Pa to ni ta zgodba. Zgodba Gorkičeve družine je bolj tragična. Družina, ki je še ne tako dolgo nazaj živela v kar spodobnih razmerah, ne bogato, a vendarle znosno, se je v zadnjih letih ne kriva ne dolžna znašla na robu brezna. In na tem robu komajda živijo, komajda strnejo mesec z mesecem. "Če ne bi bilo Zveze prijateljev mladine in

Anite Ogulin

, bi zimo v celoti preživeli na mrazu. Tako pa nam je pomagala z nekaj denarja, da smo kupili nekaj lesnih briketov, da je bilo vsaj ob koncu zime malo toplo. Prej je bilo peklensko mraz, saj je hiša stara, zidovi so debeli več kot pol metra, živimo v pritličju, no, skorajda bi temu lahko rekli klet, saj so narejeni iz kamna," pripoveduje oseminpetdesetletni Dušan Gorkič. Njegova hči Urška pa doda: "Žaganje smo pometali po garaži, da smo zakurili v peči, da je bilo vsaj malo toplo. Pa po gajbice smo hodili v trgovine, jih nalomili in zmetali v peč."

Dvakrat jih je poplavilo

Gorkičevi v tej hiši, ki jo je podedoval Dušan, živijo zdaj že kakšnih dvajset let. Njihovo stanovanje, hišo delijo s sestro in teto, niti ni tako majhno. Nekaj je njihovega tudi vrta pred hišo, a kaj ko je hiša stara, močno načeta. Poleg tega pa jih je dvakrat v preteklosti tudi zalilo. "Prvič se je zgodilo leta 1998, drugič pa še dve leti kasneje. Več kot pol metra je bilo notri vode, tako močni nalivi so bili, toliko vode je pridrvelo z zgornje strani. Takrat sem moral najeti dva kredita, da smo nekoliko popravili pa uničeno pohištvo smo zamenjali. Ampak takrat je še šlo, takrat smo si tak kredit še lahko privoščili," pravi Dušan.

Takrat je šlo, zdaj pa ne gre več. Dušan je po izobrazbi sicer strojnik, nekaj časa pa je delal tudi kot policist. Potem je prišla bolezen in postal je invalid tretje stopnje. "Zdaj čakam, da bom šel dokončno v invalidsko upokojitev. V tem času ne dobivam podpore, za invalidnost prejemam le nadomestilo s SPIZ. Veste, prejšnja vlada je enemu delu prejemnikov nadomestil vzela vso pravico do poračuna za nazaj in tudi januarsko povišico. Bilo je leta 2006. Pred tem sem lahko s takim poračunom nakupil kurjavo za vse leto pa še nekaj nam je ostalo za oblačila in za druge stvari. Od takrat naprej pa je konec, tega denarja ni več in pristali smo čisto na obrobju. Poskušal sem pri poslancih, da bi kaj za slovenskega človeka uredili, pa nič. Se mi zdi, da jim je našega človeka tam v parlamentu in na vladi kaj malo mar," je razočaran nad vsem Dušan, ki skupaj z ženo Kristino, ta jih šteje triinpetdeset, in Urško zdaj komajda še živi. Če jim uspe, a brez pomoči tudi to ne bi šlo.

Iščejo najnižje cene

"Jaz zdaj dobim okoli štiristo evrov, pa še dva kredita moram odplačevati. Ostane mi približno sto šestdeset evrov. Sicer dela žena, a je zaposlena v Celju v bolnišnici kot čistilka in je na minimalnem dohodku." Žena Kristina, ki je sicer večji del pogovora v majhni kuhinji, kjer ima obilo za postoriti, se pridruži. "Veste, ko poplačamo položnice in vse drugo, kar je treba, nam ostane dvesto evrov, morda nekaj malega več in s tem moramo živeti. Potem hodimo v tiste poceni trgovine. Iščemo najnižje cene. Pomagamo si s temi pikami na kartice. Ob tem ne gledaš, ali je kaj dobro ali ne, ali je potekel rok izdelku ali ne, samo da je poceni. Moraš imeti nekaj za v lonec in za obleči."

Pa se pred leti niso imeli kaj pritoževati. Gorkičevi so navajeni skromnega življenja, saj izvirajo, tako pravi Dušan, iz delavske družine, iz nekega drugega sistema, kjer ni bilo bogastva, a se je vendarle dalo živeti in preživeti. Zdaj pa… "Ob vsem tem imam veliko bolezni. Pred desetimi leti so mi odkrili še diabetes in zdaj čakam na operacijo. Lani sem bil štirikrat v bolnišnici. Tam sem bil tudi zaradi pregleda ožilja, saj imam zelo prizadeto, pa so zadnji trenutek ugotovili, da sem alergičen in mi niso smeli narediti preiskave. Zdaj pa razmišljajo, kaj bodo sploh naredili z mano. V tem času sem doma, kaj postorim po hiši, pospravljam, počistim, zakurim, pa na kolo grem, zaradi nog moram veliko kolesariti. No, kolikor pač zmorem," razlaga Dušan. Kolo je tudi edino prevozno sredstvo, ki ga premorejo Gorkičevo. No, tudi Urška ima enega, starega, ki pa je že tako načet, da ga ni mogoče nikamor spraviti.

Tako edina v družini hodi v službo Kristina, v bolnišnico v Celje, kakšnih slabih deset kilometrov je do tja. "Ja, grem z avtobusom ali pa s taksijem, ker povezave niso ravno briljantne. In tudi za taksi si moram plačati sama, kdo mi pa bo. In ker se vozim pogosto, mi taksist da nekoliko nižjo ceno za prevoz. Za povrh vsega tudi mene tare hrbtenica, vratna vretenca se mi posedajo. Potem pa delam, kolikor zmorem, pa vzamem kakšen dan dopust ali pa prosti dan, da si opomorem. In potem spet naprej. A ko nisem na delu, je tudi denarja manj," pravi Kristina.

Rada bi šla na morje

V takem okolju odrašča trinajstletna Urška. Drobno dekletce z živahnimi očmi, a z žalostjo in skrbjo zarisanima na mladem obrazu. Čeprav se vidi, da se zna poveseliti, da je v njej še vedno tisti pravi mladostni žar, s katerim vidi lepšo prihodnost. Starša sta nanjo ponosna, saj je Urška dobra šolarka, odličnjakinja. Ravno ta dan je dobila petko, je ponosno povedala. "Ko sem bila mlajša, sem želela biti slikarka, rada rišem, zdaj pa razmišljam, da bi delala nekaj v zvezi z medicino ali pa fizioterapijo. Pa saj nekako gre. Oči in mami mi kupita kakšne čevlje, majico, revijo pa prenosni telefon imam, vendar ga malo trošim, ker ni denarja, a sem s tem kar zadovoljna. Imam tudi računalnik, res je že star, a si kar pomagam z njim," pravi mlado dekle.

Doda, da na počitnice ne gre nikamor, ker zdaj zaradi pomanjkanja denarja ne more. A ima prijatelje, zato počitnice preživlja doma na dvorišču ali kje okoli. Včasih sta šla z očetom še v Dobrno na bazen, z avtobusom, seveda. Drugače ni šlo. "Na morju sem bila z Zvezo prijateljev mladine in je bilo res lepo. Bi še šla tudi letos, pa ne vem, kako bomo plačali. Mi pa tudi šola pomaga. Hodim na plesne treninge, saj so mi v šoli uredili, da mi ni treba plačati. Rada plešem. Pa tudi hrano imam subvencionirano. Doma pa poslušam glasbo, gledam televizijo. To počnem, ko ni šole, drugega ne." Doda, da je včasih malo žalostna, ker ne more imeti tistega, kar imajo drugi, da je revno oblečena, da to pa res ni prav. "Veste, pred časom smo bili po televiziji, pa so mi sošolci poočitali, da so videli, kako smo revni. To me kot otroka zaboli. In moti me, da imajo ljudje tako slabe plače, to res ni prav."

Gorkičevi se tako v zadnjih letih prebijajo, kakor vedo in znajo. Tudi s pomočjo, brez nje ne bi šlo. "Kaj naj rečem, res smo zdaj revni, pa ne bi bilo treba tako, če bi ta država malo drugače pogledala na svoje ljudi. Nam pa kar mnogi pomagajo. Karitas, Zveza prijateljev mladine, center za socialno delo nam je priskočil na pomoč. Imamo tudi neko družino z Vrhnike, ki nam vsako leto pošlje nekaj oblačil. Ni me sram povedati, da sem si zadnje čevlje kupil pred desetimi leti, da si drugega ne kupim nič. Žena si mora kaj kupiti, saj hodi v službo, mora biti kolikor toliko urejena. Meni žena kupi kako spodnje perilo za rojstni dan, to je vse, pa je zame tudi to, kar nosim, kar dobro."

Tako živijo Gorkičevi sredi Vojnika, nedaleč od stare ceste med Celjem in Mariborom, v stari, dotrajani hiši, a vendarle upajo, da bo tudi zanje nekoč bolje. "Me pa moti to, kar se dogaja. Veste, tudi sam sem bil v ZSMS, vse te fante in punce po strankah poznam. In vem, kaj so delali in kako. Pa smo se borili za Slovenijo in za vse skupaj, in kaj zdaj imaš od tega!? A obupali nismo, vrtamo, trudimo se, iščemo boljše življenje."