Res povsem začetniško. Navodilo za primerno ravnanje ob zgodbah, kakršna je ta, pa ne prihaja iz politike, ne prihaja iz gospodarstva, ne prihaja morda iz vojske ali policije, prihaja iz modnega sveta. Britanski modni oblikovalec John Galliano je pijan nekaj trobil o tem, kako bi se njegovima židovskima sogovornikoma godilo v času Hitlerja, in posnetek je prišel v javnost. Gallianova matična hiša Dior je reagirala na edino pravilen način: veselilo nas je sodelovati, vendar očitno ne delimo vrednot, zato hvala lepa. Z drugimi besedami, dobil je nogo. Tako je to v tujini.

Pri nas gre to navadno malo drugače. Imamo nekdanjega zunanjega ministra in metle, ki jih je njegova žena kupovala ob asistenci službenega voznika ministrstva. Imamo nekdanjega poslanca, ki je poslanske kolegice pošiljal na ginekološke preglede. Imamo aktualnega tiskovnega predstavnika glavne vladne stranke, ki je poslanca SDS primerjal z Goebbelsom. Imamo aktualnega prometnega ministra, ki na sončno nedeljo po odstavnem pasu mimo stoječe kolone z vključenimi modrimi lučmi na avtomobilu brzi na televizijski nastop, kasneje pa za to obtoži najetega voznika. Imamo vladnega in opozicijskega poslanca, ki si v državnem zboru prostaško grozita z metanjem skozi okno. In v vseh teh primerih, kot je nekoč v državnem zboru dejal pokojni Jože Pučnik, nikome ništa.

Zgodba s Thalerjem je sramotna zanj osebno (v ne najboljši angleščini vzklikati God Bless You, ko ti povedo, da te bodo plačali hitro, a je še kaj bolj trapastega?), za njegovo stranko in volilce, pa tudi za vsakogar od nas, ki nas je kot državljane Slovenije v evropskem parlamentu zastopal. Njegovo izgovarjanje, da je hotel sam priti do dna dogajanju, je povrhu žaljivo za inteligenco vseh, ki so nam njegova sporočila namenjena. Če bi se res šel Poirota, bi o dogajanju pač obvestil kogarkoli in si s tem pokril hrbet, toliko modrosti premore vsak najstnik, kaj šele dolgoletni politik in poslovnež.

Vendar je korupcijski škandal na neki sprevržen način tudi napredek. Napredek v smislu, da se tisti, ki so ga dobili in flagranti, umakne. Thaler je sicer še nekaj motovilil in se smešil s pravljicami o tem, kako je v resnici on bil tisti, ki je nastavljal past domnevnim lobistom, a ga je Delova objava, kako je »ruskega naročnika« vabil v poslovno španovijo, hitro utišala.

Ciničen komentar zgodbe bi lahko bil tudi: postajamo normalna država. Predstavniki družbene elite se zapletajo v korupcijske škandale, ko jih, če jih, pri tem dobijo, pa potegnejo konsekvence sami oziroma za posledice poskrbi pravosodje. Tako je ravnal minister Gjerkeš, ko je zaradi vožnje v pijanosti odstopil. Poslanca Prijatelja, ki so ga dobili z rokami v vrečki denarja, so pospravili v koprski zapor. Evroposlanec Thaler pa je odstopil, da bi omogočil neodvisno preiskavo. Ob tem že dobro leto tudi spremljamo, kako vsake toliko časa katerega od vplivnih direktorjev zjutraj zbudijo kriminalisti in izpeljejo hišno preiskavo, kar je bilo še pred petimi ali desetimi leti nepredstavljivo.

Vprašanje zdaj je: kdo, če sploh kdo, z afero Thaler pridobi? Pustimo vnemar dnevno politiko, saj je jasno, da bo ta primer ob pravem času že privlekla na plan kot še en dokaz korumpiranosti sedanje oblasti in njenih predstavnikov, zanima nas širši družbeni kontekst. Nedvomno bo zgodba pomagala razmejiti lobiste od »lobistov«, se pravi prave, registrirane lobiste, od tistih, ki poznajo prijatelje prijateljev in lahko kaj zrihtajo. Lobiranci bodo pod vtisom škandala v evropskem parlamentu previdni in bodo najbrž poslej dobro preverili, s kom se pogovarjajo in dogovarjajo. Ta čas je v Sloveniji tistih, ki lahko pridejo k odločevalcem, nekaj manj kot trideset, bo pa zanimivo opazovati, ali bo v naslednjih tednih ta številka kaj večja. Skratka, področje lobiranja, ki se ga pri nas (po krivici?) drži neka stigma, bo morda postalo bolj pregledno.

Še bolj, če ne najbolj, pomembno od tega pa je utrjevanje prepričanja, da je v družbi vse manj nedotakljivih. Včeraj poslanec, predvčerajšnjim vplivni direktor, šefinja kabineta predsednika vlade, danes evropski poslanec, jutri morda minister, kakšen predsednik banke, zavarovalnice? Pri razbijanju mita o nedotakljivih morajo svojo vlogo odigrati politika, stanovska in interesna združenja v gospodarstvu, tudi mediji z nepopustljivostjo do ravnanj, ki so etično, moralno in kako drugače sporna, zavržena in nemoralna. Brez tega preskoka v politični kulturi bodo v družbi še naprej rasli novi thalerji, tovšakove, šroti, prijatelji in kar je še teh neslavnih razkrinkancev zadnjega obdobja, Slovenija pa bo namesto razvoja v smer meritokracije ostala mediokracija.

Zdaj bo zanimivo opazovati, kakšna bo Thalerjeva usoda v Sloveniji. Seveda ne politična, bolj ali manj enotna ocena je, da je obetajoči mladec, ki je postal šef diplomacije pri dobrih tridesetih, politično mrtev, pač pa sodna oziroma pravosodna. »Če se dokaže, da so vzeli denar, je zapor nekaj najbolj normalnega,« je na to temo v četrtek za Slakove Poglede Slovenije rekel neki evropski poslanec. Bil je Nizozemec. Iz Slovenije tako odločnega mnenja še nismo slišali.
* Za politično kulturo gre, tepec