Ampak ti ljudje potem zastanejo, z nejevero v očeh pogledajo Miho Mazzinija in rečejo: 'Ampak vi v samostojni Sloveniji niste dobili nobene nagrade! Nikoli niste bili niti nominirani.' In Miha Mazzini reče: 'Res je.' Potem ga gledajo kot živo legendo. In se bojim, da ta moja prva nominacija za karkoli po več kot dvajsetih letih in kupu knjig uničuje moj status žive legende. To pa zna biti boleče."

Mihi Mazziniju se zdi pomenljivo, da so njegovi Duhovi v konkurenci za Dnevnikovo fabulo z duhom. "Kaj?" je še jutranja novinarka. "Nominirana je tudi pokojna avtorica, a ne?" "Pa res."

Konformizem je v svojem bistvu ustvarjalnosti nasproten, ste razmišljali v neki svoji kolumni. A na intervju ste pritekli s korporacijskega sestanka. Konformni in ustvarjalni Miha Mazzini bivata v sožitju?

Biološko sta v nas dve nasprotni želji, ki ju nekako uravnotežujemo. Prva ukazuje, bodi neopazen, ker boš lažje preživel. Druga pravi, bodi opazen, ker se boš lažje razmnožil. V korporaciji delam, ker zaradi majhnega tržišča kot slovenski pisatelj ne morem preživeti. Sta pa dve možnosti konformizma. Prva je, da greš v redno službo in imaš pisanje za hobi, druga, da konformiziraš svoje pisanje. Odpreš recimo račun na Facebooku, odgovarjaš damam, ki te prosijo za verze, klepetaš in pišeš v skladu s prevladujočim slovenskim okusom. Ta želi poetični priokus literature, precej nabuhle stavke z veliko odvečnimi pridevniki in pasivno junakinjo - to je zelo pomembno -, ki se ji stvari samo dogajajo. Kot povsod po svetu je tudi v Sloveniji večina bralk ženskega spola, zakaj menijo, da so le pasivne žrtve življenja, pa ne vem.

Pogosto kárate, najraje Slovence. Ampak trenirali ste pa tudi karaté, celih dvanajst let, lepa referenca. Vseeno mi nekaj pravi, da se niste nikoli stepli.

Res je. Nekoč sem bil blizu. Nek možakar je krenil nadme s kolom in sem se že hotel pognati v beg, kar je v taki situaciji najbolj modra odločitev, a vseeno opazil, kako kilava sta njegov stav in ravnotežje. Pa ugotovil, da v njegovi agresiji ni ničesar takega, kar kombinacija age uke in gjako tzuki ne bi umirila. In sem ga pričakal z nasmehom. Kar ga je tako zmedlo, da je odnehal.

Par pravih mojstrov sem videl in jim ni treba mahati in skakati po zraku kot kak Bruce Lee. Vidiš, kako pride v prostor, in točno veš, ali je mojster ali ni. Večino signalov dobimo nezavedno in eni se morajo za vtis napihovati, drugi zavzamejo prostor s prisotnostjo.

Zagnano se je literarna znamka Miha Mazzini lotila zavzemanja prostora na globalnih trgih. Znani ste kot eden redkih slovenskih pisateljev, ki so se samoiniciativno podali na neizprosni ameriški literarni trg, kot da vaša drznost ni že dovolj in za koga celo preveč, ste v ZDA objavili že vrsto knjig.

Moja osebna motivacija je dokaj enostavna. Kritiško-akademska sfera mi ni ponudila relevantnega odziva na moje delo, Slovenija je pač mreža znanstev in zato sem želel sam preveriti, kako daleč lahko kot pisatelj prodrem. Ta vzgib imam še iz otroštva, ko sem do petega leta starosti odraščal pri stari mami, ki je videla duhove. Jaz jih nisem in odločil sem za empirično preverbo, kateri vidi prav. Ta vzgib mi je pomagal odraščati in dozorevati, karierno pa me je absolutno tepel. Pred dnevi mi je bivša agentka poslala mejl, da bo neki njen pisatelj gost Oprah. In v ZDA se točno ve, da je deset minut na Oprah 600.000 prodanih izvodov. To pomeni milijon dolarjev za pisatelja. Točno se ve, koliko prodanih izvodov prinese neka minutaža. Medtem slovenske kulturne oddaje na RTV Slovenija knjige hvalijo, hvalijo, hvalijo. A ko je v devetdesetih štartal Cobiss, sem si nekoč vzel čas in spremljal izposojo knjig, o katerih so na RTV Slovenija blazno govorili. Prepričal sem se, da se s poročanjem kulturne redakcije ni zgodila nobena statistično pomembna sprememba pri izposoji.

Auč.

Jaz idiot sem o tem pisal v Sobotni prilogi in od takrat naprej nisem bil nikoli več v kulturni redakciji RTV, kjer se me čisto upravičeno izogibajo. Ljudje potrebujemo smiselno delo ne glede na to, kaj počnemo, in če eno uro hvalimo neko knjigo in se najde neki bebec, ki preveri, ali je res šel kdo v knjižnico, in se izkaže, da ni, je to za ljudi, ki delajo zaman, gotovo hudo. Bil sem mlad in v boju za resnico brezobziren, za kar se globoko opravičujem recimo Alenki Zor Simoniti in drugim.

Kritiki in drugi nosilci vpliva hitro ugotovijo, da si bodo s poštenim delom nakopali preveč zamer. Vsa literatura je torej vredna enake pozornosti in vse je v nekem smislu "dobro". Kaj menite vi?

Mislim, da manjka človeški faktor. Ko Oprah Winfrey priporoča knjigo, reče: "Jaz priporočam to knjigo." V Sloveniji se skušajo ljudje vedno potegniti nazaj in reči aha, mi smo "naša institucija", neka višja objektivna sila, ki priporoča to in to. In zakaj je tako? Bliže smo francoski misli kot ameriški, kar se najbolj kaže v akademskem pisanju. Knjigo Richarda Dawkinsa lahko normalno preberete in razumete, če poznate biologijo na srednješolski ravni, medtem ko pri Lacanu vzame veliko časa, da ugotovite, da v resnici nima ničesar povedati, da je prazen. Za evropski slog, priljubljen tudi v Sloveniji, je značilna vsa ta visoka objektivnost, strokovni izrazi, paradigme, diskurzi, ameriški pa je na neki način zelo mehak, jezikovno prečiščen in enostaven. Razlika je jasna: ko ameriški znanstvenik objavi knjigo, mora računati na privatne donatorje. Torej ga mora razumeti bralec. Slovenski sistem pa ne lovi bralca, marveč državnega birokrata. In državni birokrat mora reči: "Pizda, jaz nič ne štekam, to pa je znanost!" Evo jo, subvencijo.

V vašem literarnem pisanju postajate vse bolj prizanesljivi do svojih junakov. V Duhovih vse pospremite z izdelano zgodbeno logiko in premišljeno psihologijo, pa tudi z nekakšnim naklonjenim razumevanjem, pozornostjo do njihovih malih in velikih hib, junaštev in osebnih dram.

Prejšnja zbirka Trenutki spoznanja je nastajala dvajset let in raznorodnost zgodb sem moral pred objavo nekoliko popraviti, Duhove pa sem napisal v dobrem letu in so tematsko zelo povezani. Zgodbe sem potem dal v branje ameriški specialistki za strukturalno urejanje, kar je podobno delo, kot ga pri pisanju scenarijev opravi "script doctor". Tak urednik ne popravlja le vejic, pač pa pazi na logiko pripovedi in psihologijo likov. Prebrala je zgodbe in podala svoje mnenje, Duhovi so torej moja prva knjiga, ki je šla skozi tak strokoven proces. Pri psihologiji likov ni imela pripomb, na ravni pripovedi pa sem spregledal lokalne slovenske posebnosti, ki sem jih prvotno vpletel v zgodbe in jih neslovenski bralec ne bi razumel. Take luknje v pripovedih sem zakrpal, saj nima smisla, da je nekaj razumljivo le bralcem določenega prostora.

Občutek imam, da se skoraj ves vaš humorni potencial zadnja leta steka v vaše kolumne. Občutek imam celo, da ste se tako zelo vživeli v svojega junaka, da bi Noe tistega zamzaka spustil na barko, če bi zgodbo (objavljeno v prvi zbirki Godbe iz leta 1989) napisali danes.

Morda. Avtor, ki piše, seveda mora biti krut, poleg krutosti pa mora biti tudi sočuten. Na nezavedni ravni se vsak avtor po moje še precej mlad odloči za enega od dveh načinov življenja in umetnosti. So avtorji, ki žrtvujejo življenje za umetnost, Baudelaire, Dostojevski, Balzac. Drugi izkoristijo umetnost za to, da bi izboljšali življenje, ne v materialnem smislu, pač pa da bi postali zrelejši in modrejši. Čehov, Goethe, Dante, Shakespeare. Nočem se primerjati z velikimi imeni, a sam sem dal na prvo mesto življenje, na moji listi prioritet so bili vedno najprej otroci in še mnogo drugega pred literaturo. To se mi pozna pri tem, da z leti pišem bolje. Se mi zdi.