Stari svet se ruši okoli njih. HVO je prevzel oblast v vasi. Jugoslovanska ljudska armada je postala srbska vojska. Prijateljstva propadajo in duhovi preteklosti so povsod. In Divko šele na koncu razume, zakaj se je pravzaprav vrnil. Film je žalostinka za Bosno in Hercegovino, pa tudi za Jugoslavijo, ki ne tolče gledalca po glavi s tragiko, ironijo in jugonostalgijo. Je meditacija o razpadu in zamujenih priložnostih. In je film o moči ljubezni, ki se mu uspe izogniti banalnosti.

Zgodba ni posebno originalna. Dramaturško je predvidljivo, da se bosta Azra (Jelena Stupljanin) in Dinkov sin Martin (Boris Ler) zaljubila. Film vsebuje tudi gledalcem tako ljub preobrat, ko se človek, ki se je doslej vedel kot baraba, izkaže kot pravi moški, muy hombre. To tudi ni prvi film, ki obuja spomin na propad Jugoslavije s srce parajočo slovansko pesmijo. Ampak pod Tanovićevo režijo ti klišeji zaživijo. Zdi se, kot da jih prvič vidimo.

To je zato, ker v Cirkusu Columbia Tanoviću uspe ustvariti večplastne like, ki niso le nosilci režiserjevega sporočila. Izkaže se za avtorja, ki ima oko za psihološke detajle in nevpadljive posebnosti svojih junakov, brez katerih je filmsko delo obsojeno, da ostane mrtvo. Cirkus Columbia je izredno živ film. Je, če uporabim izraz angleškega pisatelja D.H. Lawrencea, umetniško delo, ki je "hitro", medtem ko so prejšnji režiserjevi filmi, z delno izjemo z oskarjem nagrajenega prvenca Nikogaršnje zemlje (Ničija zemlja, 2001), mrtvi.

Lawrence je delil umetniška dela na hitra in mrtva, z uporabo bolj arhaične definicije angleške besede quick, ki ne pomeni le hiter, ampak tudi živ. "Hitro je božanski plamen, medtem ko je mrtvo le mrtvo," je zapisal v nekem eseju leta 1925. Hitrost ali živahnost je sestavljena iz "neke čudne vrste fluidne, spremenljive, groteskne in krasne sorodnosti". Mrtvo pa je "le ločena gruda, kot odrezan prst". Živ film je tisti, v katerem scenarij, režija, igra in drugi elementi delujejo tako naravno povezano, da ustvarijo redek občutek, da je tisto, kar gledamo, v bistveni povezavi z življenjem. To je film, za katerega lahko rečemo, da diha, da je organski.

In prav takšna sorodnost elementov dela Cirkus Columbia živ film. V prizoru, v katerem se Divkova žena Lucija (Mira Furlan) silovito upira policiji, ki jo je prišla deložirat, in predstavnike oblasti polije z vrelo vodo, vidimo Divka in Azro, ki sta priči dogodka. Skozi avtomobilsko šipo avta, v katerem sedita, vidimo, kako se spreminja Azrin izraz na obrazu: smeh, osramočenost in občudovanje Lucijine borbenosti. Tako Azra pred našimi očmi zaživi. Njen lik je ustvarjen iz neštetih podrobnosti, opaženih kot mimogrede. V tem odnosu med igralko in režiserjem, med obema in zgodbo, leži tista "sorodnost", o kateri govori Lawrence.

Ta občutek prežema ves film. Ko prijatelja iz otroštva postaneta sovražnika, ko eden njiju obleče uniformo hrvaške milice - ta dobro znani razplet -, je prepričljiv, ker nam od začetka prikazuje telesni govor in ominozne podtone, ki razkrivajo antagonizem njunega odnosa. In tu je končni kader, ki z enim kratkim gibom pokaže neuničljivo ljubezen pod oblakom vojne. Ta kader bi lahko bil kliše. Pa ni. Pretresljiv je.

Film se ukvarja s Tanovićevo stalno tematiko, ki je skupna tudi njegovim prvim trem filmom: z ljudmi, ujetimi v dogodke, na katere nimajo vpliva, ki so hkrati žrtve lastnih dejanj. Ampak razen na trenutke Nikogaršnje zemlje njegovi prejšnji filmi nikakor niso zaživeli. Nikogaršnja zemlja se začne odlično, kot zgodba absurda o treh vojakih, od katerih eden leži na mini v rovu med dvema bojnima črtama. Ampak za razliko od likov v Cirkusu Columbia junaki Nikogaršnje zemlje ne dajejo vtisa, da so imeli življenje, preden se je zgodba začela, niti ko o teh življenjih govorijo. So karikature, ki obstajajo le v funkciji Tanovićeve satirične in alegorične in malce shematične zgodbe.

Njegov naslednji film Pekel (L'enfer, 2006), posnet po scenariju Krzysztofa Kieslowskega in Krzysztofa Piesiewicza o treh sestrah, ki jih je zaznamoval travmatičen dogodek iz otroštva, je prava antologija prizorov, ki se očitno trudijo biti umetniški. Poglejmo samo tistega, v katerem se Emmanuelle Béart v vlogi ene od sester počasi približuje stanovanju, v katerem naj bi bila njen mož in njegova ljubica.

Dobesedno se plazi ob zidu hodnika, v poudarjeno dramatiziranem loku in z ominozno glasbeno spremljavo, in končno zruši pred vrati, z glavo med dlanmi. Potem jo vidimo v stanovanju, kako skoraj leži v postelji s spečo moževo ljubico; prizor, ki bi bolj spadal v kakšen art film, posnet pred štiridesetimi leti. Vse to je prenapihnjeno in prazno, ker Tanović nima smisla za takšne izumetničene art melodrame. Manjka mu nekaj divjega, nesramnega. Njegove junakinje so lesene. Ne more nas ganiti usoda Emmanuelle Béart, ki se ponižuje pred spečo ljubico svojega moža, če ji film ne dopusti naravnih posebnosti, ki bi iz nje naredile človeško bitje in ne le marioneto scenarija in režiserja.

Koliko bolj učinkovit in naraven je prizor v Cirkusu Columbia, ko Mira Furlan v vlogi Dinkove žene Lucije v joku poklekne na tla pred zidom propadlega stanovanja, ki ji ga dodelijo, potem ko jo mož vrže iz hiše. Lep kader. Ženska in na drugi strani prostranstvo zidu. Tako kot v Peklu je to čustveni zlom junakinje.

Pa vendar v Cirkusu Columbia ta kader ne priteguje posebne pozornosti. Ne izstopa. Ne vrže gledalca iz ritma. Tako kot vdor pripadnikov HVO v stanovanje ni ne spektakularen ne posnet s preveč drhtečo roko. Je hiter, grob in nekako navaden. Pusti pa sled strahu pred razbrzdanimi, jeznimi in, še najhuje, neurejenimi oboroženimi ljudmi.

Triaža (Triage, 2009) se je ukvarjala s travmo vojnega fotoreporterja, ki je potlačil spomin na usodo kolega in prijatelja, ki se nikoli ni vrnil s terena, tu sta še njegovo dekle in psihiater, ki mu poskušata pomagati. Triaža je tako kot Pekel polna "velikih" trenutkov ter vizualne in glasbene hiperbole. In spet, tako kot v Peklu, so liki bolj šifre kot ljudje. Fotoreporter in njegova punca sta generičen lep filmski par. Ne v dialogu ne v njunem telesnem govoru ni ničesar, kar bi to generičnost preseglo. Klišejski scenarij pusti na cedilu ponavadi živahna Colina Farella in Branka Djurića in samo Christopherju Leeju, veteranu slabih scenarijev, uspe v vlogi psihiatra uvesti nekaj živahnosti v film.

Cirkus Columbia se zdi, kot da bi ga posnel drug režiser. Po dveh spodletelih filmih je Tanoviću le uspelo najti svoj slog. To je slog, ki mu veliko bolj ustreza kot karikatura Nikogaršnje zemlje ali baročna bombastičnost Pekla in Triaže. To je slog opažanja in gradiranja drobnih detajlov. To je pristop, ki zgodbo in like ustvarja pred očmi gledalca. In ko opazimo, kako spretno in ležerno film razvije leitmotiv iskanja pobeglega Divkovega mačka, kaj nam to pove o Divku in njegovem odnosu do ljubice in sina, ki ju pošlje iskat mačka po vasi, ter preprost način, kako se Divko maščuje meščanom, ki se mu skrivaj rogajo za hrbtom, vidimo, da Tanović ta slog obvlada.