Podrobnejših informacij novinarjem, ki so spremljali prihod dveh malteških vojaških ladij, s katerimi so pribežnike pripeljali v glavno mesto Valletta, ni uspelo dobiti. Časopis Times of Malta je ob tem zapisal, da je skupno število prebežnikov iz Libije, ki so se v zadnjih tednih zatekli na Malto, naraslo čez tisoč sto. Na miniaturnem sredozemskem otoku, ki leži sredi migrantske poti iz Afrike v Evropo in kjer so centri za nastanitev migrantov že nekaj let prenapolnjeni, govorijo o deja vuju.

"Videti je, da so se nekdanji libijski tihotapci vrnili k poslu," nam je po telefonu iz Birkirkare dejal gospod Joseph Cassar, direktor malteške humanitarne organizacije Jesuit Refugee Service (JRS). Govoril je o tistih, ki so "posel" začasno zaprli leta 2009, ko je italijanski premier Silvio Berlusconi z Moamerjem Gadafijem sklenil poseben dogovor, ki je vključeval večmilijonsko finančno poslovanje, prodajo orožja in gradbene posle na eni strani ter zajezitev migrantskega toka na drugi. Pred tem je v letih od 2002 do 2009 na Malto iz Libije prispelo 13.130 boat people, "ljudi s čolnov", vojnih in ekonomskih beguncev, ki so pripotovali iz najbolj tragičnih delov afriškega kontinenta. Med njimi, poudarjeno, ni (bilo) Libijcev. "Ljudje so pripluli iz Libije, vendar niso Libijci," je potrdil Cassar. "Med njimi so predvsem Somalci, Eritrejci, Etiopci in drugi."

Zid valov

Gre za begunce, ki so na begu pred vojno in lakoto v Evropo po nevarni poti čez Saharo že pred leti obtičali v Libiji, kjer so bili sprva žrtve arabskega rasizma in (suženjskega) izkoriščanja, letos pa jih je ujel še kaos državljanske vojne. "Ljudje, ki so prispeli iz Libije, so nam povedali, da je pot po kopnem do tunizijske ali egiptovske meje zelo tvegana, zato jim je pot čez morje preostala kot edini izhod, četudi smrtno nevaren," je povedal Cassar.

O tem smo se marca prepričali tudi sami, ko smo v begunskem kampu na libijski meji govorili z desetinami beguncev, ki jim je vendarle uspelo pobegniti po kopnem. Govorili so o plenjenju, ropanju, pretepanju in linčanju afriških črncev. "K nam jih je v zgolj dveh tednih prispelo več kot tisoč, kar je nevzdržno, saj so centri za nastanitev že tako prenapolnjeni," je nadaljeval Cassar. Dejal je še, da je bil donedavna v stiku z nekaterimi skupinami Afričanov v Libiji, iz pogovorov z njimi pa sklepa, da je čakajočih na prehod čez morje še več tisoč.

"Razmere so zaskrbljujoče, Evropa bi morala aktivirati mehanizme za porazdelitev bremen," nam je v pogovoru iz Vallette dejal tiskovni predstavnik malteške vojaške mornarice, častnik Ivan M. Consiglio. "Situacija, ki smo jo poznali pred letom 2009, se ponavlja," je opozoril. K meddržavni pomoči je v sredo med obiskom na Malti pozval tudi predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy.

Malta si deli usodo z bližnjim italijanskim otokom Lampedusa, kamor v prenapolnjenih čolnih večinoma plujejo mladi Tunizijci, vendar tudi begunci iz drugih delov Afrike. Prejšnji teden je v morju pred Lampeduso izginilo okoli sto petdeset beguncev, ki so pobegnili iz Libije. Trinajstmetrski čoln z okoli dvesto potniki se je v nevihti prevrnil. Med njimi je bilo štirideset žensk in otrok, preživeli sta le dve ženski, je sporočila Mednarodna organizacija za migracije (IOM). Večina je bila afriških črncev, Arabcev med njimi ni bilo. Strašne novice prihajajo vsakodnevno. V četrtek je čoln z Afričani nasedel na skalah otoka Pantelleria. Umrli so trije.

Zagovorniki pravic migrantov opozarjajo, da ljudje na poti v Evropo umirajo tudi zato, ker pred Evropo poleg zidu valov stoji visoki zid evropske birokratske trdnjave. "Situacija, s katero se soočamo, je izjemna," je prejšnji teden v Ljubljani rekla Nira Yuval Davis, izraelska disidentka, ki na londonski University of East London vodi raziskovalno središče za migracije, begunce in pripadnosti. V Slovenijo je pripotovala na povabilo oddelka za sociologijo ljubljanske filozofske fakultete. "Vendar situacija hkrati ni nič novega. Trdnjava Evropa in naplavljeni mrtveci na plažah so obstajali že prej."

Evropske meje že od leta 2005 "varuje" Frontex, evropska agencija s sedežem v Varšavi, ki šteje dvesto dvainsedemdeset nacionalnih ekspertov, v operacijah na kopnem in morju pa sodelujejo tudi vojske, policije in druge posebne enote držav članic. Najbolj sta izpostavljeni Frontexovi misiji v Sredozemskem morju in na meji med Grčijo in Turčijo, kjer se je zasejala tudi ideja o gradnji dolge, visoke ograje oziroma zidu.

"Položaj je paradoksalen," je širše okoliščine migracij iz tretjih držav v Evropo orisala Nira Yuval Davis. "Končni cilj Evrope naj bi bil demokratizacija držav, iz katerih migranti prihajajo. Obenem pa je celoten evropski sistem tesno povezan prav s tiranskimi režimi v teh državah. Gre za nadzor nad nafto in drugimi naravnimi bogastvi."

"Ko bi Evropejci razumeli, kaj se dogaja, ne bi bili tako vzvišeni nad begunci," je rekla. "V Angliji ljudje iz obeh strank, tako Gordon Brown kot David Cameron, govorijo, da je 'esenca britanskosti' prepričanost v demokracijo, tolerantnost in vključevanje. Hkrati pa oba gospoda ves čas razkazujeta svojo superiornost nad Afričani, muslimani in vsemi drugimi. Takšna demokracija je demokracija posameznih interesov. Pomagali bi Libijcem, ne pa ljudem v Bahrajnu ali Savdski Arabiji. Za kateregakoli razmišljujočega Evropejca so dogodki zadnjih nekaj tednov izjemno siloviti in razgaljajoči. Vendar se je to pripravljalo že vse od konca hladne vojne."

Včasih kdo seže še dlje v zgodovino. "Ljudje na poti v Evropo umirajo v puščavi in umirajo v Sredozemskem morju," nam je lani v Valletti dejal malteški komisar za begunce Mario Friggieri. "Zato moramo oditi v njihove države in ugotoviti, kaj lahko zanje storimo. Povedal bom zelo jasno in neposredno: Malta ni bivša kolonialna država. Veliko držav v Evropi pa je imelo kolonije v Afriki in so s tem obogatele. Danes bi morale prevzeti odgovornost."

Dediščina kolonializma

"Med imigranti je znan slogan 'Mi smo tu, ker ste vi bili tam'," je spomnila Nira Yuval Davis. "Seveda ne moremo vse krivde zvrniti na kolonializem, res pa je, da so stvari globalno soodvisne. Korupcijo lokalnih režimov so omogočili prav interesi naših držav. David Cameron je še pred nedavnim obiskal Libijo v spremstvu desetih trgovcev z orožjem. Da bi človek znorel. Ampak ti ljudje se vedno izmažejo. Ne vem, kako, vendar jim uspe. Najbrž zato, ker drugače niti ne gre."

Slovenska ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal je v sredo v pogovoru za Dnevnik spregovorila o možnosti, da bi obstranske žrtve dolgotrajnega načrtnega manipuliranja s tretjim svetom - begunce in prebežnike - kmalu zaščitila tudi Slovenija. "Zaenkrat velikega pritiska beguncev, torej tistih, ki bi si jih v EU lahko razdelili, ni (Tunizijci, ki v tisočih ilegalno potujejo v Italijo, po mednarodnem pravu niso begunci, op.p.). Ne moremo pa vedeti, kaj se bo zgodilo čez pol leta ali čez leto dni. Če bo v Evropo prišlo pol milijona beguncev, bo situacija popolnoma drugačna."

Kresalova je med vrsticami potrdila pisanje Dnevnika, da v posameznih krajih po Sloveniji - naš dopisnik z Gorenjske je poročal o Jezerskem - poteka iskanje primerne nastanitve za morebitne večje skupine prišlekov. "Odgovorna politika mora biti pripravljena. Če bo treba uresničiti direktivo o delitvi bremen, bo Slovenija begunce morala sprejeti." Za ta namen je država ustanovila medresorsko komisijo, ki trenutno pregleduje objekte. Kresalova je še dejala, da bi Evropa lahko več naredila za humanitarno pomoč beguncem že v Severni Afriki, kjer zanje skrbita predvsem organizaciji IOM in UNHCR.

Kot smo se nedavno prepričali tudi sami, so razsežnosti begunske krize na libijsko-tunizijski meji tolikšne (v za dolgotrajno bivanje neprimernem puščavskem taborišču je obtičalo petnajst do dvajset tisoč ljudi), da humanitarne pomoči ves čas primanjkuje. Obenem bi bilo po mnenju ministrice primerno pomagati državam v tretjem svetu, da bi tiste migrante, ki ne bežijo pred vojno in katerih življenje ni neposredno ogroženo, zadržali na mejah Evrope, in da bi okolja, iz katerih prihajajo, razvili do te mere, da domov ne bi zapuščali.

"Vprašanje zapiranja meja je polno paradoksov," je po drugi strani dejala Nira Yuval Davis. "Država ima problem, saj krči socialne pravice državljanov, obenem pa ilegalne migrante potrebuje, da bi v družbeni blagajni z delom na črno zapolnjevali potrebe, ki jih z minimalno plačo ni mogoče pokriti. Hkrati bi radi zapirali meje izključno na podlagi pripadnosti določenemu ozemlju, kdo torej pripada določenemu ozemlju in kdo ne. Imperiji živijo naprej, odnosi med ljudmi, državami in nekdanjimi kolonijami pa se premikajo. Odnosi niso več legitimni. Situacija ni vzdržna, soočamo se z vsesplošno krizo sistema."

Hkrati pa po njenem tudi kritika sistema ni učinkovita, saj ne obrat migrantov k (islamski) religiji ne negiranje kapitalizma s protiglobalizacijskimi gibanji ne prinašata rešitve. "Iran in Savdska Arabija sta polna retorike, vendar sta hkrati tesno vpeta v globalne poslovne tokove," je navedla primer. "Prav zato me razmere spominjajo na trideseta leta in strah me je prihodnosti. Ne vidim alternative. Tudi nacionalistične stranke nimajo česa ponuditi ekonomskemu sistemu. Fašizem je imel nekoč zgolj eno ponudbo: vojno ekonomijo. Ta je ustvarjala delovna mesta."

Sogovornica je obenem opozorila, da vse naštete ugotovitve migrantskih tokov ne bodo ustavile. "Ljudje prihajajo, ker je to njihova edina strategija preživetja. Vedno več jih bo in vedno več jih bo na poti umrlo. Obstoječi sistem, ki temelji na menjavi orožja za naravna bogastva, držav, iz katerih ti ljudje bežijo, ne bo spremenil," je opisala krog zla.

"Ne gre torej za krizo na jugu, temveč je ključni izziv - spremeniti temelje zahodne ekonomije." Vse dotlej bo migrantske tokove poganjal prav motor, ki jih skuša ustaviti.