A jih niso toliko odirali z maržami (pribitkom trgovca k nabavni ceni izdelka) kot predvsem z rabati, superrabati (popusti, ki jih da dobavitelj trgovcu). Nekateri rabati so zapisani na fakturi, ki je vidna vsem, tudi davčni službi, cela kopica pa je nevidnih popustov (denimo prispevek dobavitelja trgovcu za humanitarno dejavnost, sponzoriranje športa...), ki jih uradna statistika ne zajame. Trgovec od dobavitelja zahteva dodatne polletne, letne popuste glede na količino blaga, ki mu ga je prodal, ali to, da mu dobavitelj določeno količino blaga dostavi brezplačno...
Ta problem je najostreje izbruhnil ob zadnjih velikih podražitvah hrane, najprej leta 2007, nato še na začetku tega leta, zato sta se kmetijski minister Dejan Židan in gospodarska ministrica Darja Radić odločila, da ga bosta skušala zajeziti s sprejetjem kodeksa pravičnih odnosov med vsemi členi prehranske verige (kmeti, živilci in trgovci), če ta ne bi zalegel, pa bi Židan trgovske marže omejil celo z zakonom. A je s takšnim predlogom takoj požel kritiko ekonomista dr. Bogomirja Kovača, ki je ocenil, da to ne sodi v tržno gospodarstvo. "S takim zakonom bi se vrnili v ekonomsko politiko Sovjetske zveze iz leta 1921," je dejal Kovač. Agrarni ekonomist dr. Emil Erjavec pa je v času evforije okoli urejanja pravičnih odnosov v prehranski ocenil, da se o tem sicer zelo veliko govori, da pa vzvodov za ureditev razmerij ne vidi. "Razni kodeksi in zakoni tega vprašanja ne bodo rešili, predvsem ne v naši državi, ki ima še zmeraj, vsaj v podjetništvu, zelo balkansko miselnost," je dejal Erjavec.
Proti zlorabi humanitarnih prispevkov
Poglejmo nekaj ključnih predlogov, ki jih prinaša predlagani kodeks, ki je za zdaj še delovna verzija, kar pomeni, da se bo najverjetneje še močno spreminjal, saj imajo vsi, na katere se kodeks nanaša, do jutri čas za posredovanje pripomb. Ker se je že zgodilo, da so posamezni trgovci v preteklosti svojim dobaviteljem postavili ultimat, da jih bodo odslovili s svojih polic, če bodo sodelovali z diskontnimi prodajalci, naj bi kodeks takšno slabo prakso v prihodnje onemogočil, saj vsebuje določilo, po katerem naj bi se trgovec in njegov dobavitelj obvezala, da ne bosta omejevala ali pogojevala sodelovanja s tretjo stranko.
Poleg tega naj bi kodeks trgovce zavezal, da bodo morali ves denar, zbran v humanitarne namene, res vplačati za ta namen. Kodeks naj bi tudi pripomogel, da bodo živilci plačilo za svoje proizvode prejeli v razumnem roku. Predlog je, da ta čas ne bi smel biti daljši od 30 dni od dneva dobave, razen pri svežih proizvodih, kjer naj bi bila zgornja meja največ 12 dni od dneva dobave, pri zamrznjenih pa največ 20 dni. Da kodeks ne bi ostal le mrtva črka na papirju, naj bi bil zavezujoč, nad njegovim spoštovanjem pa bo vzpostavljen tudi nadzor. To, ali bo zanj skrbel varuh pravic udeležencev v oskrbi s hrano, agencija za varstvo konkurence ali kdo tretji, je še odprto. Predvideno pa je, da bo smel nadzornik tiste, ki ne spoštujejo ene ali več določb kodeksa, javno razkrinkati, kazen za kršitev pa naj bi plačal v obliki humanitarnega prispevka.
Odpiranja in obnove trgovin na bodo več financirali živilci?
Kodeks dobre prakse v verigi oskrbe s hrano bo tudi predpisal, kaj vse sme trgovec zaračunati dobavitelju, denimo stroške ravnanja z odpadno embalažo, nadomestilo za uvajanje novih izdelkov, prispevek za humanitarne akcije, a le na izrecno zahtevo dobavitelja... Vseboval naj bi tudi precej dolg popis nedovoljenih praks v odnosu med dobavitelji in trgovci, po katerem trgovec svojemu dobavitelju ne bi več smel izstavljati dodatnega računa glede na položaj njegovih izdelkov na trgovski polici. Tudi stroškov povečanja prodajnih prostorov, širitve trgovske mreže, odprtja ali obnove trgovin, promocije trgovski blagovnih znamk... trgovci ne bodo več smeli prenašati na dobavitelje.
Kodeks poleg tega predvideva, da naj bi se kmetje oziroma njihova združenja prostovoljno zavezala, da bodo najmanj dve tretjini svoje kmetijske proizvodnje, namenjene prodaji živilskopredelovalni industriji oziroma trgovini, prodale predelovalnim podjetjem, ki imajo sedež v Sloveniji, oziroma trgovcem, ki poslujejo pri nas. Vendar pod pogojem, če je povpraševanje po njih in če je ponujena razumna cena.
