Compaoreju, je privolil v lasten izbris. Compaore je v zameno za izdajo (menda je tik zatem, ko so ga obvestili, da je Sankara umorjen, omedlel) dobil protekcijo vseh tistih držav, ki jim prosankarajevske usmeritve niso bile pogodu, torej Francije, Združenih držav in Slonokoščene obale.

Dokler Blaise Compaore igra vlogo mirovnega posrednika, s čimer si kupuje odpustke za svoje pretekle grehe, ni verjetno, da bi bilo ugodeno pozivu Mariam Sankara, žene umorjenega predsednika, naj se Compaoreju na mednarodnem sodišču sodi za storjene zločine. Ali pa da bi mu sodili zaradi vpletenosti v sierraleonsko državljansko vojno. Že pisatelj Ahmadou Kourouma je v romanu Alahu ni treba razkril, da je burkinski predsednik le instrument, preko katerega zahodne sile manipulirajo dogajanje v zahodni Afriki.

Temu v prid na primer govori domneva, da je bila v času nedavne krize v Slonokoščeni obali Burkina Faso edina država, ki ni spoštovala embarga. Blaise Compaore je upornikom na severu sosednje države dostavljal orožje, čeprav mu tega ni mogoče dokazati. Pri tem pa ni ključen podatek, da se je burkinski predsednik obnašal strateško, orožje je namreč izvažal v vrečah kakava, hrane itd., temveč da se je od njega pričakovalo, da bo razrešil situacijo in da je zato upravičen do vsakovrstnih metod.

V enem izmed lokalnih burkinskih časnikov so Compaoreja primerjali z visokim palmovim drevesom. Tistega, ki stoji tik ob deblu, drevesna senca ne more doseči, doseže samo tistega, ki stoji daleč proč. Kar bi pomenilo, da imajo od Compaorejevega drevesa koristi predvsem sosednje države, medtem ko je predsednik pozabil na lastne državljane.

Na vrhuncu zadnjih protestov, v katerih je doslej umrlo šest ljudi, kakih petiinštirideset pa je bilo ranjenih, je Compaore razpustil svoj kabinet in imenoval novega ministrskega predsednika. Sporočilo tovrstnih navideznih žrtev ni toliko v tem, da je Compaore pripravljen na dialog, temveč da se protestniki, ki na cestah Ouagadougouja držijo v zrak transparente "Compaore dovolj", motijo oziroma da še vedno živijo v najboljšem izmed možnih svetov.

Zdi se torej, da burkinski predsednik še enkrat, na novo preizkuša eno izmed tehnik preživetja, ki se je je v svojem dolgoletnem, trenutno najdaljšem predsedniškem stažu v zahodni Afriki, do potankosti priučil.