Navedeno je mnenje profesorja Fouada Ajamija z oddelka za mednarodne študije na univerzi Johna Hopkinsa v Washingtonu, ki hkrati ugotavlja, da je Clintonova administracija po skoraj triletnem sprenevedanju in izmikanju takrat z letalskimi napadi na srbske sile v Bosni le-te z lahkoto razgnala in ustavila nadaljnje pobijanje tamkajšnjega prebivalstva.
Prepoved z luknjami
Zdaj že štirinajstdnevna letalsko-raketna akcija proti Gadafijevim silam v Libiji dejansko spominja na Natovo "operacijo premišljena sila" (Operation Deliberate Force) iz avgusta in septembra leta 1995 v Bosni in Hercegovini. Dva dni po drugem pokolu na sarajevski tržnici Markale, ko so nanjo priletele srbske topovske granate in ubile 37 ljudi, je zveza Nato sprožila letalske napade na vojsko Republike srbske. Tritedenska kampanja je prisilila bosanske Srbe in njihovega podpornika iz Beograda Slobodana Miloševića k pogajalski mizi, kar je decembra istega leta pripeljalo do daytonskega sporazuma. Slednji je resda prinesel mir v Bosno, raztrgano na tri nacionalno obarvane dele, še do dandanes pa ne prave rešitve zamrznjenega konflikta v leta 1992 priznani državi, ki je dejansko še vedno svojevrsten protektorat Združenih narodov oziroma od leta 2002 Evropske unije.
Pri vlečenju vzporednic med vojaškima operacijama v Bosni in sedaj v Libiji je vendarle treba biti bolj natančen, ker imata po vsebinski in tudi izvedbeni plati bolj malo skupnega, Srebrenica in Markale pa sta ostala v dokaj meglenem mednarodnem spominu zgolj zlovešča pojma, ki opominjata, da genocidna dejanja niso stvar mračne preteklosti ter da je civilno prebivalstvo vselej prva žrtev konfliktov, ki jih zakuhata tako vročekrvna kot cagava politika.
Združeni narodi so prepoved vojaških poletov nad Bosno in Hercegovino razglasili jeseni leta 1992, z resolucijo 816 pa so jo aprila 1993 zaradi številnih kršitev iz nadzorne prevedli v operativno in jo razširili na vse s strani Unproforja neavtorizirane polete. Za njeno uveljavitev so skrbela Natova letala v okviru operacije "Deny Flight", kasneje pa so misijo razširili še na zračno podporo mirovnim enotam ZN v Bosni ter napade na vojaške sile, ki so se zaključili z uvodoma omenjeno "premišljeno silo". Resolucijo 816 je podprlo štirinajst članic varnostnega sveta, vzdržala pa se je Kitajska, ki je imela pomisleke ob uporabi še ene sile v bosanski vojni.
Mednarodna skupnost je po izbruhu vojne v BiH nedvoumno stremela h končanju spopadov in zavarovanju civilnega prebivalstva, ki je bilo žrtev spopadov in tudi etničnega čiščenja, uporabila pa je preizkušeno, čeprav ne vedno uspešno sredstvo z namestitvijo modrih čelad med sprte strani. Razširitev pristojnosti Unproforja s Hrvaške na Bosno poleti 1992 se je izkazala za neučinkovito, zračna podpora vojskujočim se stranem na tleh tudi s strani Hrvaške in Srbije pa še dodatna nevarnost za modre čelade. Območje prepovedi letenja (no-fly zone) je bilo še povsem svež ukrep iz arzenala varnostnega sveta ZN, prvič uveljavljen na pomlad leto poprej v Iraku za zaščito Kurdov, ki jih je po končani zalivski vojni v maščevalnih akcijah iz zraka z bojnimi strupi in bombami zasipavala soldateska Sadama Huseina. Poleg ZDA so jo pomagale uveljavljati Velika Britanija, Francija, Turčija in še nekatere države, sklicevale pa so se na resolucijo 688 VS ZN, ki prepovedi letenja ni eksplicitno avtorizirala, ampak zahtevala varno humanitarno pomoč kurdskemu delu Iraka ter uporabo ustreznih sredstev za njeno izvajanje. Avgusta 1992 so ZDA, Velika Britanija, Francija in Savdska Arabija na enak način uveljavile še prepoved letenja južno od 32. vzporednika v Iraku za zaščito tamkajšnjega šiitskega življa pred vladajočimi suniti Sadamovega režima. Obe prepovedi so uveljavljali do druge zalivske vojne spomladi 2003, ko je koalicija voljnih pod ameriškim vodstvom izvedla invazijo in zrušila Huseina.
Prepoved letenja nad Bosno je imela vrsto pomanjkljivosti. Dokler je bila Natova vloga zgolj nadzorna, je praktično nihče ni spoštoval, ko pa je postala operativna, se je izkazalo, da glavni problem niso letala (hrvaška in srbska), ampak helikopterji, ki jih je bilo težko identificirati. Vojskujoče se strani so jih namreč med drugim kamuflirale v barve Unproforja ali humanitarnih organizacij ter si zagotavljale ponarejene avtorizacije. Sarkastično je na te eklatantne zlorabe mednarodnega vojnega prava odgovoril Ratko Mladić, ko je dejal, da "poveljnik vojske Republike srbske pač ne bo jahal na oslu".
Nato je prve načrte za razširitev prepovedi letenja na zračne napade na vojaške cilje kot sredstva za zaščito civilnega prebivalstva razdelal konec poletja 1993, kot del načrta za končanje srbske obkolitve Sarajeva. Politične intervencije so izvedbo preprečile, precedens pa je bil storjen, čeprav je ostal v predalu tudi pol leta kasneje, ko je bilo v prvem srbskem obstreljevanju osrednje sarajevske tržnice ubitih 68 ljudi, 144 pa ranjenih. Natova letala so srbske tanke tako prvič raketirala pri Goraždu aprila 1994, zavezništvo pa se je odpovedalo zračni obrambi tamkajšnjega t.i. varnega območja, potem ko je general Mladić za talce vzel modre čelade na tleh. Resolucija ZN 958 je Natu dala zeleno luč za napad na letališče Udbina, ki je bilo na hrvaških tleh v rokah Srbov. Ti so od tam jeseni 1994 z letalskimi napadi preprečevali bošnjaško ofenzivo pri Bihaću ter pri tem uporabljali napalm in kasetne bombe. Čeprav je šlo za do tedaj največjo bojno operacijo Nata - v njej je sodelovalo 39 letal -, je bil učinek pičel, le začasno onesposobljena vzletna steza.
Nejasen blagoslov
Deset mesecev kasneje, po pokolu v Srebrenici in ponovljenem zločinu na sarajevski tržnici, se je mednarodna "no-fly" operacija vendarle zaključila z vsestranskim Natovim zračnim napadom na cilje vojske Republike srbske. Severnoatlantski svet kot najvišje politično telo Nata je operacijo "premišljena sila" potrdil že julija 1995, a sta se ob obotavljivosti držav, ki so imele modre čelade na bosanskih tleh, morala zgoditi še omenjena dva strašna zločina, da je mednarodna skupnost končno presekala bosanski vozel.
Uveljavitev prepovedi letenja nad Bosno ni bila mišljena kot pomoč eni izmed vojskujočih se strani. Podobno kot v Iraku je šlo za poskus izničenja prednosti tiste izmed njih, ki je razpolagala z največ letalskimi silami. Vojni požar na tleh je skupaj z dvolično mednarodno politiko šele skrojil prakso, ki smo ji zdaj priča v Libiji in je bolj kot z BiH primerljiva s Kosovom leta 1999, le da ima tokrat (delno res nejasen) blagoslov varnostnega sveta in s tem legitimnost, ki so jo v kosovskem primeru nekateri mednarodnopravni strokovnjaki izpodbijali. Težava je, da je težko najti kakršnokoli drugo vzporednico med Libijo in Kosovom, saj gre v prvem primeru vsaj za zdaj za oblastni spopad, na Kosovu pa smo bili priča separatističnemu gibanju brezpravnega naroda (pravzaprav manjšine) z nekdaj že zagotovljeno, a izničeno visoko avtonomijo. In če se vrnemo k Bosni, tudi tam smo bili priča mednacionalni vojni z dokaj jasno izrisanimi ozemlji navkljub leopardovi koži, ki to državo "krasi" še danes.
Če gre verjeti italijanskim časopisom, ki navajajo ugotovitve tamkajšnjih obveščevalnih služb, so v Libiji nekomu stvari ušle izpod nadzora, razmere v svetu pa so bile zrele za svojevrsten zaplet (ali razplet), ki trenutno nima zgodovinske primerjave, kar pa ne pomeni, da je ne bo dobil. Domnevno s strani francoske tajne službe uvoženo demokratično gibanje se je založilo z libijskimi domačimi plemenskimi vodji, džihadisti, ki so se vrnili iz Iraka, in, kot zdaj že skrbi Obamo, alkaidovci iz severne Afrike. Diši po Afganistanu, ne zdajšnjem, ampak tistem, ki je z zahodno pomočjo strmoglavil sovjetsko podprt Nadžibulahov režim.
Enkrat bi veljalo najti formulo, kako pred zblaznelimi diktatorji ali sprenevedavimi politiki obvarovati ljudi, še preden jih začnemo preštevati kot kolateralne ali civilne žrtve njihovih rabot. Če zdajšnja akcija VS ZN in Nata to je, potem bo edinstvena. A ko ji takoj iščemo vzporednice in jo utemeljujemo z (ne)ravnanji v preteklosti, priznavamo, da je samo modaliteta dosedanjih stranpoti. Zato tudi ne preseneča, da pravzaprav nima cilja.
