A naj francoski filozof Alain Finkielkraut velja za še tako konservativnega ideologa in naj Slavoj Žižek še tako priklicuje "idejo komunizma", pa do kakšnega "filozofskega dvoboja" vseeno ni prišlo, za kar je še najbolj poskrbel prav sam Slavoj Žižek, ko je že uvodoma dejal, da ob takšnem nasprotniku ne potrebuje prijatelja.

Alaina Finkielkrauta, profesorja na Ecole polytechnique, uvrščajo med t.i. medijske intelektualce, čeprav so si ta naziv prislužili zlasti t.i. novi filozofi, ki so se iz nekdanjih maoistov prelevili v antikomuniste. Finkielkraut za razliko od njih namreč nikoli ni bil naklonjen komunizmu. In še preden je "najbolj medijski" med medijskimi intelektualci, Bernard-Henry Lévy, v jugoslovanski vojni postal zagovornik Alije Izetbegovića, je Finkielkraut podprl Hrvate in Tuđmana. Oba, Lévy in Finkielkraut, sta kritizirala "srbofilijo" francoskih oblasti pa tudi Emirja Kusturico - Finkielkraut je javno protestiral, ker so temu "propagandistu srbskega nacionalizma" v Cannesu podelili zlato palmo za film Podzemlje. Toda v Le Monde diplomatique in nekaterih drugih francoskih medijih je Finkielkraut padel v nemilost, ko je divje nemire v pariških predmestjih, banlieux, kvalificiral kot "pogrom proti republiki" in podprl tedanjega notranjega ministra Sarkozyja. In nenazadnje se je zameril še nogometni naciji, ko je francosko nogometno reprezentanco imenoval "črna, črna, črna".

Vajina debata s Slavojem Žižkom je bila najavljena pod naslovom O demokraciji, dejansko pa se je začela s komunizmom. Francoski filozof Alain Badiou res govori o "komunistični hipotezi", toda ta je daleč od "strašila", ki je nekoč hodilo po Evropi. Ali pa nemara mislite, da je to "strašilo" vstalo od mrtvih?

Ne, ne, problem je v tem, da izhod iz komunizma ni držal vseh svojih obljub. Soočeni smo z mondializacijo, dezindustrializacijo, podnebnim segrevanjem, finančno krizo, vse bolj ciničnim delničarskim kapitalizmom - v takšnem kontekstu se mi zdi povsem razumljivo, da se znova obujajo sanje o alternativi ali o možnosti drugačnega sveta. Vendar mislim, da je nostalgija po komunizmu slepa ulica in da priča manj o realnosti problema kot o nenasitnem apetitu po poenostavljanju. Komunistična ideologija, komunistični diskurz reducira politično realnost na konfrontacijo dveh sil, dveh blokov, dveh subjektivnosti, in postaja zelo atraktivna vizija stvari, zlasti za mladostne duhove. Pri tem se spomin na komunistične zločine briše in poenostavljajoči lirizem komunizma lahko znova najde svojo privlačnost. Obstaja neka vez med komunizmom in mladino, ki jo je na nesrečo zelo težko razdreti.

Po Žižku je lahko komunizem le "ime problema", namreč problema težavnega izstopa iz kapitalističnega prijema svobodnega trga.

Mislim, da ni mogoče ali da nima smisla izstopiti iz tržne ekonomije, treba jo je le regulirati. Liberalizem nam je dal neko zelo močno idejo - to je ideja zaupanja v zasebno podjetništvo. Ta dosežek liberalizma nedvomno velja ohraniti in ga povezati s socialističnimi idejami družbene razdelitve. To navsezadnje tudi poskušajo evropske socialne demokracije - tudi evropske desnice so danes socialdemokratske, medtem ko čisti liberalizem v Evropi obstaja le v fantaziji komunističnih privržencev. L'état providence, država blaginje, vsaj v Franciji, kolikor vem, ni bila ukinjena ali razdejana, prej nasprotno, saj se jo poskuša izboljšati. Nikjer v Evropi ne obstaja kakšna ultra neoliberalna stranka, kakršno je, denimo, v ZDA gibanje "čajank", ki na primer o Obamovi zdravstveni reformi pravi, da je komunistična. Bodimo torej preudarni, v današnji Evropi nismo podvrženi kakšnim ultraliberalnim težnjam, kaj šele režimom. Seveda, razen v fantaziji levičarjev.

Ali ni s tem političnim parom, "levica-desnica", vse večji križ? Pri vas v Franciji je filozof in sociolog Jean Baudrillard že pred 40 leti ugotavljal, da med levico in desnico ni več nobenega pravega antagonizma, ker tako ena kot druga samo še reproducirata oblast.

Mislim, da je tako skoraj v vseh evropskih deželah. Po drugi svetovni vojni je levica zmagala, vendar je svoje pozicije tudi omilila oziroma je konvertirala v socialdemokracijo. A prav tako tudi desnica, tudi ta se je počasi spreobrnila v socialdemokracijo. Tako imamo torej dve verziji socialdemokracije, kar se nekaterim sicer zdi varljivo. Toda dejansko so varljive oziroma lažnive volilne kampanje, kolikor poudarjajo razlike, zganjajo medijski teater političnih razlik, čeprav bi si morali čestitati, da so si tako eni kot drugi, torej domnevno levi in domnevno desni, izbrali socialdemokracijo. Kar je veliko bolj vznemirljivo - sam bi raje rekel porazno -, je to, da moramo v Franciji gledati, kako se ruši izobraževalni sistem, pri čemer sta soudeleženi tako levica kot desnica. V določenem pogledu ali na določenih točkah sta si leva in desna politika res lahko zelo podobni. Lepo bi bilo, ko bi se leva politika res držala svojih načel glede tega, da je treba vsem odpreti dostop do vednosti in kulture. Žal pa je ta cilj zamenjala z nekam sovjetskim sloganom "uspeh za vse". To je neumnost, saj se tako samo poskuša prikriti splošno upadanje izobrazbe. Levica in desnica prav tako verjameta v vrline novih tehnologij - glede tega sta enako fetišistični. Toda nove tehnologije ne le ne rešujejo šolskih problemov, marveč ustvarjajo nove: po zaslugi interneta so lahko učenci manj marljivi in pridobivanje znanja nadomestijo z operacijo "kopiraj-prilepi". Tako smo danes v situaciji, ko dostop do vednosti zamenjuje vednost samo. To bi moralo politiko resnično zaskrbeti, ji dati misliti, dejansko pa se nihče za to ne zmeni. V imenu neke demagoške ideje o enakosti in v ozračju tehnološke idolatrije sta levica in desnica solidarni in samo spremljata aktualni proces uničevanja kulture.

V sobotni debati v Ljubljani ste dejali, da se leva in desna politika v Franciji danes razlikujeta samo še glede problema imigracije. Ali tako, da jo levica dopušča, desnica pa ji nasprotuje?

Daleč od tega, da bi bile stvari tako enostavne. Tudi levica dobro ve, da je nujno zajeziti tok imigracije, a glede tega ni ravno evangelična, še manj pa bi bila rada za to odgovorna. Tako se je opozicija med levico in desnico glede tega problema premestila na drug teren. Levica ne stori nič, zato pa raje zmerja desnico kot rasistično. Kajti desnica vendarle bolj kot levica vztraja pri zajezitvi imigracijskega toka in si upa vzpostaviti povezavo med porastom nasilja v naši družbi in nekontrolirano imigracijo. Tudi levica ve, da ta povezava obstaja, vendar jo taji, da bi lahko inkriminirala desnico in znova ustvarila moralno opozicijo med obema taboroma. In bolj ko se obe politiki sicer zbližujeta, bolj poudarjata to nasprotje moralne vrste.

Če ima politika s tem težave, pa jih zato kapitalizem nima: če kdo, je prav kapital zainteresiran za prost pretok delavcev, za cenejšo delovno silo priseljencev.

Se strinjam, čisti kapitalizem, capitalisme pur et dur, nima nobene skrbi glede tega: temu kapitalizmu gre samo za fluidnost in fleksibilnost delovne sile. Bolj čudno je to, da sta kapitalizem in levica soglasna v hvalnici tega, kar Zygmunt Bauman imenuje "tekoči zrak". Sicer pa imate prav, to je velik paradoks našega časa.

Ena vaših knjižnih uspešnic je La Défaite de la pensée, Poraz misli. Za poraz katere misli gre?

S "porazom misli" imenujem konec določene ideje kulture, namreč kulture, pojmovane kot življenje misli. Danes gre ta ideja kulture h koncu oziroma jo vse bolj zamenjuje kulturna celota. Danes ni dejavnosti, ki bi ne bila kulturna, posledica pa je ta, da se misel vse bolj izrinja s prav tistega področja, na katerem je vladala. Odkar se kultura vse bolj izenačuje z raznimi oblikami in vrstami popa, življenje duha nima več svojega trdnega ozemlja in se potepa okoli.

Napisali ste tudi knjigo o internetu, v kateri ste bili zelo kritični do njegove uporabe. Toda internet, kot se je nedavno pokazalo v arabskih deželah, je očitno lahko koristno orodje tudi v političnih bojih; ste zdaj morda spremenili mnenje?

To je že res, ampak zaradi tega nisem spremenil svojega mnenja o internetu. Vselej je tako, da se pač poslužujemo orodij, ki jih imamo pri roki. Toda internet je vseeno kraj ogromnega niveliranja. Seveda se ne zavzemam za ukinitev interneta, to bi bilo absurdno, saj je pač postal naš novi svet, gre mi samo za to - pri čemer mi je vse bolj jasno, da ne bom uslišan -, da ga ne bi uporabljali v šolah.

Te dni je v Franciji začel veljati zakon, ki prepoveduje nošenje burke na javnih mestih; predlog tega zakona je spodbudil veliko diskusij, vi pa ga najbrž podpirate?

Da, podpiram ta zakon, in čeprav je res zanetil veliko diskusij, je bil v parlamentu soglasno sprejet - edino nekaj ekoloških poslancev je izrazilo svoje nezadovoljstvo. Sicer pa je bilo francosko javno mnenje z veliko večino naklonjeno prepovedi nošenja burke v javnosti - nošenje burke v Franciji se nam enostavno zdi žalitev naših najdražjih vrednot.