Spomin je čudno rešeto. Deluje kot televizija. Brez pravega razloga se zapodi v en detajl, eno sliko, eno besedo in nastane kopica prispevkov ter oddaj. Če je ta detajl povezan s seksom, nasiljem in politiko, se domine žmohtne zgodbe začnejo podirati ena za drugo. Moj spomin se je ustavil drugega februarja lanskega leta. Bila je zima. Bila je noč, ko sem se po nasvetu osebne zdravnice sprehajal po znani ljubljanski ulici. Naenkrat iz ulice blizu stare tobačne prihromi velika motorozirana mrcina s hitrostjo, ki očitno nakazuje, da voznik beži od nekod. Ta voznik mi je znan od nekje. Enkrat sem ga že videl na golfu ali pa na tv-ekranu. Telefonira in glede na zavijanje ust sklepam, da govori dolenjsko narečje. Ne vem sicer, kaj govori, ampak je vidno razburjen. Razburjen tako, da zavoham njegov švic. Ko gledam mrcini v zadek, mi nekaj ne štima. Iz auspuha se ne vali dim, ampak nekaj curlja. Nekaj rdečega.

Ko se naslednji dan po isti poti sprehajam sredi dneva, na tleh opazim krvave madeže. Takrat mi niso pomenili veliko, danes pa vem, da sem zamudil zgodovinsko priložnost. Lahko bi kot priča prišel v arhive najbolj ekskluzivnega primera te mlade države. Ampak nikoli ni prepozno, zato komaj čakam trenutek, ko bom na golf terenu zagledal Barbaro Brezigar in ji razložil tale spomin. Ker verjamem, da bo ta nova okoliščina tožilce na novo spravila na noge, bom postal zvezda vsaj za pet minut.

Dovolj, da me Uroš Slak povabi v Poglede Slovenije, kjer bom nasadil vse, ki tistim madežem na asfaltu niso dajali ustreznega pomena in niso izsledili motorozirane mrcine, čeprav je jasno, kdo je bil za volanom. In skupaj z Radovanom Žerjavom se bova strinjala, kako je treba stopiti korak nazaj in za zaščito te države vse raziskati. Najprej policijo še enkrat poslati na kraj dogodka. Zato, da ne bi bilo nikakršnega suma, se pred njihovim prihodom postavi vsaj petnajst tv-kamer nacionalke, ki bodo priče novemu resničnostnemu šovu Big bullmastif. Začelo se bo s prekopavanjem vrta, nadaljevalo z brskanjem po kleti in na koncu bi se iskali skrivni prehodi, ki bi vodili na različne naslove visokih vplivnežev in politikov. Ker sem med svojimi sprehodi v omenjeni hiši večkrat opazil silhueto, ki je nekaj skrivnostno vrtala po stenah, bi se resničnostni šov lahko spremenil še v Iskanje izgubljenega zaklada. Ali pa vsaj trezorja.

Da nam ne bi bilo dolgčas, bi se vsi potencialni osumljeni postavili v krog na dvorišču in se preizkusili na poligrafu kot akterji Trenutka resnice. Ni pomembno, kdo bi bil voditelj, ampak le to, katera velika imena bi se znašla v krogu. Tam bi se drenjali ministri in ministrice, kriminalisti, tožilci, neodvisni strokovnjaki, komentatorji, odvetniški izbranci in pozabljeni nasprotniki vsega živega. Jasno je, da bi vsi padli na zadnji stopnici, ko bi se vprašanje glasilo: ali je res, da niste član nobenega omrežja?

Ker bi tudi druge tv-postaje skušale ujeti trenutek slave, bi se tam v bližini naslikal še Pink SI in lansiral svoj šov Dvor. Kopica mladcev bi ves čas pila, se nekaj šlatala, plesala na jugonostalgične komade in brez posluha brundala pozabljene verze. Mi pred ekrani bi se zgražali ali pa preklopili na komercialko, kjer bi Bojan Emeršič tako mimogrede v uvodu oddaje Minuta do zmage spustil nedolžno ugotovitev, da v teh časih potrebujemo igre. Bolj ko so preproste in butaste, bolj vžgejo. Tako kot vedno znova vžge skupinska psihoza pred nogometnimi dvoboji slovenske reprezentance. Potem pa prideta dve tekmi, na katerih naši niso niti blizu gola, Matjaž Kek pa vdan v usodo izgubljen v trenirki s čepico demonstrira vdanost v usodo. Ali kot je ugotovil strokovni komentator Sašo Udovič: igramo nogomet, kar bo, pa bo. Seveda nas bo reporter Ivo Milovanovič prepričeval, da moramo biti zadovoljni s slovensko igro, in preveval ga bo občutek, da prevzemamo pobudo na igrišču. Iz te preproste komentatorske stereotipske puhlice pa veje izvirna resnica. Pri vsem skupaj gre za občutke.

Tako kot imam jaz občutek, da televizijski programi dosegajo svojo najnižjo točko. Občutek, da smo pristali na dnu. Ta podn se ne manifestira samo v informativnih oddajah, kjer so središče zgodb izjave neznanega očividca in besede neke druge osebe, ki jih potem en tretji zanika, ampak tudi v takšnih nedolžnih otroških oddajah, kot je Pod klobukom. Tam se že nekaj let voditelj Davor Božič s svojimi sosedi igra duhovitosti, ki se uvrščajo v isti register kot Jožeta v oddaji Na zdravje. Skratka, govoričenje brez duha in polno neavtentičnega komedijanstva. Morda pa je res vse skupaj le komedija. Komedija neduha in neidej. Služba pač in plača. Za popestritev pa še kakšen kšeft postrani. Kot to počne Boštjan Romih v oglasih za eno našo banko. Še ena kaplja na rešeto slabih spominov…