Kaj se torej v Evropi dogaja, da sta postala meseca marec in april tako odločilna?

Predsednik evropske komisije Barroso je lani jeseni predstavil paket ukrepov ekonomske politike in izjavil, da sta zaradi finančne in ekonomske krize nastala makroekonomsko neravnovesje ter dolžniška kriza. Zato je treba oblikovati enoten okvir za nacionalno fiskalno politiko držav članic EU. Evropski ekonomski komisar Olli Rehn je ob tem poudaril, da sta potrebna fiskalno in makroekonomsko ravnovesje ter da bo evropska komisija oblikovala nabor ekonomskih in finančnih indikatorjev za spremljanje stanja v državah članicah, na prvem mestu med indikatorji pa omenil stroške dela.

Paket reform

Najavil je tudi sankcije za neupoštevanje novih evropskih fiskalnih standardov, ki bodo najprej veljale za članice območja evra. Paket ukrepov sestavljajo: novi koncept varčne fiskalne politike, omejitev javnega dolga na 60 odstotkov BDP, globa za prekomeren proračunski primanjkljaj (letno 0,2 odstotka BDP), enotni evropski okvir za nacionalne proračunske politike, preprečevanje makroekonomskega neravnovesja, globa za makroekonomsko neravnovesje (letno 0,1 odstotka BDP).

Januarja 2011 se je začel terminski program reformne aktivnosti, tako imenovani evropski semester; 12. januarja je evropska komisija objavila prvo evropsko poročilo o letni rasti, pripravljeno na osnovi sheme paketa ukrepov ekonomske politike. Svet EU je na zasedanju 24. in 25. marca obravnaval in sprejel "pakt evro plus". Države članice so v aprilu dolžne pripraviti nacionalne programe reform in programe stabilnosti, evropska komisija jih bo ocenila in pripravila priporočila za julijsko zasedanje Sveta EU.

Prvo "evropsko poročilo o letni rasti" predstavlja stališča evropske komisije in pomeni začetek vodenja nove evropske politike za ekonomsko oživitev in konkurenčnost, ki vključuje strukturne, fiskalne in makroekonomske reformne politike. Prednostne aktivnosti so predvidene na treh področjih: stroga fiskalna konsolidacija in makroekonomska stabilnost, reforme trga dela in ukrepi za rast. V okvir stroge fiskalne konsolidacije sodita odprava makroekonomskih neravnovesij in stabilnost finančnega sektorja. Reforme trga dela se nanašajo na področje dela, pokojninske reforme, zaposlovanje brezposelnih ter uravnavanje varnosti in fleksibilnosti.

Prvo letošnje trimesečje je potekala intenzivna razprava o paketu reform ekonomske in fiskalne politike, nova verzija evropske fiskalno-ekonomske politike je sedaj "pakt evro plus", ki je bil sprejet in 25. marca prvič javno objavljen. Države z evrom (17) in druge (6), ki so pakt podpisale, so se obvezale, da bodo v naslednjih dvanajstih mesecih sledile načelom fiskalne strogosti. Dolžne so sprejeti vse potrebne ukrepe - odgovorni so predsedniki držav in vlad - za izvajanje osnovnih ciljev: spodbujanje konkurenčnosti, spodbujanje zaposlovanja, vzdržnost javnih financ in krepitev finančne stabilnosti. Konkurenčnost bo temeljila na plačah in produktivnosti, glavni indikator bo strošek dela. EU bo spremljala strošek dela po državah v industrijskem in storitvenem, tržnem in netržnem sektorju. Rast stroška dela bo ocenjena kot zmanjšanje konkurenčnosti. Na področju politike zaposlovanja bodo države uveljavile fleksibilno varnost, omejile neformalno delo in sprejele davčne reforme za znižanje davkov na delo.

Za večjo vzdržnost javnih financ sta na prvem mestu vzdržnost pokojninskih sistemov in sistemov socialne varnosti. Starost ob upokojitvi je treba povezati s pričakovanim trajanjem življenja, omejiti zgodnje upokojevanje in spodbujati zaposlovanje starejših delavcev (nad 55 let). Oblikovati bo treba nacionalno fiskalno pravilo in ga pravno opredeliti s spremembo ustave ali ustreznih zakonov. Posebna pozornost bo veljala finančni stabilnosti in reformi finančnega sektorja.

Nemško-francoski pakt konkurenčnosti je bil v razpravi deležen številnih pripomb in kritike, da zaradi kratkoročnih interesov državi politično diktirata ekonomske ukrepe vsem evropskim državam, ker ne želita nositi bremena recesije v Evropi. Uravnavanje makroekonomskih neravnovesij skozi prizmo konkurenčnosti prinaša številne probleme in nekonsistentnosti: ZDA so visoko produktivne, pa imajo velik primanjkljaj v mednarodni menjavi, Irska je visoko konkurenčna država, pa je v resnih težavah, številne visoko konkurenčne države, kot je Nemčija, pa imajo probleme s produktivnostjo.

Pakt konkurenčnosti so obravnavale tudi evropske politične stranke, in sicer evropska politična desnica 4. marca v Helsinkih in evropska politična levica 4. marca v Atenah. Po pričakovanjih je evropska politična desnica na srečanju v Helsinkih podprla pakt konkurenčnosti, saj so ga sestavljali njeni člani. Dokument je na srečanju v Helsinkih podprl tudi vodja slovenske politične desnice.

Medtem pa evropska politična levica ne molči in je izredno kritična do pakta konkurenčnosti. Meni, da bo pakt povzročil nižji družbeni standard, višjo starost ob upokojitvi, slabšo zaščito zaposlenih in resno zamajal zgodovinsko tradicijo države blaginje. Meni, da politična desnica neresnično poudarja preveliko zaščito delavcev in radodarno socialno politiko. Ukrepi bi povzročili žrtvovanje ljudi, ki za krizo niso niti najmanj odgovorni. Pri reševanju krize je treba ukrepati tam, kjer je kriza nastala - v finančnem sektorju -, in se osredotočiti na izboljšanje delovanja finančnih trgov. Avtorji pakta so se osredotočili samo na fiskalno omejevanje in ne predlagajo nobenega novega davčnega vira; pogrešati je na primer pobudo za uvedbo davka na finančne transakcije. Zaradi reform bodo največ izgubili upokojenci in tisti blizu upokojitve, javni uslužbenci ter prejemniki socialnih pomoči.

Dejstvo, da kapitalizem ne deluje učinkovito, je jasno tudi strokovnjakom Mednarodnega denarnega sklada (IMF), ki bodo aktivno sodelovali pri izvajanju "pakta evro plus". Od monetarne institucije bi bilo pričakovati, da bo v času finančne krize, če že ne prej, pripravila sistemske spremembe za izboljšanje delovanja finančnih trgov, učinkovit nadzor in odpravo anomalij. Vendar pa monetaristi predlagajo fiskalno strogost in so pobudniki evropskega pakta z različnimi imeni, a enako vsebino: pakt Merkel-Sarkozy, nemško-francoski pakt, pakt konkurenčnosti, pakt za evro in pakt evro plus. IMF je v programu izhoda iz krize predlagal praktično zamrznitev plač vseh zaposlenih in drastično zmanjšanje javne porabe do leta 2030 (za 17 odstotkov ali 8,7 odstotne točke v BDP). To pomeni ne samo, da kapitalizem v današnji družbi ljudem ne more več zagotoviti polne zaposlitve in naravne ravni brezposelnosti, zaposlenim pa ne dostojnih plač (pogosto ostajajo celo neizplačane za že opravljeno delo) in tudi ne rasti plač, sedaj ne more več zagotoviti niti svojega prispevka k financiranju države. To pomeni destrukcijo osnovnega delovanja države, evropskega koncepta socialne države in države blaginje.

Slovenci stoično čakajoč ostali na postaji

Obstaja tudi druga, alternativna pot uravnoteženega izhoda iz krize: z uvedbo novih finančnih in drugih pravičnih davkov bi lahko financirali dobro delujoč javni sektor. Voditelji evropske politične levice so se 4. in 5. marca 2011 sestali v Atenah, da bi oblikovali nove smeri razvoja. Njihov program temelji na novih delovnih mestih, pravičnosti in socialni varnosti. Na eni strani je torej strogost, na drugi pa solidarnost - trajnostna in pravična pot v rast in delovna mesta. Razlika med strogimi evropskimi konservativci, ki imajo ta čas večino v evropskem parlamentu, in napredno politično levico je v tem, da prvi rečejo "jaz načrtujem, vi se boste žrtvovali", drugi pa pravijo "skupaj bomo načrtovali rast in delovna mesta za boljšo prihodnost, želimo, da vsi nekaj prispevamo in imamo od tega korist vsi v naši družbi". Zato potrebujemo spremembo Evrope ter potrebne spremembe nacionalnih vlad v Evropi.

V Stranki evropskih socialistov PES, ki združuje nacionalne stranke leve provenience (socialne demokrate, socialiste in laburiste), predlagajo, da bi bilo leto 2011 leto boja proti fiskalni strogosti, čas sprememb in nove poti za družbeni razvoj v Evropi. Evropska levica je pripravila in sprejela alternativni dokument "evropski pakt o zaposlovanju in družbenem napredku za pravično rast" in predlaga njegov sprejem tudi v evropskih institucijah. Poudarjajo, da je pomembno zagotoviti prost dostop do kvalitetne zdravstvene oskrbe, zaščito brezposelnih in nadomestilo za čas brezposelnosti, prekvalifikacijo idr., pokojninsko varnost, dobro izobrazbo za mladino.

V paktu o napredku so na prvem mestu ustvarjanje novih delovnih mest, boljše kvalifikacije, spodbujanje inovacij, kvalitetno delo in preprečevanje "prekarnih" oblik dela. Predlagajo reformo evropskega modela, ki sedaj temelji le na gospodarski rasti, koristi od nje pa ima le kapital in ne delo, čeprav se je produktivnost v zadnjih desetletjih večkratno povečala. Zato je treba uvesti nov model poštene in trajnostne rasti, ki bo temeljil na družbenem napredku - na blaginji ljudi in varstvu okolja. Nova evropska industrijska politika bi morala biti usmerjena v zeleno ekonomijo, v razvoj kvalitetne infrastrukture in bi morala dajati zaposlitev vse bolj izobraženim. Medtem je evropska levica že pripravila predlog o uvedbi novega davka na finančne transakcije, predlaga tudi uvedbo evrskih obveznic ipd.

Ne glede na resne pomisleke je slovenska levosredinska politika (ki ni šla v Atene) s podporo opozicijske desnice (ki je bila v Helsinkih) pohitela s sprejemom pakta za evro in lahkotno in radostno "vstopila na evropski konservativni vlak". Medtem pa smo Slovenci stoično čakajoč ostali na postaji.