15 milijard res ni veliko
Vukovar, Srebrenica in Kosovo se nam ne bodo ponovili, so rekli zahodnjaki. Ne bodo nam več očitali, da smo s svojim mencanjem in kot kurja čreva dolgimi diplomatskimi vijuganji zakrivili človeške tragedije. V primeru Libije nam ne bo nihče metal pod nos, so še rekli. In se lotili dela v skladu z elaboratom Odisejeva zora (od nekdaj me je zanimalo, kdo so in koliko so plačani tisti, ki se izmišljajo tako poetične naslove za bombardiranje in raketiranje). V desetih dneh so skrpali resolucijo OZN in smrtonosno železje dali na kup, pa hajdi v Libijo delat mir. Mogoče bi si lahko ob tej priložnosti zastavili filozofsko vprašanje, ali imajo demokracije in človeška življenja v Bahrajnu, Jemnu, Savdski Arabiji in Siriji previsoko ceno, da bi Američani, Britanci in Francozi še tam z raketami ljudi obvarovali pred lastnimi vladarji. Ali pa lamentirali o tem, ali bi bila petletna diplomatska akcija pomirjanja sprtih strani v Libiji dražja. A pustimo to za kdaj drugič. Raje poglejmo, kolikšna je cena libijskega miru in demokracije, ki nimata cene.
Slišati je zapleteno, a gre v resnici za izračun, ki ga obvlada vsaka gospodinja. Začnimo z osnovnim stroškom. Če je verjeti informacijam, je na Libijo padlo najmanj dvesto raket tomahawk. Cena po kosu na prostem trgu je okoli 570.000 dolarjev (pod roko 15 odstotkov ceneje, pa še 50 dolarjev po kosu manj, če je naročilo za več kot 30 raket), kar znaša 114,000.000 dolarjev. Malenkost, imaš pa mir pred libijskimi raketnimi in radarskimi sistemi, poveljniškimi centri, skladišči s strelivom in gorivom. Ker pa je Gadafi trmast in zlepa ne odneha, je treba uporabiti še nekaj glasnih argumentov. Na voljo sta dva. Enemu je ime CBU-97 (SFW). To je krasna bombica za uničevanje oklepnikov. Kar nekaj na en mah jih spremeni v staro železo, in to za samo 330.000 dolarjev po kosu (ugodnejši pogoji so takšni kot pri tomahawkih). Če so jih zmetali sto, je to okoli 33,000.000. Drugemu je ime matra durandal. Cukrček bombica, res. Francoska. Uničuje letalske vzletno-pristajalne steze in jih spreminja v njivo, pravšnjo za sajenje krompirja. Cena eksplozivne glave je 2100 dolarjev, a je k temu treba dodati še pogonski del. Naročnik lahko izbira med številnimi možnostmi glede na globino žepa in želje, kako daleč in kako natančno naj bi treskale.
Ampak med brati se jo da dobiti za stotisočaka. Dolarjev. Če so jih odvrgli sto, smo pri desetih milijonih. So pa še nekateri fiksni in nenačrtovani stroški. Med slednje sodi strmoglavljanje ameriškega F-15E. To je 31 milijonov dolarjev (cena iz leta 2000), a bi lahko odšteli amortizacijo in smo tam nekje pri 25 milijonih, če je bil redno servisiran in garažiran. In če je prvi lastnik. Imamo še fiksne stroške. To so stroški letenja. Če letijo fantomi, potem je to okoli 5000 dolarjev na uro. Presneto pogolten pa je eurofighter typhoon, saj pobere ura poleta kar 14.000 dolarjev. Generale je treba pohvaliti za varčnost, saj so leteli predvsem fantomi. A kljub temu je to, če so bili v zraku 600 ur, ura pa je v povprečju stala 8000 dolarjev, okoli 4,800.000 dolarjev. Potem je treba prišteti še gorivo za ladje in podmornice, nadure pilotov in mornarjev, nočne ure, dodatke za delo na nevarnem območju, za ločeno življenje in na vse to še plačati DDV. Če je DDV takšen kot za knjige in kruh, torej nižji, potem smo pri dokaj sprejemljivi ceni za vojno - tam okoli milijarde dolarjev na dan. Če bo trajala 15 dni, je to 15 milijard dolarjev. Veliko? Toda, a smo rekli, da mir, demokracija in človeška življenja nimajo cene. Diplomati pa so v povprečju trikrat dražji.
Nalijmo si čistega vina
V vojni z(a) Libijo je treba narediti vse, da ne bo prihajalo do nejasnosti, enostranskih interpretacij in manipulacij, kot je bil to primer z Irakom. Še danes večino politikov, s slovenskimi vred, krasijo oslovska ušesa, ki so jim zrasla, ko so kot Švejk vzklikali "na Bagdad, na Bagdad", ker je tam orožje za množično uničevanje. Pa ga še zdaj iščejo. Odkritost odpravlja vse dvome o upravičenosti vojne. Zavezniki, ki imajo v Libiji nedvomno plemenite cilje, nikakor ne smejo pristati na Gadafijev manipulativni pristop, zaradi katerega mu nihče več ne verjame, da resno misli, ko na pol ure razglasi premirje. Kako pa bi verjel politiku, ki si iz mrtvašnic sposoja trupla in jih razmešča po bombardiranih krajih, da bi novinarjem pokazal, kako nedolžni Libijci trumoma umirajo. V podobno past so se skoraj ujeli tudi zavezniki. V četrtek je poveljstvo letalskih sil ponosno sporočilo, da je francoski pogumni pilot sestrelil libijsko vojaško letalo, kar je dokaz, da nad Libijo v skladu resolucijo varnostnega sveta OZN še muhe ne morejo leteti, kaj šele sodobni lovci G-2, ponos Gadafijevih zračnih sil.
Resnici na ljubo je G-2 galeb bolj vadbeno enomotorno letalo jugoslovanske izdelave izpred petdesetih let kot strah in trepet vseh letalcev. V primerjavi s francoskim rafalom, ki ga je sklatil, je to samokolnica s počeno gumo, za katero je rezervne dele mogoče dobiti samo še pri kakšnem zakotnem avtomehaniku v Nišu ali Leskovcu. Kakšen resen zračni dvoboj v slogu Rdečega barona (Manfred von Richthofen) to že ni mogel biti, če je sploh bil. Zakaj? Medtem ko so pilotovi kolegi v čast heroja v kantini odpirali šampanjec, je prišla vest, da je bil galeb pravzaprav raztreščen na prafaktorje in poslan na smetišče tehnološke zgodovine, ko je stal parkiran na cesti pri Misrati. Morda galeb sploh ni letel, ker mu je že januarja crknila bosh pumpa, ali pa je prispel iz Tripolisa v Misrato po avtocesti, francoski pilot pa je spregledal na njem modri znak L - šolsko vozilo. V kabini pa je sedel golobradi mladenič, ki si je brez Gadafijeve privolitve privoščil en krog - po cesti. Zadevo je torej zaradi možnih manipulacij treba resno preiskati, še preden zavezniki to slavno sestrelitev zapišejo v zgodovinske knjige kot odločilno zračno bitko za Libijo.