Zaradi njega so skakalne avtoritete sprejele pravila, ki njemu podobnim ne omogočajo več sodelovanja na velikih tekmovanjih. Vseeno je bržkone najbolj komercialna skakalna zvezda, ki svoj sloves uspeva tržiti še danes.

Poleti praviloma dela v družinskem podjetju in gradi hiše, pozimi pa se udinja kot slavna osebnost. Za solidne honorarje, ki se bojda gibljejo med 1500 in 15.000 evri, ima predavanja za potnike na velikih ladjah, na TV in radijskih postajah in podobno. Vsako leto obišče od 10 do 12 potniških ladij. Za en nastop.

Sicer je poročen, z ženo Sam in dvema hčerkicama, starima štiri in šest let, pa živi v podeželski hišici. V Slovenijo so ga povabili prireditelji tekme v Planici.

Ah, da ne pozabimo. Potem ko je v devetdesetih vložil denar v nekaj prevarantskih skladov in si s tožbami povrnil le del njega, je preventivno doštudiral še pravo.

Kdo vam je dal nadimek Orel?

Dali so mi ga podporniki v Calgaryu, natančneje uslužbenci naftne družbe Shell. Videli so prispevek na TV in me poimenovali orel. Na letališču me je potem pričakal velik napis na steni: Dobrodošel Eddie Eagle. Vprašal sem, kdo je to? In ljudje poleg mene so mi rekli, da gre zame.

Kdaj in kje ste spoznali soprogo?

Delal sem za neko radijsko postajo in moj sodelavec je naredil piknik, na katerem sva se srečala. Bilo je leta 2001. Spoznala sva se in pustila krogli, da se je začela valiti.

Kako zelo je nastop na olimpijskih igrah spremenil vaše življenje?

Pred nastopom v Calgaryju sem z očetom in bratom gradil hiše. Sem srednji otrok. Imam starejšega brata in mlajšo sestro. Po olimpijskih igrah sem začel potovati po svetu v zasebnih letalih, obiskoval in odpiral igrišča za golf, nakupovalna središča, zabave, hotele.

Življenje na veliki nogi?

Brez dvoma. Zdaj so se zadeve malce umirile.

Sex, drugs and rock'n'roll?

Da, veliko seksa, drog in rock'n'rolla. Vendar pa sem bil mlajši. Bila je dobra zabava. Zdaj sem starejši in živim bolj normalno.

Ali kaj pogrešate stare dni?

Niti ne. Zdaj imam družino, s katero rad preživljam čas. Moje življenje je bogatejše, kot je bilo tedaj, ko sem se selil z zabave na zabavo. Počutim se tudi pametnejšega.

Brez očal niste Eagle?

Definitivno je to res.

So to še vedno prav taista očala iz Calgarya ali pač na novo kupljeni stari model?

Ne, natanko tista, jih pa na leto uporabim morda 20-krat.

Ali je v časih vaše največje slave vaš tip očal morda postal posebno priljubljen med kupci?

Morda, vendar pa tega ne vem. Sicer sem veliko sodeloval z optično industrijo in dali so mi veliko očal na pokušino, očal različnih oblik in barv. V vsakem primeru je dober občutek, da nekoga navdihuješ, da nosi določen tip očal. Sam namreč nimam rad odraslih očal, ker so dolgočasna, ampak so mi bila vedno všeč otroška očala zelene, roza, modre barve.

Vrniva se k življenju na veliki nogi. Katere izmed svetovnih lepotic, s katerimi ste se zabavali, posebej ne morete pozabiti?

Težko rečem, kajti tempo je bil zares močan, zabaval sem se z ogromno ljudmi in ves čas sem se selil. Nisem imel ves čas iste ženske. Imel sem nekaj punc, med drugim tudi zaročenko Claire, bila je prijetna, vendar pa je zveza po dveh letih pol propadla. Sicer sem pa se z ženskami srečeval precej enkratno.

Zjutraj sem že lovil polet naprej, v novo državo, na novo zabavo. Nikdar nisem pil, zato sem si marsikaj zapomnil.

Kako ste se naučili skakati?

Na osnovnošolskem izletu, pri mojih 13. letih, smo šli na šolsko smučanje. Nekaj kilometrov od mojega doma sem odkril smučišče s plastično podlago, kjer sem začel vaditi vsak konec tedna. Postal sem soliden alpski smučar. Vozil sem vse discipline.

Tudi smuk? Katere proge ste prevozili?

Schladming, Wengen. FIS-tekmo seveda, ne svetovni pokal.

Wengen je eden najtežjih smukov?

Da, imel sem 17 let. Potem sem šel v ZDA v Lake Placid, kjer sem treniral, da bi se lahko priključil severnoameriški profesionalni ligi v alpskem smučanju, vendar pa se je bivanje v Lake Placidu izkazalo kot predrago. Ugotovil sem, da v alpskem smučanju ne bom uspel.

So bile pa v Lake Placidu skakalnice, ki so tam ostale od olimpijskih iger. Tam sem prvič poskusil skočiti z izposojeno opremo.

Začel sem na desetmetrski skakalnici in v enem popoldnevu sem prišel do 40-metrske skakalnice. Hotel sem tudi na 90-metrsko, vendar pa me niso pustili nanjo.

Navdušil sem se in pomislil, da Angleži nimamo skakalca. Dali so mi naslov skakalnice v Švici. Odletel sem domov, si sposodil mamin avto in se odpeljal v Švico, kjer sem skočil na 60- in 90-metrski skakalnici.

Na dan po božiču sem tekmoval na prvem evropskem pokalu v skokih, nekoliko pozneje pa tudi že na novoletni skakalni turneji.

Koliko časa ste torej potrebovali, da ste naštudirali skoke?

V 10 mesecih. Bilo je strašljivo.

Uf, res ste pogumen človek?

Ne vem, ali je šlo za pogum ali neumnost, v vsakem primeru pa je bilo zabavno. Oberstdorf sem preživel, v Garmischu pa sem padel in si nategnil ligamente ter za dva tedna končal v bolnišnici.

Katerega leta je bilo to?

Konec leta 1986. V začetku tega leta sem v Lake Placidu začel skakati. Dve leti pozneje so bile olimpijske igre.

Še vedno ste rekorder Anglije z daljavo 71 metrov. Kako, da se po vas ni začela skakalna revolucija, ki bi navrgla kakšnega skakalca, ki bi vas preskočil?

Saj se je, na neki način, vendar pa so vsi hoteli zgolj oponašati mene. Pojavilo se je kakih 30 ljudi, vendar pa so vsi poskušali biti Simon The Seagall, Brian The Swan in podobno. Hoteli so postati slavni, ne pa skakalci.

Prav tako so ugotovili, da skoki niso šala. Lomili so si noge, roke, prste. Upal sem, da se bo v Angliji zgodila skakalna revolucija, vendar se ni. Sam nisem iskal slave. Zgodila se mi je. Ne rečem, da mi ni godila, vendar pa je prišla naključno.

Ne morem pozabiti vašega nasmeška pred olimpijskim skokom na vrhu skakalnice. Ko ste slišali, da vas je napovedovalec spodaj najavil in da je občinstvo začelo skandirati vaše ime, ste se nasmehnili kot rock'n'roll zvezda, ki uživa v tem, da obvladuje množico, no, takoj zatem pa ste se zresnili. Kaj je pomenil tisti nasmešek? Blago zloben se mi je zdel?

Stati na tisti skakalnici mi je bilo v veliko čas in slast. Dokazal sem kritikom, ki so dvomili o meni, da zmorem. Uradnikom, trenerjem, sebi.

Občinstvo vas je izbralo?

Da, kajti predstavljal sem olimpijski duh. Ljudem je bilo všeč, da delujem kot normalna oseba.

Svojo pomanjkljivost ste obrnili v svojo prednost?

Da. Zame so težave izziv. Soočil sem se z izzivom in uspelo mi je.

Ste se v tistem momentu počutili seksi?

Da, bilo je izjemno seksi. Gre za nevaren šport in premagal sem svoje demone ter strahove in to je seksi. Počutil sem se nepremagljivega. Bil sem orel.

Ste se zavedali svoje komične plati?

Da, seveda. Vedno sem se trudil biti zabaven in zbujati pozornost. Nisem imel denarja, ne sponzorjev in to sem celo moral početi. Če se spomnite, sem v čakalnici olimpijske tekme odprl časopis s svojo sliko na naslovnici in ga bral, medtem ko so se drugi skakalci koncentrirali. Obračal sem pozornost nase. Hotel sem nadaljevati skakalno kariero. Napredovati.

Zakaj ste nehali?

Prisilili so me v to. Skakalnim avtoritetam ni bilo všeč, da sem bil priljubljen. Rekli so, da smešim skoke. In sprejeli so odločitev, da moraš za nastop na olimpijskih igrah ali svetovnih prvenstvih biti med prvimi 50 skakalci.

To novo pravilo me je izločilo iz konkurence, kajti nisem imel nikakršnih možnosti, da se prebijem tako visoko. Hotel sem sodelovati na igrah v Naganu, imel sem sponzorja in trdo treniral.

V Lake Placidu sem se na tekmi uvrstil na 28. mesto med 85 tekmovalci, vendar pa so vodilni spet odločili, da bo na tekmi sodelovalo samo pet držav.

Kako daleč ste skakali v tej poznejši fazi?

Ko sem se pripravljal za Nagano, sem na treningih skakal na mali skakalnici 85 metrov, medtem ko imam na veliki skakalnici osebni rekord 119,5.

Seveda gre za skoke na treningu. Na tekmah bi bilo drugače. A ta napredek ni presenečenje. Pet let sem treniral. Če bi dobil priložnost skočiti v Planici, bi po mojem lahko skočil okoli 150. Nikdar nisem letel. Največja skakalnica, na kateri sem skočil, je bila 150-metrska.

Ste se kdaj zabavali skupaj z Nykänenom, ki je prav tako slovel kot žurer?

Niti ne, ker ni znal angleško, sva se pa srečala pred 10 leti, ko sem gostoval na Finskem. Povabil me je k sebi, pila sva kavo, se družila, čeprav še vedno ne zna angleško.

Ali še trenirate skakanje?

Ne, sem pa športno aktiven, tečem, smučam.

Za kateri nogometni klub navijate?

Za Liverpool. Moja družina je glede tega razdeljena. Oče in brat navijata za Manchester United, sestra, mama in jaz pa za Liverpool.