O različnih vidikih pravljice, o njenem razvoju in "dedovanju", o njeni estetiki in ideologiji, o konservativnih sporočilih in subverzivnem naboju, ve veliko povedati dr. Jack Zipes, eden vodilnih svetovnih teoretikov na področju pravljic. Dr. Zipes je Ljubljano obiskal v sredini marca na povabilo Pripovedovalskega Varieteja in Kulturnega društva Priden možic. V sklopu spremljevalnega programa 14. pripovedovalskega festivala Pravljice danes je imel med drugim tudi predavanje z naslovom De-disneyficiranje filma s pravljično vsebino. Na njem je ob prikazovanju različnih animiranih in igranih filmov o Rdeči kapici - ki so nastali v razponu več kot osemdeset let - pokazal, da obstaja bogata in raznolika tradicija filmov s pravljično vsebino. Izkopavanje prezrte in pozabljene pravljične (filmske) tradicije, z opozarjanjem na izstopajoče sodobne stvaritve, je po njegovem mnenju eden prvih korakov "de-disneyficiranja".

Iz roda v rod

Zdi se, da je dr. Zipesu, vsaj kot teoretiku, posebej pri srcu Rdeča kapica. Na predavanju se je tako pošalil, da mu je zaradi te "obsesije" hčerka že svetovala obisk psihiatra. K tej starodavni pravljici, ki je najbolj znana v verzijah Charlesa Perraulta in bratov Grimm, pa se je vztrajno vračal tudi med najinim pogovorom. A to ni njegova osebna kaprica; Rdeča kapica preprosto sodi v "elitno" druščino desetih ali petnajstih klasičnih pravljic, ki sestavljajo (zahodni) pravljični kanon. Po mnenju dr. Zipesa jim dela družbo še kakšnih sto do dvesto drugih, ki so razmeroma znane po vsem svetu.

Ljudje so pravljice dolga stoletja pripovedovali od ust do ust; ker več tisoč let ničesar ni bilo mogoče zapisati, so jih nosili v glavi. "Edini način, da so pravljice lahko prešle v kulturno izročilo, je bil, da so se možgani ljudi prilagodili na skladiščenje velikih količin zgodb, ki so jih nato predajali iz generacije v generacijo," pravi dr. Zipes.

Po njegovem mnenju so se pravljice razvijale in se še vedno razvijajo memetično. Pri tem se naslanja na teorijo, ki jo je v odmevni knjigi Sebični gen razvil Richard Dawkins. Dawkins je namreč prepričan, da ne obstajajo le geni, ampak tudi memi. Ti biološko gledano sicer niso živi, a so kulturni koščki informacij, ki so tako pomembni za prilagajanje okolju, da vstopijo v naše možgane.

Jack Zipes se strinja z Dawkinsovimi izpeljavami in jih aplicira na področje pravljic. "Mislim, da so obenem s pojavom ustnega sporazumevanja ljudje začeli razvijati načine sporočanja stvari, ki so bile pomembne za preživetje oziroma za prilagajanje okolju. Na primer: 'Ne hodi v gozd, ker je tam volk,' je zelo pomembno sporočilo. Volk lahko, ali pa tudi ne, predstavlja moškega. V Rdeči kapici je volk moški, a je obenem tudi volk. Gre za svarilno pripoved o volkovih, a hkrati vemo, da volk predstavlja moškega, s katerim je povezana grožnja, da bo morda nasilen do ženske."

Pomembno spremembo v razvoju, predvsem pa v načinu prenašanja pravljic, je prineslo šestnajsto stoletje, ko so pisatelji začeli pravljice zapisovati. Dr. Zipes pojasnjuje: "Giovan Francesco Straparola in drugi avtorji so izhajali iz ustnega izročila. S tem so postavili merila tudi za druge pisatelje - na primer za Charlesa Perraulta, Mme d'Aulnoy, Mlle Lhéritier in okoli deset drugih pomembnih francoskih pisateljic -, ki so na koncu sedemnajstega stoletja začeli pisati pravljice." A ustno izročilo ob tem ni izginilo; zelo močno je ostalo še nadaljnji dve stoletji.

Danes večina pravljice povezuje z otroki. A kot poudarja dr. Zipes, pravljice nikoli niso bile namenjene (izključno) otrokom. Prav nasprotno: še ob koncu osemnajstega stoletja so jih otrokom - predvsem tistim iz zgornjih slojev družbe - odsvetovali, ker naj bi jim vcepljale divje ideje o magičnem. "Nekateri so menili, da pravljice napeljujejo otroke k samozadovoljevanju. V Nemčiji in Angliji so bili napisani celo traktati proti pravljicam. V začetku devetnajstega stoletja so bile tako večinoma prepovedane ali pa so jih imeli za neprimerne za otroke," pravi Zipes.

Pravljice so postopoma začeli sprejemati šele v začetku devetnajstega stoletja, ko so jih začeli pisatelji "prečiščevati". "V Angliji je leta 1823 in 1826 Edgar Taylor začel izdajati pravljice bratov Grimm, ki jih je priredil za otroke, tako da se je znebil vsega grozljivega, erotičnega in obscenega oziroma vseh elementov, ki niso bili krčanski. Istočasno so pisatelji po vsej Evropi začeli pisati pravljice za knjižni trg, namenjen otrokom, čeprav kar osemdeset do devetdeset odstotkov otrok niti ni znalo brati. Na neki način je torej šlo za razredno delitev, za vzpostavljanje moralnih norm za zgornje razrede in meščanstvo. K temu so prispevale tudi pravljice Hansa Christiana Andersena, ki so bile prevedene zelo hitro, že v tridesetih in štiridesetih letih devetnajstega stoletja in ki so zelo krščansko obarvane."

A kot poudarja dr. Zipes, je od samega začetka obstajal tudi "nasprotni tabor" - pisatelji, ki otrok niso želeli poneumljati in ki so se trudili biti umetniško inovativni in zanimivi. "Med njimi sta bila tudi pisatelj George MacDonald in Lewis Carroll, avtor Alice v čudežni deželi. Njuno delo je bilo popolnoma drugačno od poučnih del, ki so bila napisana v tistem času. In seveda Oscar Wilde ob koncu devetnajstega stoletja. V Ameriki pa je leta 1900 Frank L. Baum napisal pravljični roman Čarovnik iz Oza, ki je v prvi vrsti politično delo."

Simbolna predstavitev posilstva, zapuščenosti, rivalstva …

Če danes kogarkoli vprašate po najljubših oziroma najbolj znanih pravljicah, vam bo naštel istih deset do petnajst klasičnih pravljic. Po mnenju dr. Jacka Zipesa obstaja več razlogov za tako skopo število kanoniziranih (knjižnih) pravljic. Najpomembnejši med njimi naj bi bilo dejstvo, da lahko v naših možganih ohranimo le omejeno število zgodb. Tako so se po njegovem mnenju ohranile le tiste, ki so najpomembnejše in ki obravnavajo vprašanja, s katerimi se soočamo dan za dnem.

A dr. Zipes obenem poudarja, da selekcija oziroma reprodukcija pravljic ni zgolj "naraven" proces, ampak nanj pomembno vpliva tudi širše družbeno okolje: "Na žalost živimo v patriarhalni družbi, zato so zgodbe, ki so bile izbrane, da se prenašajo iz generacije v generacijo, odvisne od tega, kdo upravlja medije, kdo vodi družbo - in to so moški. In ker so pisatelji in ilustratorji večinoma moški, so v zgodbah, ki so dejansko izdane, zastopani njihovi interesi. Ženske pripovedujejo drugačne zgodbe, ki pa niso v tolikšni meri objavljene v knjižni obliki oziroma producirane kot filmi, opere ipd."

Tudi dejstvo, da danes med ustvarjalci za otroke prevladujejo pisateljice in ilustratorke, po njegovem mnenju samo po sebi ne spremeni ničesar. "Ženske so bile prav tako vzgojene v patriarhalnih družbah in mnoge med njimi verjamejo vanje oziroma jim ne nasprotujejo. Naj kot primer navedem najnovejši film Red Riding Hood Catherine Hardwicke, ki je pred tem režirala Somrak. V njem je oče kot volkodlak na koncu sicer ubit, a gre v osnovi za zelo patriarhalno interpretacijo Rdeče kapice. Film je zelo trivialen, neumen in komercialen. Angela Carter, izvrstna britanska pisateljica, ki je leta 1978 napisala povsem drugačno verzijo pravljice, se najbrž obrača v grobu, ker je film Catherine Hardwicke tako popačena in seksistična interpretacija."

Jack Zipes ob tem dodaja, da dejstvo, da živimo v patriarhalni družbi, klasične pravljice pa krepijo patriarhalno držo, ni edini razlog za njihovo dolgoživost oziroma za njihov status izbrank. "Z estetskega vidika so te zgodbe - pravljice Perraulta, bratov Grimm, Andersena in drugih moških avtorjev - zelo dobro napisane; gre za spajanje več stoletij pripovedovanja zgodb o pomembnih temah. Te zgodbe beremo in se ukvarjamo z njimi, ker še vedno odpirajo vprašanja, o katerih razpravljamo, zaradi česar si jih raje in lažje zapomnimo kot druge. In ni nujno, da jih ponavljamo na enak način, kot so bile sprva zamišljene."

Po njegovem mnenju se vse (klasične) pravljice ukvarjajo z zelo osnovnimi vprašanji. V Pepelki - ki je v dobesedno tisoče različicah poznana po vsem svetu - gre tako na primer za rivalstvo med sorojenci in za zlorabo otroka s strani nebiološkega starša. Rdeča kapica - tako Perraultova verzija, v kateri deklica umre po lastni krivdi, kot verzija bratov Grimm, v kateri jo na koncu reši lovec - je po njegovem mnenju v osnovi zgodba o posilstvu. Druge (klasične) pravljice pa se ukvarjajo s problemi, kot so incest, zapustitev otroka, prisilno delo… Zipes je prepričan, da nam pravljični diskurz s tem omogoča, da na simbolen način obravnavamo številna ključna vprašanja.

Poetičnost, parodija in magični realizem

A če se na eni strani nekatere pravljice inertno prenašajo iz roda v rod, so se številni ustvarjalci in ustvarjalke domiselno poigravali z izvirnimi pravljičnimi teksti. "V šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja so čudoviti pisatelji, predvsem ženske, začeli pisati pravljice za odrasle - Anne Sexton, Angela Carter, Olga Broumis, Emma Donoghue, Francesca Lia Block, A.S. Byatt, Jane Yolen, Donna Jo Napoli in druge. Kot izhodišče so vzele klasične pravljice, ki so jih napisali moški, in jih obrnile naokoli na mnoge vznemirljive in včasih tragične načine. Anne Sexton, slavna ameriška pesnica, je tako, potem ko je končala svojo knjigo, v kateri je reinterpretirala petindvajset Grimmovih pravljic, storila samomor."

Reinterpretiranje klasičnih motivov pa je - kot je pokazal dr. Zipes na svojem predavanju - značilno tudi za animacije oziroma filme s pravljično vsebino. Najpogostejši strategiji, ki se ju poslužujejo umetniki, sta ironija in parodija. Tako se na primer v eni od zgodnejših animacij Rdeče kapice babica ob pomoči čudežnega napoja pomladi in zapelje volka; z njim se namerava celo poročiti, kar pa ji v zadnjem hipu prepreči razjarjena volkulja. Zipesu se zdi odlična tudi parodična animacija Texa Averyja, v kateri je Rdeča kapica pametna, privlačna pevka, ki zna zaščititi samo sebe in odločno kroti volkov podivjani libido.

Drug način reinterpretacije pravljic pa je vračanje k njihovim izvornejšim, ljudskim oblikam. Kot posrečen primer je Zipes pokazal kratki film Davida Kaplana, v katerem "ne tako nedolžno" Rdečo kapico igra odlična Christina Ricci. V filmski pripovedi, ki temelji na ljudski zgodbi The Story of Grandmother, je avtor poudarek subtilno premaknil z volkove na dekletovo prebujajočo se spolnost ter jo s tem "odrešil" vloge nemočne, s krivdo obtežene žrtve.

V najinem pogovoru je Zipes izpostavil še dva filma, ki v pravljično prejo vpletata prvine (magičnega) realizma: ruski film Rusalka Anne Melikyan in film Otesánek sodobnega češkega filmskega ustvarjalca Jana Švankmajerja. Film Rusalka je sicer pravljica, ki se ohlapno naslanja na Andersenovo Malo morsko deklico, a je obenem zelo realističen. Govori o deklici, ki živi s svojo materjo in babico ob Bajkalskem jezeru in sanjari, da bo baletka. Ker je mama v tej želji ne podpre, v jezi uniči hišo in vse tri se preselijo v Moskvo. "Tam spozna - tako kot mala morska deklica -, da kapitalistična družba razdvaja in izkorišča ljudi. Dobesedno je utišana. Film je kritika potrošništva, zaradi katerega dekle ne more uresničiti svojih sanj," povzame njegovo sporočilo Zipes.

Tudi film Otesánek uporabi ljudsko pravljico, da bi spregovoril o (češki) sodobnosti, pri čemer uporablja domiselne pristope, ki so blizu magičnemu realizmu. Zgodba pripoveduje o paru, ki ne more imeti otrok, kar je pogost začetek mnogih pravljic. Goreča želja ju privede do tega, da drevesno vejo spremenita v dojenčka; ta najprej požre njune sosede, nato pa še njiju. "Na ta način Švankmajer ponazori, kako kapitalizem žre svoje lastne starše. Upajmo, da se to vendarle ne bo zgodilo in nam bo uspelo najti alternative težkim razmeram, v katerih živimo danes."

Lahko bi rekli, da je prav odkrivanje svetlejših, predvsem pa pravičnejših alternativ realnemu svetu eno temeljnih poslanstev pravljic. Zato je večina (dobrih) pravljic utopičnih. A utopije ne smemo zamenjevati s psevdoutopijo oziroma eskapizmom. Dr. Zipes pojasnjuje: "Najboljši umetniki na koncu filma ali knjige nikoli ne prikažejo celotne utopije, ampak zgolj nakažejo, da je idealen kraj mogoče ustvariti. Nasprotno pa se vsi Disneyjevi filmi zaključijo z gradom in poroko oziroma z zelo bogatimi ljudmi v gradu in vsemi ostalimi, ki so bolj ali manj izključeni. Skoraj vsi Disneyjevi filmi - pa tudi tematski zabaviščni parki, ki so po njih zasnovani - sprevračajo utopijo, saj natančno določajo, kaj je treba storiti, da bi ustvarili domnevno idealno družbo, ki pa v resnici sploh ni takšna. Je hierarhično urejena družba, ki jo vodi moški-kralj."

Zato so po njegovem mnenju najboljše tiste pravljice, v katerih je utopija zgolj nakazana. "Poiskati in ohranjati moramo takšne pravljice, ki nakazujejo, da je utopija nekaj, k čemur moramo vsi prispevati in na tem graditi v prihodnosti. Poimenovali pa jo bomo, ko pridemo v ta 'ne-kraj', ki bo resnično vsem omogočal enake pravice itd. Tak tip utopije je najti v številnih pravljicah, ki bi jih bilo treba slaviti in o njih razpravljati in ki bi nam morale služiti kot izhodišče," poziva dr. Zipes.

Izguba skupnosti

Kot primer takšne pravljice je navedel zelo pogosto zgodbo, ki jo pripovedujejo v številnih deželah; sorodna je japonski pravljici Sedem samurajev, le da je v Grimmovi pravljici moških, ki se podajo v svet, šest. Pravljica se začne s kmečkim vojakom, ki se je vrsto let boril za kralja, a ko od njega zahteva plačilo, ga ta nažene praznih rok. Vojak izve, da je njegova vas uničena in da se nima kam vrniti, zato se odpravi v svet. Na poti sreča pet mož z različnimi sposobnostmi. Na koncu jim s pomočjo nenavadnih nadarjenosti uspe od kralja pridobiti celo bogastvo. Podrejo njegov grad in porazijo vojsko, "plen" pa si razdelijo med seboj.

"To je zelo utopičen tip pravljice. Tudi Sedem samurajev, v katerih se sedem moških z različnimi darovi združi v skupnem boju proti zatiranju, temelji na sorodni ideji o premagovanju krivic in zatiranja."

Po mnenju dr. Jacka Zipesa je prav prikaz alternative krivici najpomembnejši element pravljic nasploh, ne glede na to, za kakšen tip gre. "V pravljici mora biti zadoščeno pravici. V resničnosti pravici ni nikoli zadoščeno; nikoli ji ni bilo in nikoli ji ne bo, dokler bomo živi. To je eden od razlogov, da so nam pravljice všeč. V vseh je mogoče najti zelo naiven nauk, ki sicer ni neposredno izražen, a v večini pravljic je na koncu vzpostavljen pravičen, moralen svet. Pravici je zadoščeno, slabi, zlobni in kruti ljudje ter pošasti, ogri in čarovnice pa so poraženi."

Pa se za konec - v luči pravičnosti in solidarnosti - vprašajmo, čigave so danes pravljice. So last vseh ali pa tudi zanje velja delitev na lastnike in potrošnike? Dr. Jack Zipes, tudi sam pripovedovalec, se sicer strinja, da so se časi v mnogih pogledih spremenili; tako zgodbe včasih niso bile last nikogar, zdaj pa so last založnikov. A je obenem optimistično prepričan, da dar pripovedovanja še ni izginil.

"Tudi danes obstaja veliko ljudi - vključno z vami -, ki vsak dan pripovedujejo zgodbe. Vsi pripovedujemo zgodbe o svojem življenju, morda ne ravno pravljic, čeprav včasih pretiravamo in dodamo kakšno stvar. A pri tem ne uvidimo, v kolikšni meri smo pripovedovalci. Danes uporabljamo tudi računalnike, da pošiljamo zgodbe v svet. Pripovedovalskega daru torej nismo izgubili, izgubili pa smo skupnosti. Ljudje preveč delamo, zaradi česar nimamo časa, da bi se pogovarjali drug z drugim, niti s svojimi otroki ne."