Znanstveniki, ki se ukvarjajo s kriznim upravljanjem in vodenjem, so že pred desetletjem in več opozarjali, da so sodobne družbe podvržene kompleksni krizi, hkrati pa so napovedali povečanje števila kriz, njihovo intenzivnost in spremenjeno naravo. Krizo so videli kot logično nasprotje vse bolj zapletenih sistemov, ki zaradi tehnoloških, finančnih ali političnih razlogov ne morejo dosegati ustreznih varnostnih standardov. Kriza predstavlja začarani krog, ki je posledica prepletenih vzročno-posledičnih povezav pri njenem nastanku, kar pomeni, da se kriza v različnih oblikah nenehno samoustvarja. Velika kriza ima praviloma izrazite mednarodne učinke, saj proces globalizacije tudi na tem področju prinaša vse večjo povezanost in soodvisnost držav. Pri tem dinamika kriz ne deluje več zgolj v smeri lokalno-globalno, ampak vse bolj tudi v obratni smeri, kar pomeni, da se vse bolj ukvarjamo z vprašanjem, kako globalni procesi vplivajo na pojav kriznih razmer v lokalnem okolju, predvsem ko gre za podnebne spremembe, ekonomske in finančne procese ter obvladovanje jedrske energije.

Transnacionalna kriza

Razvoj dogodkov na Japonskem skoraj v celoti potrjuje naštete značilnosti krize, saj je potres povzročil številne požare, zemeljske plazove in cunami, slednji pa je ključni vzrok za jedrsko nesrečo. Vzroki so bili resnično prepleteni, posledice za ljudi in njihovo blagostanje pa uničujoče in se kažejo na različnih področjih. Japonske oblasti poročajo, da je mrtvih in pogrešanih prek 28.000 ljudi, prek pol milijona ljudi je bilo evakuiranih, materialna škoda naj bi po ocenah Svetovne banke dosegla do 235 milijard ameriških dolarjev oziroma do 4 odstotke japonskega bruto družbenega proizvoda, doseženega v letu 2010. Porušena in uničena so celotna naselja, industrijske cone, letališča, pristanišča, kmetijske površine, poškodovanih je 2126 cest, 56 mostov, 26 železnic in še bi lahko naštevali.

Kompleksnost krize na Japonskem se kaže tudi v njenem povezovanju z drugimi družbenimi problemi, pri čemer lahko izpostavimo finančno-gospodarsko krizo, ki neugodno vpliva na možnost sanacije stanja po nesreči, čeprav Svetovna banka optimistično pričakuje, da jo bo mogoče izvesti v naslednjih petih letih. Ocena je sicer absolutno prezgodnja, saj dokončne posledice jedrske nesreče v Fukušimi sploh še niso znane. Krizo dodatno zaostruje prepad med visokimi pričakovanji japonskih državljank in državljanov glede njihove varnosti in omejenimi možnostmi oblasti, da jo zagotovijo, kar je posebej očitno v primeru jedrske nesreče. Zdravje, osebna in kolektivna varnost so vse pomembnejše vrednote, ki jih je v "globalni družbi tveganja", kot zapiše sociolog Ulrich Beck, vse težje zagotoviti.

Japonska kriza deluje prek nacionalnih meja, kar potrjujejo učinki cunamija, povečana stopnja radioaktivnosti izven Japonske, dodatni ukrepi jedrske varnosti v Evropski uniji, evakuacija tujcev iz Japonske ter preselitev ali celo zaprtje veleposlaništev nekaterih držav, spremenjene cene nafte in zemeljskega plina, pretresi na finančnih borzah ipd.

Ob tem se nam zastavlja vprašanje, ali je tudi odziv na krizo mednaroden in ali mednarodna skupnost sploh razpolaga z mehanizmi in instrumenti, ki jih lahko uporabi ob taki krizi. Odgovor je pritrdilen, saj v okviru Združenih narodov deluje Urad za usklajevanje humanitarnih zadev (OCHA), katerega ključna naloga je zbiranje pomoči ob nesreči in usklajevanje mednarodne humanitarne akcije. Ta mehanizem se je ob krizi na Japonskem sprožil, saj so pri njenem obvladovanju poleg 100.000 pripadnikov japonskih obrambnih sil, okoli 350 zdravstvenih ekip oziroma ekip Rdečega križa in prostovoljcev sodelovale tudi reševalne ekipe drugih držav. Tu so še materialne in finančne oblike mednarodne pomoči, ki jih je urad usklajeval. Obrobno je bila vključena tudi Mednarodna agencija za jedrsko energijo, in sicer pri merjenju stopnje radioaktivnosti in sodelovanju z Organizacijo za prehrano in kmetijstvo (FAO) pri oceni možnosti sanacije kmetijskih zemljišč.

Nadalje, Evropska unija ima Urad za humanitarno pomoč (ECHO) in Mehanizem za civilno zaščito (CPM), ki v takih krizah Uniji omogočata organiziranje pomoči prizadetim državam. Mehanizem, v katerem sodelujejo vse države članice in še štiri evropske države, se je na prošnjo japonske vlade sprožil ter usklajeval bodisi materialno bodisi finančno pomoč 18 držav. Prva pošiljka 72 ton pomoči je Japonsko dosegla 25. marca, sledile so še tri. Evropska unija je na prizorišče nesreče poslala tudi ekipo civilne zaščite, ki vključuje strokovnjake za prevoz, logistiko in radiacijo.

In ne nazadnje, Nato ima poleg vojaške in politične tudi t.i. družbeno razsežnost delovanja, ki vključuje programe s področja znanosti, okolja in civilnega kriznega načrtovanja. Znotraj slednjega delujeta Evroatlantski center za usklajevanje pomoči ob nesreči (EADRCC) in Evroatlantska enota za odzivanje na nesrečo (EADRU). Center izvaja usklajevalno vlogo, enota pa se oblikuje po ad hoc načelu iz vojaških in civilnih prvin, ki jih ponudi 50 držav (28 članic Nata in 22 partnerskih držav) Evroatlantskega partnerskega sveta (EAPC), glede na potrebe v konkretni krizi. Mehanizem se je v zadnjih dvanajstih letih sprožil petdesetkrat, praviloma, ne pa izključno v evroatlantskem prostoru, prevladujejo pa operacije pomoči ob nesrečah in epidemijah. Mehanizem v obravnavani krizi ni bil sprožen. Celo več, generalni sekretar Nata Anders Fogh Rasmussen na srečanju s študenti Erazmove univerze 31. marca v Rotterdamu japonske krize sploh ni omenil, čeprav je predaval o Natovi pomoči v humanitarni krizi.

Težavno usklajevanje pomoči

Orisani mehanizmi naj bi bili med seboj usklajeni, delujejo pa po načelu subsidiarnosti, kar pomeni, da je primarna odgovornost za organiziranje odziva na krizo v državah samih, mednarodna skupnost pa ta napor dopolnjuje - države članice mednarodnih organizacij se same odločajo, ali bodo pomoč ponudile prek njih ali pa samostojno. Dosedanje izkušnje z delovanjem mednarodne skupnosti pri zagotavljanju pomoči prizadetim državam kažejo, da je še vedno težko zbrati ustrezne vire in pomoč uskladiti. Nadalje, skupne pomoči, ki prihaja iz več držav, ni enostavno oblikovati, saj se reševalne ekipe ne poznajo, uporabljajo različne doktrine delovanja, reševalna sredstva so omejena (še posebej specialna reševalna oprema) in niso vedno standardizirana. Težave so tudi s prevozom opreme, ekip in dobrin na prizorišče nesreče.

Torej je na mestu vprašanje, ali so mednarodni mehanizmi že razviti do te mere, da lahko prizadetim državam ponudijo hitro, obsežno in učinkovito pomoč. V mednarodnih forumih je veliko govora o "novih virih ogrožanja", ki so praviloma nevojaški in posegajo na demografsko, okoljsko, socialno-ekonomsko, informacijsko, zdravstveno in druga "civilna" področja. Po drugi strani pa se zdi, da so nacionalne in mednarodne strukture in strategije, ki se z varnostjo in posledično krizami ukvarjajo, še vedno precej tradicionalne oz. konvencionalne in se v veliki meri opirajo na vojaško prvino. To potrjuje tudi hkratna izkušnja z japonsko in libijsko krizo, ko je bila slednja v mednarodni skupnosti resno in hitro obravnavana, sledila je tudi vojaška akcija, medtem ko se zdi, da Japonska v spoprijemanju z jedrsko katastrofo ni bila deležna zadostne pomoči.

Resnici na ljubo pa je treba zapisati, da je bila tudi japonska vlada več kot očitno zadržana in selektivna pri sprejemu mednarodne pomoči, saj je kljub ponujeni pomoči 134 držav in 39 mednarodnih organizacij sprejela pomoč le 29 držav in mednarodnih organizacij, pred dnevi pa je celo sporočila, da lahko sama zadovolji potrebe prizadetega prebivalstva in da nadaljnja pomoč ni potrebna, razen v izjemnih primerih in na posebno prošnjo vlade. Prav te dni sedem tisoč ameriških vojakov pomaga japonskim pri iskanju trupel pogrešanih.

Čeprav se torej na prvi pogled zdi, da je mednarodna skupnost dokaj pasivna in nima dovolj ustreznih virov za pomoč, še posebej ko gre za obvladovanje razmer v jedrski elektrarni Fukušima, vidimo, da je sprejem pomoči odvisen tudi od prizadete države same, saj ona zaprosi za pomoč in pri tem opredeli prednostne potrebe. Zelo verjetno je v primeru kompleksne krize na Japonskem zadržano stališče vlade o sprejemu mednarodne pomoči povezano tudi s kulturo razumevanja odgovornosti, priznavanja napak ter sprejemanja poraza v japonski družbi.

Marjan Malešič je profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.