Pomladni poslanci se že veselijo, kako bo Slovenija postala mala Švica. Če je mogoče v Švici vladati z referendumi, bo še toliko laže v mali Sloveniji. Pravzaprav so tudi politične stranke tako rekoč odveč." V kolumni je predstavil švicarski primer referenduma, na katerem so se volilci z absolutno večino odločili, da so lahko nevarni spolni prestopniki obsojeni tudi na dosmrtni zapor. Izid referenduma je bil v takratnem kontekstu nenavaden: izražena je bila podpora ljudski pobudi, ki so jo ob koncu prejšnjega stoletja predstavili sorodniki žrtev, na drugi strani pa sta pobudi nasprotovala tako vlada kot parlament. Označili so jo za pretirano in neprimerno, saj je bila problematična predvsem z vidika človekovih pravic. "Zmagalo je čustvo, ne pa trezen razum," je bila takrat izjava enega izmed švicarskih politikov.

Še nas čakajo

Slovenija bi po sedmih letih od objave omenjene kolumne lahko res postala nova Švica. "Prišlo je do inflacije referendumov, s čimer so izgubili nominalno funkcijo nadzornega mehanizma parlamentarnega sistema. Postali so konkurenca parlamentarnemu sistemu," je prepričan politični analitik dr. Vlado Miheljak. Kot kažejo trenutne razmere v slovenskem političnem prostoru, se nam v prvi polovici letošnjega leta poleg jutrišnjega referenduma o zakonu o malem delu najverjetneje obetata še dva - o pokojninski reformi in o zakonu o preprečevanju dela na črno. Ali trije, saj ustavno sodišče v teh dneh odloča tudi o tem, ali bi zaradi zavrnitve novele zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih na referendumu lahko nastale neustavne posledice. Ob tem velja dodati, da je v začetku januarja zaradi premajhnega števila zbranih podpisov propadla pobuda Društva za pravno državo za zakonodajni referendum o zakonu o izvrševanju proračuna za leto 2011, na katerem bi volilci odločali o višini RTV-prispevka.

Vprašanje, ali ne bi bilo bolje ukiniti državni zbor in pravico odločanja o zakonih - pa naj gre za še tako strokovne in večini težko razumljive - dodeliti samo ljudstvu, se v tem trenutku zdi popolnoma na mestu. Tudi vprašanje, komu sploh služijo referendumi, ali državljanom, ki lahko s svojim glasom vplivajo na določene zakone, ali politikom, da izrabljajo institut referenduma za svoje politične igre, je potrebno tehtnega razmisleka. Predsednik SLS Radovan Žerjav se je pred dnevi v Dnevniku Televizije Slovenija med drugim pošalil, "da bi bilo najbolje zapreti vrata državnega zbora in uvesti tedenske referendume kar preko Facebooka".

Da so političnim odločevalcem zadeve dejansko ušle iz rok, je pokazal tudi zadnji referendum, na katerem smo volilci odločali o zakonu o Radioteleviziji Slovenija. Medtem ko so medijski strokovnjaki in uslužbenci kulturnega ministrstva omenjenemu zakonu namenili dobro leto dni priprav, ministrstvo pa več kot petdeset tisoč evrov sredstev, so se poslanci na sejah matičnih odborov in državnega zbora, preden so zelo specifičen zakon tudi sprejeli, ukvarjali skupaj štiriintrideset ur. Kljub temu da je zakon preživel javno razpravo, parlamentarno proceduro in odločanje državnega sveta, so poslanci opozicijskih SDS, SNS in samostojni poslanec Andrej Magajna vložili zahtevo za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma. Volilci so na koncu z manj kot petnajstodstotno udeležbo zakon zavrnili, kar pomeni, da mu je nasprotovalo natanko 252.408 volilcev od skupno 1,707.209, ki so morali za izpeljavo referenduma prispevati nekaj manj kot štiri milijone evrov.

Povprečno glasuje tretjina volilcev

Mnenja o tem, ali so potrebne spremembe ustavnih členov o referendumu, so deljena. Na to je pokazala tudi sredina uvodna razprava ustavne komisije državnega zbora. Dejstvo je, da smo imeli v kratki zgodovini samostojne Slovenije že štirinajst referendumov (z jutrišnjim petnajst), vsakega izmed njih - največkrat je šlo za zelo strokovna vprašanja - pa se je v povprečju udeležila dobra tretjina vseh volilnih upravičencev. "Nizke volilne in referendumske udeležbe so dejstvo ne le v Sloveniji, temveč tudi v večini drugih današnjih demokracij. Na politično participacijo ne smemo gledati kot na dolžnost, temveč kot na pravico, ki jo ljudje izkoristijo ali pa ne," je prepričan predavatelj z novogoriške fakultete za uporabne družbene študije dr. Matej Makarovič, ki se od razpisanih ni udeležil dveh referendumov. "Kljub precej liberalni referendumski zakonodaji v zadnjih dvajsetih letih v povprečju nismo imeli več kot enega referenduma letno, kar res ni veliko. Zato bi bilo bolje, da bi si politiki prizadevali za iskanje širšega konsenza o svojih odločitvah, kot pa da skušajo ta institut omejiti," še dodaja.

Dr. Vlado Miheljak je prepričan, da so spremembe referendumske zakonodaje potrebne. Zaradi najrazličnejših zlorab bi poslancem odvzel možnost pobude za referendum, zaostril kriterije doseganja potrebne kvote podpisnikov pobude, dvignil prag veljavne volilne udeležbe in določil teme, ki ne morejo biti predmet referendumskega vprašanja. "Ker parlamentarna manjšina lahko danes vsili referendum, bi moral glas poslanca ali svetnika veljati enako kot glas vsakega državljana. Pravica do referendumske pobude bi morala biti izključno na strani ljudske iniciative," meni predavatelj z ljubljanske Fakultete za družbene vede, ki se tako kot njegov sogovornik ni udeležil vseh dosedanjih referendumov: "Za določene vsebine nisem imel dovolj živcev, da bi se vanje poglobil. Eden takšnih referendumov je bil tisti o telekomunikacijah."