Integralne postavitve so sledile šele 250 let pozneje, tokrat uporabljeni sveži prevod Aleša Bergerja je četrti po vrsti. Igra kaže moža, ki mu žena natika rogove, a njegovo dokazovanje resnice ne more prodreti, saj ona perfidno zakrije dokazni material in izide iz zgodbe čista; motiv najdemo že pri Boccacciu. A izvorna zabloda je Dandinova, kljub dobro stoječi ekonomski situaciji želi s poroko priti do višjega stanu, kupčija s starši neveste je sklenjena brž.

Režiser Luka Martin Škof zapolni ključne vrzeli v besedilu z retoriko scene Mihe Knifica, ki postavi dogajanje na sistem gradbenih odrov ob hiši v četrti gradbeni fazi, apetite po vzponu nakazujejo že lestve med nivoji, semantika besedila je prav v tem. Dandin Radoša Bolčine je gradbinec z avtonomnim sistemom manir in vrednot, s košatimi lasmi in muštacami, ki je v svojem antiintelektualizmu in antiliberalizmu zavezan spodnji majici in rdečemu rekelcu, ranljivosti ne kaže, besedo ima na ustih, še preden jo premisli, bolj pa preudari udarec z lopato. Ob njegovo petično neizobraženost se ne spotika nihče, burkaški milje ne problematizira niti povzpetniških apetitov. De Boudaleaujeva pošljeta v zakon Angeliko v podobi Mojce Fatur, s tem pa dobi Dandin v hišo prevrtljivega in nič abstraktno hrepenečega zlodeja, s katerim ne komunicirata; iz njenega interesnega polja je izrinjen, saj jo mika sveže priseljeni Klitander (Miha Rodman). Dandin je žrtev lastne računice, matrona mati se izživlja nad njim na stanovski osnovi, medtem ko se Angelika s služabnico (igra jo Dunja Zupanec; med prizadevnim sesanjem se loti tudi razsutega gradbenega materiala) zabarikadira v novogradnjo, grozi, da se bo "ubila do smrti" in sploh slika Dandina kot avtorja konstrukta. Komunikacija je v tem ozračju težava (sluga Lubin Roka Matka se sprehaja po odru kar s spuščenimi hlačami). Zavesti o obstoju relativnih resnic ni, a tudi krivde ne, kriv je le tisti, ki je kriv najmanj.

Režija, ob kostumih Nadje Bedjanič, slika svet, katerega kralj je televizija, vpetost v južnoameriške telenovele, pri čemer lokacija dogajanja ni vmrežena v sistem telekomunikacijskih oddajnikov in lovi signal še s stacionarno anteno, v roki jo po potrebi drži zet Dandin. Za percepcijo teletrivialnosti šteje površina, kot tudi zastavna madame de Boudaleau Danijela Malalana, naslednja "fina gospa", namenja čas le izborno vzgojeni brezhibni formi (nato pa se ga nažinga in poišče ravnotežje na klopi sredi odra). Z možičkom Igorjem Štamulakom se na neki točki presedeta tudi v gledališki avditorij. Ko se Dandin na kolenih opraviči za obtožbe, odideta v igralnico, kjer (konformista) ne bosta stavila na rdeče, pač pa na črne.

Kar režiji v sledenju recepturi za uspešnico umanjka, bi znale zgladiti ponovitve (posamezne rešitve, kot je tihotapljenje ljubimca v hišo v škatli novega televizorja s samokolnico, so še oglate; nekateri igralski deleži okorni). V splošnem ta koncentrat Moliera odseva slovenski "tu in zdaj" s skoraj pobalinsko pronicljivostjo, odpre pa tudi poglavje o neizbežni veščini vodenja gledališča danes. Smejalno razpoloženje pogleda tudi na njen pragmatizem športno.