Predsednik Türk je v mladih letih tako rekoč sodeloval pri atentatu v Velikovcu, kasneje je krenil po poteh predsednika Clintona, končno pa je izdal ustavo in državo; premier Pahor je naspidiran, pravzaprav na kokainu, enako njegova kolegica ministrica Kresalova; njen partner, odvetnik Senica, pa je po najnovejši, s pričami potrjeni verziji udeleženec krvoločne morije, ki je ob najboljši volji in prizadevanjih tožilstva ni mogoče raziskati, ker ima njegova partnerka, sicer ministrica, roko nad preiskovanjem.

Naj za uvod tega pisanja postrežem z lastno izkušnjo sodelovanja pri nekem zakonskem paru in njunih težavah. Njun primer je izvrstna ilustracija tega, kar se dogaja v naši politiki. Eden od partnerjev je že leta dolgo trpel nezvestobo drugega, vsaj tako je bil prepričan. Drugi se je na vse kriplje branil očitkov, da ničesar takega ne počne. Opazovalcu je bilo nekaj časa prav težko presoditi, ali je kaj od zatrjevanega res ali ne. Bolečina prvega ob zanj prepričljivi nezvestobi drugega je bila videti pristna, le dokazi so bili neotipljivi. Gibali so se na ravni intuicije. A v takih primerih se je bolje kot z dokazi ukvarjati z občutki. Ne glede na resnico par lahko tako trpi, da nadaljnje skupno bivanje ni več smiselno. 

Ob nekem srečanju, na katerem sta nadaljevala vsak s svojim videnjem stvari, pa je prizadeti postregel z neizpodbitnim dokazom. Takole je šla zgodba. Zjutraj sta oba sedla v skupni avto in se kot ponavadi odpeljala v službo. Domnevno prevarani pa je ugotovil, da prometno dovoljenje, ki je bilo vselej zataknjeno za neki okvir, ni bilo zataknjeno kot običajno. Rob dokumenta ni bil poravnan z okvirjem, ampak je na eni strani gledal ven za kak milimeter, na drugi pa vsaj za tri. Iz tega vsak razumen človek takoj razbere, da se je v avtu vozila oseba, s katero je voznik varal svojega zakonca. (Nejasnost v spolu varanega in onega drugega je namerna, saj ni pomembna).

To je bil z diagnostičnega vidika ključni dogodek, ključno sporočilo o izvoru težav in o perspektivi terapije. Najsi je prvi (pre)varal drugega ali pač nikoli, za drugega ni bilo nobene možnosti, da bi bil prvi nedolžen. Ob povsem mogoči zvestobi, celo ob morebitnem svetniškem življenju, ni imel nikakršnih možnosti, da bi partnerja prepričal, da je to res.

Povsem enaka slika, ki sem jo nekoč že opisal na primeru premierja Pahorja, je nasilni mož, ki mu žena poskuša ustreči v vsem, da ja ne bi pripomogla k izbruhom. Bere mu želje iz oči, vnaprej vselej odstrani vse, kar bi ga utegnilo vznemiriti, skrbno izbira besede, še bolj dejanja. A moževa agresivnost ne jenja, udarci padajo iz dneva v dan.

Ko bi žena lahko potolažila in prepričala takega moža, bi on izgubil smisel svojega obstoja, ki je v tem, da zadovoljuje lastne nagone po obvladovanju, poniževanju in trpinčenju. Patološko ljubosumni pa nenadoma ne bi mogel hraniti tistega dela svoje osebnosti, ki hlepi bodisi po tem, da je žrtev, bodisi po tem, da ima kot žrtev pravico do obračuna. Prav tako pri onem, ki mu je nasilje v krvi, ne moremo pričakovati, da se bo ob razumnih argumentih nenadoma spremenil v mirnega in konstruktivnega partnerja. Takega ni v njegovi notranjosti, on mora iz dneva v dan hraniti zver v sebi.

Enaka naivna pričakovanja, in sicer, da bo z neizpodbitnim dokazom mogoče prepričati in pomiriti političnega nasprotnika, gojijo mnogi naši politiki. Ne zavedajo se, da v njihovih spopadih delujejo enake zakonitosti kot v prej opisani individualni patologiji.

A politik in njegov (opozicijski) nasprotnik na žalost nista v terapevtskem procesu. Sta v ringu in o izidu običajno odloča javnost vsakih nekaj let. A četudi gre za ring, zrelemu politiku ni mogoče vsiliti kakršnihkoli pravil borbe ali celo borbe brez pravil, kar je pri nas običajno. Naši politiki pa se obnašajo prepogosto prav po vzorcu pretepane žrtve, ki še med brcami milo dviguje pogled k nasilnežu in obljublja novih dokazov o nedolžnosti.

Kam drugam lahko uvrstimo dovoljenje domnevnega osumljenca, da se preiščejo telefonski pogovori, kljub temu, da preiskovalni sodnik tega ni zahteval oziroma odobril; kaj drugega pomeni prostovoljni obisk pri zdravniku, pregled krvi in javno oznanilo droge čistega telesa; nenazadnje, kam lahko uvrstimo predsednikovo odvezo tajnosti za vse arhivske dokumente, ki vsebujejo njegovo ime? Ob slednjem pa je treba povedati, da je vsaj v dveh primerih prav predsednik Türk dal najbolj jasno in korektno sporočilo o ravnanju v takih razmerah. Ob domnevah o aferah iz predsednikovega zasebnega življenja je odrekel komentar z argumentom, da bi prav komentiranje dalo zadevi legitimnost, ki je ne zasluži. Enako je bilo jasno njegovo sporočilo, da je treba zavrniti tako politiko.

Hladnokrvnost in treznost je težko ohraniti, ne le zaradi ravni političnih spopadov pri nas. Tudi mediji pričakujejo samorazgaljanje vseh, ki se jih lotijo, kolikor jih niso razgalili že sami. Slaku je treba priznati, da ni videti politično orientiran pri svojem delu. Izbira vse in vsakogar. A tisti, ki se ne odzove njegovemu vabilu, je deležen pomenljivega komentarja, ki stigmatizira. Poleg tega sprašuje in komentira obtožujoče tudi potem, ko je jasno, da obstajata dve različni izjavi in še ni mogoče preveriti, katera je prava. A ne kaže ga jemati kot vzorčen primer nekorektnega medija. So še dosti hujši. Vsi skupaj pa sčasoma le privedejo politike do obrambnih izjav ali dejanj v slogu trpinčene žrtve, ki ji ne uspe ohraniti dostojanstva.

Posebno poglavje ostaja naslovljeno na vse nas kot na vedno zainteresirano javnost. Nismo se pripravljeni odreči pogledu bodisi v Baričevičevo dvorišče bodisi v Fritzlovo klet. Te naslade nam ne more vzeti nihče, še dobro, da nam mediji ne nehajo streči. Če so mokre sanje tožilstva, da bi našlo Senico ob Baričevičevem truplu, so mokre sanje vseh nas, da bi našli kogarkoli kjerkoli, samo da bi bilo dovolj šokantno. Tukaj nismo politično opredeljeni. Tu je pomembno samo to, da napasemo svojo strast. Kako naj bodo potem politiki drugačni, če pa so zgolj najboljši predstavniki ljudstva?

Ali pa morda zmoremo odkloniti take vrste politične obračune, kot smo jim v zadnjem času priče, in take medije, ki jih ne vodi nič drugega kot senzacionalizem? Malo verjetno. Oboje kupujemo in podpiramo, ne glede na visoko ceno, ki jo plačujemo. Očitno je vredno družinskega in državnega proračuna. Je še kaj možnosti za dostojanstvo?